Piše: Ignacij Dolar Kunc
Medtem ko belo Ameriško prebivalstvo postaja manjšina v lastni državi, se radikalni levičarji izmišljajo nove načine, kako bi na račun preostanka belega prebivalstva družbo pripeljalo k »popolni enakosti«.
Feministične ideologinje so problem našle celo v svojih belih tovarišicah in ga poimenovale kar »beli feminizem«. Po njihovem se namreč izvorni feminizem osredotoča na težave belk, kar pa naj bi bilo problematično, češ, da generalizira ženske, s tem pa ne uspe prepoznati domnevne diskriminacije in rasizma, s katerimi se soočajo temnopolte in ostale nebele ženske. »Bele feministke« so tako v očeh novodobnih kulturnih marksistov postale zatiralke in jih ironično postavljajo ob bok »belemu supremacizmu« in »belemu privilegiju«. Kot primer priviligiranega »belega feminizma« navajajo spor med raperko Nicki Minaj in pop pevko Taylor Swift; Minajeva namreč trdi, da je Swiftova dobila prestižno glasbeno nagrado samo zato, ker je belka. Kulturni marksisti so napadli tudi Emma Watson, ki sicer zagovarja pravice žensk v državah tretjega sveta, podpira odprte meje in celo sodeluje s črnsko feministično organizacijo v Veliki Britaniji, vendar je vse to za progresivne fanatike nepomembno, ker je Watsonova mlada, bogata heteroseksualna bela ženska in s tem »bela feministka«. Progresivni ideologi so se začeli spotikati tudi ob značilna roza pokrivala, imenovana »pussy hats,« ki so po besedah feministk četrtega vala žaljiva, saj »nimajo vse ženske vagin,« če pa jih že imajo, »pa ni nujno, da so roza barve«.
Progresivci sicer pravijo, da »ni slabo, če si bela feministka, vendar pa to pomeni, da se moraš še veliko naučiti«, zato naj bele levičarke utihnejo in se pustijo podučiti od »bolj zatiranih in trpečih«.
Slovenian