Piše: Álvaro Peñas
Pavel Latuška je beloruski pravnik in diplomat. Od leta 2002 do 2008 je bil izredni in pooblaščeni veleposlanik Republike Belorusije na Poljskem. Nato je bil od junija 2009 do novembra 2012 minister za kulturo, kariero je nadaljeval kot veleposlanik v Franciji in stalni predstavnik pri Unescu, od leta 2013 pa kot veleposlanik v Španiji in na Portugalskem. Marca 2019 je bil imenovan za direktorja Nacionalnega akademskega gledališča Yanka Kupala, s položaja pa je bil razrešen 17. avgusta 2020, ker je podprl stavko umetnikov med protesti proti volilnim goljufijam. Latuška je 19. avgusta postal član koordinacijskega sveta Svetlane Tihanovske, kar je povzročilo kazenski postopek proti njemu zaradi poskusa prevzema državne oblasti in spodkopavanja nacionalne varnosti. Konec avgusta se je Latuška preselil na Poljsko, kjer trenutno prebiva.
Od oktobra 2020 je Latuška vodja nacionalnega protikriznega upravljanja, koalicije strokovnjakov, ki sestavljajo vlado v senci in jo je ustanovil beloruski koordinacijski svet za miren prehod oblasti. Pavla Latuško sem intervjuval na gospodarskem forumu Karpacz na Poljskem, kjer je imel dve predavanji o represivnih razmerah v Belorusiji. Povedal mi je o načinih, kako se upira vladavini Aleksandra Lukašenka, ki je predsednik Belorusije od leta 1994. “Upam, da nisi kot Pablo,” je rekel, ko sem se predstavil in mu povedal, da sem Španec. Beloruski politik mi je pozneje povedal, da ga je dvakrat obiskal ‘novinar’ Pablo González/Pavel Rubtsov.
Kakšno vlogo je imel Lukašenkov režim pri ugrabitvi ukrajinskih otrok?
Naša ekipa v NAU je zbrala informacije o vlogi Lukašenkovega režima pri nezakoniti deportaciji ukrajinskih otrok z začasno zasedenih ozemelj v Belorusijo. Analizirali smo jih od maja 2022 do 2023 in vemo, da je bilo več kot 3500 otrok iz dvajsetih ukrajinskih mest po Lukašenkovem ukazu odpeljanih na belorusko ozemlje. To je dvakrat potrdil tudi sam Lukašenko, ki je izjavil, da je v telefonskem pogovoru s Putinom predlagal, da bi ukrajinske otroke odpeljali v Belorusijo. Prvič, premestitev otrok, ki domnevno nimajo staršev, je nezakonita brez soglasja države, katere državljani so, v tem primeru Ukrajine. Drugič, režim je poskušal indoktrinirati te otroke, organiziral srečanja s propagandisti, ki širijo rusko propagando in celo izvajal vojaško urjenje. O tem smo zbrali številne dokaze, na primer videoposnetek dveh beloruskih pevcev, ki pred stotinami ukrajinskih otrok vzklikata: Naj umre Zelenski! Naj Biden umre! Naj Putin uspeva!
Mednarodnemu kazenskemu sodišču smo v zvezi s to zadevo poslali dve sporočili in prepričani smo, da je dovolj dokazov o tem zločinu Lukašenkovega režima: organizacijo je izvedlo več ministrstev, financiranje pa je prišlo iz sredstev tako imenovane Unije Belorusije in Rusije, katere predsednik je sam Lukašenko. To dejanje je privedlo do sankcij proti, na primer, nekdanjemu ruskemu veleposlaniku Dmitriju Mezencevu ali paraolimpijskemu atletu Alekseju Talaju, katerega nevladna organizacija je bila eden od organizatorjev transferja ukrajinskih otrok. Naše ugotovitve je pozneje potrdila neodvisna preiskava univerze Yale.
Je kateri od teh otrok še v Belorusiji?
Otroci so v Belorusiji preživeli več tednov na indoktrinaciji, preden so jih vrnili na okupirana ozemlja. Imamo pa potrditev, da so jih vsaj petdeset poslali v Rusijo in da so bila njihova imena uvrščena na uradni seznam posvojitev.
V zadnjih tednih so poročali o povečani prisotnosti beloruskih vojakov na ukrajinski meji. Ali obstaja možnost, da bi Lukašenko vojaško posredoval v vojni?
Nemogoče je. Lukašenko ne bo nikoli poslal beloruskih vojakov proti Ukrajini. Glavni razlog je, da 85–90 % prebivalstva nasprotuje takšni možnosti, smrt beloruskih vojakov v vojni proti Ukrajini pa bi lahko postala močan sprožilec notranje nestabilnosti proti režimu. Seveda Lukašenko nima nobene naklonjenosti do Ukrajine ali Ukrajincev; preprosto skrbi za ohranitev oblasti in se boji reakcije beloruske družbe, če bi vojaško podprl Rusijo. Toda to ne pomeni, da Lukašenko ne bo spet dovolil, da Putin uporabi belorusko ozemlje za svojo agresivno vojno. Vprašanje je, ali ima Putin na voljo dovolj sredstev, da bi v tem primeru lahko v vojni sodelovali elementi beloruskih posebnih služb.
Lukašenkova vloga v tej vojni je vloga provokatorja. Izzove nestabilnost v Ukrajini tako, da sili ukrajinsko vojsko, da na meji drži enote, ki jih ni mogoče poslati na fronto ali v napad na Kursk in izziva nestabilnost na Poljskem z uporabo nezakonitih priseljencev za napad na poljsko mejo. Nekoč so ilegalne priseljence vozili neposredno v Belorusijo, zdaj prihajajo iz Rusije. Vse, kar počne Lukašenko, kot so vojaški manevri v bližini meje, je provokacija, ki poleg njegovi lastni agendi služi tudi Putinu. Doma se Lukašenko predstavlja kot močan mož, ki brani trdnjavo, obkroženo s sovražniki: Ukrajina nas hoče napasti; Poljska želi zasesti zahodne regije Belorusije; Litva nas želi napasti in tako naprej. Vendar vam lahko povem, da ta laž ni bila zelo uspešna.
Lukašenko uporablja enak način kot Putin, ko trdi, da je Rusija obkrožena s sovražniki.
Da, ker vsi diktatorji potrebujejo sovražnike. Lukašenkov prvi sovražnik je bila beloruska družba, ki ga leta 2020 ni volila in ki si danes, ko živi v totalitarnem sistemu, želi predvsem živeti v demokratični državi. In proti temu sovražniku, lastni družbi, je Lukašenko dal vse od sebe: političnih zapornikov je na tisoče; likvidiral je vse opozicijske politične stranke; zaprl je vse neodvisne medije; ukinil je 1700 nevladnih organizacij, ki sodelujejo z državami EU in uvedel totalitarni režim. Lukašenko je glavni sovražnik beloruske družbe.
Če bi Putin padel zaradi neuspeha v vojni, mislite, da bi mu Lukašenko sledil? Ali bi bilo mogoče, da bi mu elementi režima, ki Lukašenku ohranjajo oblast, obrnili hrbet?
Lukašenko je igralec, ki vedno poskuša ohraniti ravnotežje. Med svojo vladavino je naredil veliko neiskrenih potez proti Zahodu. Te niso bile zato, da bi vzpostavile sodelovanje z državami EU, niti izpolnjevale standarde človekovih pravic ali negovale svobodo tiska, ampak zato, da bi dobil več denarja. Lukašenko je izkoristil te poteze, da bi prepričal Putina, naj mu zagotovi večjo gospodarsko podporo v zameno za to, da se ne približuje Zahodu. Če je v interesu Lukašenka, da podpira Putina, bo postal njegov najtrdnejši zaveznik, če pa je v njegovem interesu, da se od njega odmakne, se bo obrnil nazaj na Zahod. Je politični akter v najslabšem pomenu besede; ni mu mar za varnost ali blaginjo svoje države, temveč le za obstanek na oblasti. Lukašenko ve, da bo takoj, ko izgubi oblast, preganjan za vojne zločine, zločine proti človeštvu in zločine proti beloruskemu ljudstvu.
Kot politik in kot Belorus želim ustaviti ta režim, ki obstaja že trideset let, a če nekdo na Zahodu poskuša premagati Lukašenka v njegovi igri, mora vedeti, da bo izgubil in da bo beloruska družba prav tako izgubila. Zadnja igra je bila, ko sem bil veleposlanik med letoma 2015 in 2019, ko je bil Lukašenko povabljen k tesnejšemu odnosu z EU, pol milijarde evrov so dodelile različne evropske institucije in nastal je poseben program Evropske komisije. Rezultat, ki smo ga videli leta 2020, je bila množična represija, ubiti in mučeni ljudje. Vsi ti politiki morajo razumeti, da ne morejo znova narediti napake in poslovati z razbojnikom, ki je leta zlorabljal svojo moč in ni bil kaznovan. Če bo zaradi političnih iger odpuščeno vse, kar se je zgodilo, bodo izgubili belorusko demokratično družbo.
Ko se ozremo nazaj na proteste leta 2020, so jih mnogi primerjali s tem, kar se je zgodilo na Majdanu leta 2014, vendar so trdili, da v nasprotju z Ukrajino Belorusija nima močne nacionalne identitete. Se strinjate s tem?
Protesti leta 2020 so bili proti diktatorju, proti njegovemu nasilju in za kaznovanje odgovornih za zločine proti beloruskemu ljudstvu, saj je bilo v prvih dneh protestov veliko ljudi aretiranih in na tisoče mučenih. Toda hkrati so bili vsi protesti pod našo nacionalno zastavo: belo, rdeče in belo.
Spominjam se, da smo imeli nekaj tednov pred volitvami zaupno srečanje z vodjo KGB, predsednikom parlamenta in predsednikom odbora za državni nadzor. Povedali so nam, da želijo Rusi odstraniti Lukašenka s položaja predsednika države, a po 9. avgustu so Rusi razumeli, da obstaja tveganje, da bodo Belorusi ustvarili nacionalno državo. To jim je škodovalo in mislim, da so si v zadnjem trenutku premislili in se odločili podpreti Lukašenka. Za Ruse je bilo veliko bolje podpirati diktatorja kot demokratičnega voditelja, ki ga podpira nacionalno usmerjeno prebivalstvo. Protesti leta 2020 so bili prebujenje beloruskega naroda in danes je ta občutek veliko močnejši. Vidimo Ukrajince, ki se borijo za obrambo svojega naroda, ob njih pa se bori veliko Belorusov, tako da imamo danes veliko močnejšo nacionalno orientacijo.
Glavna težava, ki smo jo imeli v letu 2020, je bila odsotnost voditeljev, saj so bili vsi zaprti. V mojem primeru sem bil po opravljeni veleposlaniški dolžnosti direktor Narodnega gledališča in ko sem se odločil, da stopim na stran beloruskega ljudstva in demonstriram proti Lukašenku in njegovemu sistemu oblasti, nisem imel ekipe. Brez stranke ne moreš biti vodja. Zdaj je drugače, imam dobro ekipo, simpatizerje in razvita socialna omrežja – lahko naredim veliko več. Druga velika napaka, ki smo jo naredili takrat, je bila, da nismo imeli načrta B. Da smo razumeli, da se je treba boriti, ne le mirno protestirati, ampak biti bolj aktiven – proaktiven – da spremenimo situacijo.
Kako vidite bližnjo prihodnost in ali menite, da se lahko v Belorusiji kaj spremeni?
Sem optimist, čeprav me želi Lukašenko ubiti. Na Poljskem je državno tožilstvo začelo preiskavo, da bi identificirali osebo iz obveščevalnih služb, čeprav ne vem, ali pripada ruski FSB ali beloruski KGB, ki me želi ubiti. To ni prvič in bilo je več poskusov v različnih obdobjih. Lukašenko mi je rekel: “Zadavil te bom, če me boš izdal.” Ampak nočem ubiti Lukašenka; hočem ga dati v zapor. Moja ekipa odlično zbira dokaze, pripravlja dosjeje in jih deli z našimi partnerji, zato sem prepričan, da bo Lukašenko kaznovan. Vedno pravim, da dajte Ukrajini vse razpoložljive Leoparde in F-16; mi pa potrebujemo orodja za ugotovitev, kdo nosi odgovornost za zločine v Lukašenkovem režimu, da ločimo zrnje od plev. Zelo pomembno je razumeti, da je to eden od temeljnih korakov za spremembe v Belorusiji, saj v režimu mnogi nočejo Lukašenka in so preprosto ljudje, ki služijo državi.
Seveda naša strategija ni enosmerna ulica in delamo na ustvarjanju medijev, preprečiti želimo, da bi Belorusija postala Severna Koreja in spodbujamo odpiranje mejnih prehodov in mobilnost Belorusov; razvijamo izobraževalne programe za boj proti ruski propagandi, ki zdaj preplavlja našo državo in spremeniti želimo našo miselnost. Prvič v zgodovini imamo institucije: imamo prehodni kabinet, koordinacijski svet, izvoljen na spletnem glasovanju maja lani in razvijamo najrazličnejše pobude. Lukašenko bi lahko umrl že jutri in če pride ta dan, moramo biti pripravljeni.
Slovenian