Piše: Álvaro Peñas
V Popolnem spominu, filmski uspešnici iz leta 1990 z Arnoldom Schwarzeneggerjem in Sharon Stone v glavnih vlogah, se osvobodilno gibanje sooči s tiranijo na planetu Mars. Vodja upornikov, Kuato, je popolnoma nedostopen oblastem, ki razočarano opazujejo, kako njegova legenda raste in je vedno več sten poslikanih z besedno zvezo “Kuato živi”. Resnica je, da je vodja upornikov morda živ ali pa tudi ne, vendar ni pomembno, ker je postal mit. Pravzaprav Kuato umre, toda Arnold reši dan in osvobodi Marsa pred zatiranjem. Nisem prepričan, ali si španski premier Pedro Sánchez v svojem neskončnem narcizmu predstavlja sebe kot nekakšnega Schwarzeneggerja, ki sam premaguje frankistične horde, ki nas skušajo oropati pravice do brezizhodne službe, do življenja v skupnih stanovanjih do upokojitve ali pa da se moramo izseliti, ker je tu ustanovitev podjetja nemogoča, vendar pa tako kot protagonist Popolnega spomina kuje mit.
Francisco Franco je umrl v postelji 20. novembra 1975, pred skoraj 50 leti, a zahvaljujoč Sánchezu in njegovim privržencem iz socialistične stranke je živ bolj kot kdaj koli prej. Pred petimi leti, oktobra 2019, je vlada izkopala Francovo truplo iz Doline padlih (pozneje je enako storila z ustanoviteljem Falange Joséjem Antoniem Primo de Rivera) in ga ponovno pokopala na občinskem pokopališču Mingorrubio-El Pardo, kjer je zdaj počiva ob svoji ženi Carmen Polo; zanimivo, to je bila sicer generalova želja.
Od takrat je vlada Pedra Sáncheza neusmiljeno uporabljala Franca kot jokerja, da bi odvrnila pozornost od neštetih korupcijskih škandalov v svoji stranki, medtem ko je z osupljivo lahkoto vsevprek lepila oznake frankizma ali pa si izmišljala predloge za “preimenovanje” Doline padlih (preimenovane v Dolino Cuelgamuros v skladu z Zakonom demokratičnega spomina). Dolina je bila predmet besne kampanje najbolj radikalnih levičarjev, ki se zdi, da nameravajo podreti največji križ na svetu – nekatere stvari se nikoli ne spremenijo. Sam Sánchez je bil aprila fotografiran, obdan z lobanjami, na eni od ekshumacij v Dolini, kjer je pokopanih več kot 30.000 padlih z obeh strani v državljanski vojni.
A kot pri vsem, kar počne ta vlada, je vedno treba pričakovati še slabše.
»Fašizem, za katerega smo mislili, da smo ga pustili za seboj, je že tretja najmočnejša politična sila v Evropi,« je resno obtoževal Pedro Sánchez, ko je napovedal sto – da, sto – akcij v počastitev petdesete obletnice Francove smrti. Niti največji frankisti niso toliko govorili o preteklosti. Na shodu proti Franku, ki je potekal 8. januarja v muzeju Reina Sofia v Madridu, v navzočnosti PSOE in socialističnih ministrov, je Sánchez predstavil frankizem kot temno dobo nestrpnosti in poudaril, da je danes španski BDP na prebivalca dvakrat večji kot je bil leta 1975 in da se je povprečni dohodek več kot podvojil, s 15.000 evrov na 31.000 evrov. To je seveda polresnica, saj Sánchez priročno spregleda dejstvo, da se je javni dolg v zadnjih petdesetih letih pomnožil, kar pomeni, da so Španci v resnici revnejši kot prej. Toda levičarski naraciji ni mar za podatke (ki so, kot vsi vemo, skrajno desničarski), ne, pomembno je samo sporočilo: fašizem se vrača; samo Sánchez nas lahko reši.
Razburkanje duhov preteklosti se morda obrestuje, vendar se zdi, da ne odmeva med mladimi. Po raziskavi Centra za sociološke raziskave (CIS) je bila na zadnjih evropskih volitvah VOX stranka z največjo podporo med mladimi, ki so prvič glasovali, ter na presenečenje mnogih je vse več mladih izgubilo strah in se odkrito opredeljujejo za desničarje. Vse več je tudi poročil o levičarskih učiteljih, ki so ogorčeni nad frankističnimi simpatijami svojih učencev. To pravzaprav ni ideološko vprašanje; dogaja pa se to, da so mladi, siti progresivne indoktrinacije, odkrili, da omemba Franca pri njihovih učiteljih izzove enako reakcijo kot sveta vodica pri vampirjih. Zato bodo ob praznovanju Francove smrti potekali natečaji, razstave, stripi in igre za najmlajše. Obstajale bodo celo »potujoče sobe pobega« (frankistični zombiji?).
Strategija konfrontacije ima globoke korenine v španski levici in resnica je, da ji je uspelo mobilizirati svoje volilno telo s tem, da je dvignila spekter vrnitve fašizma ali vrnitve Franca. Vendar pa je obsedenost Pedra Sáncheza s Francom in vsem, kar je povezano z njim, sprožila ponovno zanimanje za preteklost, ki bi se lahko obrnilo proti levici, ki ima veliko za skriti tudi o svoji vlogi v državljanski vojni in diktaturi. Kot premeteni politiki v najslabšem pomenu besede so zaslepljeni s kratkoročnimi dobički in ne vidijo dolgoročnih posledic vse te agitacijske propagande. Sánchez, ki se je nedvomno videl kot Julij Cezar, ki prečka Rubikon, bi moral upoštevati nevarnost ustvarjanja mita in se spomniti sužnja, ki je spremljal zmagovite generale pri njihovem zmagoslavnem vstopu v Rim in nenehno šepetal: “Zapomni si, da si smrtnik.” Da, Pedro, zapomni si, da boš tudi ti umrl kot vsi drugi – medtem, ko miti nikoli ne umrejo.
Vir: https://europeanconservative.com/articles/commentary/franco-lives/