Piše: Álvaro Peñas
Gabrielius Landsbergis je diplomiral iz zgodovine na Univerzi v Vilni in magistriral iz mednarodnih odnosov na Inštitutu za mednarodne odnose in politične vede na Univerzi v Vilni. Med letoma 2014 in 2016 je bil poslanec Evropskega parlamenta kot član Domovinske unije – Litovskih krščanskih demokratov (Evropske ljudske stranke) ter bil član odbora za mednarodno trgovino in pododbora za varnost in obrambo. Od leta 2015 je postal predsednik stranke, novembra 2016 pa je bil izvoljen za poslanca v litovski parlament (Seimas). Od decembra 2020 do novembra 2024 je bil minister za zunanje zadeve Litve. Po volitvah oktobra 2024, na katerih je bila Domovinska zveza druga, je Landsbergis zaradi slabih volilnih rezultatov stranke odstopil kot predsednik in zavrnil mesto na proporcionalni listi parlementa.
Po skoraj treh letih vojne je Evropa še vedno nepripravljena na spopad, kot je ta v Ukrajini. Je to problem pomanjkanja vizije ali politične volje?
Osnovni problem je, da smo zdaj zadovoljni, da veliko držav porabi 2 odstotka za obrambo, ko pa je vojna, ugotovimo, da devet evropskih držav še vedno ne dosega teh 2 %. Res je, da so se nekateri k temu zavezali, vendar nam to daje predstavo o tem, kako se rešuje trenutna situacija. Ko sem imel opravka s politiki iz drugih držav, sem jih vprašal, v čem je problem, ker v Litvi porabimo 3,5 odstotka, na Poljskem pa 4,5 odstotkov in odgovorili so mi, da je zelo težko prepričati prebivalstvo, da ta poraba je potrebna. Mislim, da je to osnova problema, nimamo dialoga z našimi ljudmi, da bi jim razložili problem, s katerim se soočamo. Morda ne želimo vznemirjati ljudi, zato jim povemo, da razmere niso tako slabe in da so omejene v Ukrajini, zato ni potrebe po porabi tega denarja, toda tukaj se začne napaka. Ko smo trpeli zaradi COVID-a, je bilo doseženo soglasje in odločeno, da je treba porabiti veliko denarja, da se situacija obrne, vendar z Ukrajino to ni bilo storjeno. In dokler tega ne storimo, se bo to zelo težko spremenilo.
Morda je težava v tem, da se Evropejcem ne pojasni cena ukrajinskega poraza v vojni?
Seveda morate biti pošteni glede tega, kaj je na kocki, in jasno govoriti o denarju, ki ga porabite. Težko je govoriti o denarju, ki ga bodo porabili drugi, vendar vam bom dal primer: v COVID-u smo v evropskem skupnem skladu porabili 750 milijard evrov, od tega je 160 milijard šlo Italiji za njeno gospodarsko okrevanje, a če bi izračunajte, koliko denarja je bilo poslano v Ukrajino, imamo okoli pet milijard. To je zelo majhen del in to je problem.
Vendar mnogi Evropejci menijo, da so izdatki veliko višji, deloma zaradi ruske propagande in ker nekateri politiki to sporočilo pošiljajo v volilne namene. Spet zato, ker ne govorimo jasno prebivalstvu.
Da, absolutno. Rusija aktivno uporablja naracije proti nam in to je problem, ko govorimo o energiji ali hrani in postaja vse bolj očiten. Kaže, da smo bili preveč zadovoljni z geopolitično situacijo, ker se ta vojna ni začela leta 2022, začela se je leta 2014 in imeli smo osem let za pripravo pred invazijo in skoraj tri, odkar se je začela in še vedno nimamo tega za nujnost.
Prihod Donalda Trumpa za predsednika ZDA januarja in njegova namera, da konča vojno, sta spodbudila naracijo o prekinitvi ognja in novih sporazumih iz Minska. Kaj menite o tej možnosti?
Zelo pomembno se je spomniti, kaj so bili sporazumi iz Minska in da so bili uporabljeni kot orodje za potiskanje Ukrajine v brezpogojno prekinitev ognja. Prvič, zaradi teh sporazumov se Ukrajini ni več prodajalo ali dostavljalo orožja, kljub temu, kar pravi Angela Merkel v svoji knjigi in to se ni spremenilo do leta 2019, ko se je Trump odločil poslati Javelin. Drugič, ni bilo nobenih varnostnih zagotovil, kar pomeni, da če bi se kaj zgodilo, bi se morali braniti sami. Tretjič, Ukrajini smo odrezali ahilovo peto, ker ni bilo obljub o evropski integraciji in ker bi imele regije pod nadzorom Moskve pravico veta na vse, kar bi naredil Kijev; v bistvu Ukrajina ne bi mogla sprejemati odločitev brez Putinovega dovoljenja.
Sporazumi iz Minska so Ukrajino pustili v groznem položaju, v zelo šibkem položaju in kot tarčo ponovnega napada. Če se zdaj ne bomo zavedali, da je treba te parametre spremeniti, se situacija ne bo spremenila in bo to velika napaka. Ukrajina mora imeti orožje, mora biti močna, potrebuje varnostna jamstva in potrebuje zelo jasno politično obljubo integracije v Evropsko unijo, ker bo to prineslo potrebne naložbe za obnovo države. V nasprotnem primeru, ne glede na podpis prekinitve ognja, se bo vojna naslednji dan vrnila.
Zdi se, da Rusija ni odprta za dialog. Pred kratkim je njen zunanji minister Sergej Lavrov pozval Nato, naj se umakne na svoje meje iz leta 1997, kar je očitna grožnja baltskim državam.
Točno tako. To je zahteval že pred vojno, kajti močnejšo kot se čuti Rusija, večje so njene zahteve. Leta 2014 so bile njihove zahteve po Ukrajini, zdaj že imajo zahteve po Litvi, v prihodnje jih bodo imele še po Poljski. Če Ukrajine ne bomo mogli braniti, kaj bodo zahtevali? Ukrajina se resnično bori za vse nas in tako tudi vidim situacijo.
Pred kratkim ste pisali o tem, kako je projekt Vojna zvezd povzročil gospodarski zlom Sovjetske zveze, je mogoče potegniti vzporednico s sedanjo situacijo?
Ta primer sem uporabil, ker mislim, da je zelo koristen, da si ga zapomnimo. Eden od načinov, kako je Zahod zmagal v hladni vojni, je bila obljuba, da se bo boril v zelo dolgi vojni, tj. ni bilo govora o enem letu, ampak je bila obljuba, da se bo boril, dokler bo potrebno in hkrati povečati porabo. V Putinovem primeru, če bi lahko trdno obljubili, da bomo podpirali Ukrajino in bili pripravljeni porabiti denar ter ustvariti nove orožarske programe, bi razbili vse njegove izračune. Predstavljajte si, če bi namesto napovedi do naslednjega januarja imeli program do leta 2040, bi bila za Putina resnična težava vzdrževati stroške vojne, ko vidimo, da ima vse večje gospodarske težave. Preveč poenostavljam, ampak tako deluje. Reagan je zelo jasno povedal: “Naredili bomo vse, kar je potrebno,” in če ste pripravljeni porabiti več denarja, ker ga imate ter imate tehnološko in inovativno premoč, potem lahko zmagate v tej vojni, kot je bilo storjeno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Delate tudi primerjavo s tridesetimi leti prejšnjega stoletja.
Vsekakor. Leta 1938 je Hitler postavil svoje zahteve z uporabo sile in ustrahovanja, zdaj živimo skozi isto situacijo in ne razumem, koliko ljudi si lahko reče, da je situacija, ki jo doživljamo z Rusijo v Ukrajini, drugačna. Na žalost ni.
Kaj menite o ideji Donalda Trumpa o “miru skozi moč” in možnosti povečanja vojaških izdatkov na 3%?
Prvotna zahteva predsednika Trumpa je bila doseči 5 %, vendar je bilo to izhodišče za pogajanja z več državami. Z mojega vidika menim, da je zamisel v trenutnih razmerah razumna in da moramo za povečanje vojaške pomoči in varnostnih jamstev Ukrajini znašati približno 3-4-odstotne izdatke za obrambo. Za mir je nujna dobra naložba v obrambo.
Zdaj vidimo, da ZDA pred zamenjavo administracije pošiljajo v Ukrajino veliko vojnega materiala, materiala, ki so ga obljubile, a so zelo zamujale. Kljub temu je njihova dostava zelo dobra novica. Pravi mir lahko dosežemo le s pozicije moči. Če bi lahko Putinu povedali, da bo to, kar zdaj vidi, njegova nova realnost, bi bila to dobra strategija.
Slovenian