Piše: Álvaro Peñas
Juan Rodríguez Garat je upokojeni admiral. V svoji 47-letni vojaški karieri, od katere je 24 let preživel na krovu, je poveljeval trem površinskim ladjam in različnim španskim, Natovim in EU kolektivnim pomorskim formacijam. Med letoma 2016 in 2018 je bil admiral flote, po prehodu v rezervo pa direktor Mornariškega muzeja in Inštituta za pomorsko zgodovino in kulturo. Garat je strokovnjak za komunikacije in je opravil admiralštabno šolo v Združenem kraljestvu poleg tega pa ima tudi magisterij iz obrambnih študij Univerze v Londonu. Ima veliki križ za pomorske zasluge, kraljevi vojaški red San Hermenegildo in Guardia Civil ter 11 drugih domačih in tujih vojaških odlikovanj. Septembra je izdal svojo prvo knjigo Tambores de guerra. Contra el desarme moral y militar de España (Bobni vojne. Proti moralni in vojaški razorožitvi Španije), v kateri analizira svetovno geopolitično panoramo in opozarja na špansko družbo, za katero se zdi, da spi pred nestanovitnimi mednarodnimi razmerami. situacijo.
Pogosto sodelujete v razpravah in objavljate članke o dogajanju v Ukrajini. Zanimivo je, da večina upokojenih vojaških častnikov, ki delajo enako, zagovarja navidezno nepremagljivost ruske vojske oziroma da gre v vojni vse ‘po načrtih’.
Putin je to govoril vsak dan, dokler ni prenehal. Zavedati se je treba, da je v oboroženih silah veliko nesposobnih, tako kot povsod, a razen tega smo preživeli čas, v zadnjih letih Varšavskega pakta, ko so bila objavljena poročila ameriških obveščevalnih služb o sovjetskem materialu močno pretirana in ustvarjena iz političnih razlogov, da bi upravičili izdatke za obrambo, razvoj novega orožja itd. Za obveščene ljudi pa se je mit končal po padcu Varšavskega pakta in ko se je pokazalo pravo stanje sovjetskih enot. Na primer Mig-25, ki je pristal na Japonskem ali pa domnevni ruski AEGIS (naval combat system), ki je bil zelo podoben sistemom, ki smo jih v Španiji že ukinili 20 let prej. Številni vojaki so sledili temu razvoju, vendar ne vsi, nekateri pa so raje še naprej verjeli temu, kar so jim govorili v mladosti.
Toda ta pogled je zelo prisoten v medijih.
V resnici je manjšinski pogled tisti, ki igra vlogo, ker ustvarja novice. Spomnim se, da so me v neki oddaji vprašali, če bo jedrska ali kemična vojna in ko sem rekel ne, mi je novinar rekel: “Kaj torej govorim svojim poslušalcem?” Ti glasovi, tako kot glas slavnega polkovnika Bañosa, ki dobro služi s prodajo knjig o koncu sveta, ponujajo zabavni izdelek, ki ima veliko občinstva. Ti krošnjarji pogube in ‘rusoplanizma’ dobro vedo, da ni res, je pa zabavno in dobičkonosno.
Če se vrnemo k mitom, eden najpogosteje ponavljajočih se je tisti o premoči novega ruskega orožja nad zahodnim, a dejstva te vojne nam govorijo drugače.
To je očitno. Rusija je zaostala na tako imenovani RMA (revolucija vojaških zadev), ker je razmah informacijske tehnologije dosegel Kremelj šele po razpadu Varšavskega pakta dohitel, za nameček pa ga je uničilo tekmovanje »Vojne zvezd« z Reaganom in poraz v Afganistanu. Rusija je obrambni proračun desetkratno zmanjšala in ga tako obdržala 15 let, kar je povzročilo očiten tehnološki zaostanek, pa ne le pri oborožitvenih sistemih. Nihče, ki danes hvali rusko orožje, ne bi kupil ruskega računalnika, televizije ali mobilnega telefona. Vsi vemo, da je Aeroflot letel z airbusi in boeingi do začetka invazije. Obstajajo tudi dokazi o učinkovitosti sovjetske in nato ruske opreme v konfliktih na Bližnjem vzhodu. Spomnim se svojega presenečenja, ko sem bil mornariški poročnik in so ruske protiletalske rakete v dolini Bekaa izraelska letala uničila brez ene same žrtve. In to se je spet zgodilo s S-300 in izraelskimi raketami. Ta razlika je toliko bolj opazna, čim več je elektronike v napravi, rusko orožje pa je veliko slabše od zahodnega in celo od materiala, ki ga proizvaja ukrajinska industrija, ki je kljub vojni zmogla izdelati drone, ki so boljši od ruskih.
Osupljivo je tudi neupoštevanje življenj celo lastnih vojakov. Obstaja veliko primerov, predvajanih na ruskih kanalih, o novo vpoklicanih vojakih, ki so bili ubiti na fronti v dveh tednih, saj niso bi bili deležni praktično nobenega usposabljanja.
Imel sem priložnost delati z njimi in obiskati vojne ladje Rusije in Varšavskega pakta, ki so imele namesto računalnikov ščurke. Med operacijo Atalanta [vojaška operacija proti piratstvu ob Afriškem rogu, ki se je začela decembra 2008], so bili Rusi znani po tem, da niso pobrali brodolomcev, ko so potopili piratsko ladjo, ladje EU pa so včasih morale pobirati brodolomce za njimi, ker Rusi ker preprosto ne cenijo življenja, ne svojega ne tujega. To vidimo v Ukrajini. Še več, v tej vojni Rusija novači iz najnižjih slojev svoje družbe, od kriminalcev do ljudi iz najrevnejših delov države in jim je vseeno, ali bodo živeli ali umrli. Na fronti je padlo malo Moskovčanov, kaj šele sinovi elite. Dolgoročno bi to moralo škoditi ruski kampanji; vse je odvisno od tega, kaj lahko prenesejo ukrajinski ljudje.
Po dovolitvi uporabe zahodnih raket na ruskem ozemlju se je začela nova kampanja jedrskih groženj iz Rusije. Stalin je rekel, da je jedrsko orožje orožje, ki ga ni mogoče uporabiti. Ali Putin misli drugače?
Ne, pravzaprav je Putin že večkrat rekel isto, tudi če naslednji dan reče nasprotno. Putin ve, da jedrske vojne ni mogoče dobiti in Xi Jinping in Modi, ki sta njegova finančna podpornika, sta mu to javno povedala. Putin si želi in to velja za vse vojne, zmagoslavje slaviti na moskovskih ulicah, kot so to počeli stari Rimljani, jedrska vojna pa bi mu to odvzela. Putin ni samomorilen, zato jedrska vojna ne pride v poštev. Enako velja za uporabo taktičnega jedrskega orožja na prvi liniji: moral bi ga uporabiti v Donbasu, torej z njegovega vidika na ruskem ozemlju in to bi obrnilo celotno mednarodno skupnost, vključno z njegovimi zavezniki, proti njemu. Vse to ni nič drugega kot občasne grožnje, ki zahodnih vlad ne prepričajo, ker postopoma prestopijo vse rdeče črte, toda Putin upa, da bodo z ustrahovanjem družbe prebivalci Zahoda sami pritiskali na svoje vlade, naj mu dovolijo bombardirati Ukrajino. Mislim, da se to ne bo zgodilo, seveda pa se Putin ne bo nehal truditi.
Odgovor Rusije na prve napade na rusko ozemlje je bila uporaba rakete Orešnik proti mestu Dnipro. Ali ni uporaba tega izstrelka kot streljanje muh s topom in ali res kaj pomeni v vojni?
Ta raketa je srednjega dosega, a Rusija že od prvega dne vojne uporablja balistične rakete, kot je iskander, ki lahko nosijo jedrske konice. Tudi Kinžala, ki je bil predstavljen kot hiperzvočna raketa, ki je sposobna uničiti Patriote, vendar se to ni zgodilo in Kinžala so sestrelili kot ostale. Balistične rakete delujejo kot topovske krogle in raketa, kot je Orešnik, ki jo Putin predstavlja kot novo (vendar gre zagotovo za razvoj prejšnjega modela), doseže svoj cilj veliko hitreje. Zasnovani za nošenje jedrskega orožja, niso zelo natančni in čeprav Ukrajina nima orožja, da bi jih ustavila, njihova škoda ne bo večja od tiste, ki jo je že povzročil Iskander. V resnici ta raketa ni napolnjena z eksplozivom, napolnjena je s strahom. Potem ko je Putin rekel, da bo šel v vojno proti Natu, je moral nekaj storiti. Zagotovo ni stroškovno učinkovit in ne bo povzročil več škode kot veliko cenejši izstrelek; je propagandno orožje, namenjeno grožnjam in strašenju neobveščenih državljanov Zahoda.
Kljub tem grožnjam sinovi ruske elite še naprej živijo v razkošju v zahodnih prestolnicah.
Ja, in vsi tisti kremeljski propagandisti na Zahodu, ki kar naprej govorijo o apokalipsi, živijo v prestolnicah, ki bi jih v jedrski vojni zravnali z zemljo. Mislim, tudi oni ne verjamejo, po drugi strani pa te grožnje poslušamo že več kot dve leti in pol in so izgubile vso kredibilnost. Na žalost veliko ljudi raje sliši laži, ki so jim všeč, kot resnico in želijo, da se jim pove, da smo krivi mi in ne tisti, ki nas hočejo ubiti. Zdi se, da resnica ne sme pokvariti dobre zgodbe, zato je treba poskrbeti za dobro informiranost družbe.
Ali to propagandno obstreljevanje ne pomeni, da kljub dokazom marsikdo sploh ne pomisli, da obstaja hibridna vojna proti Zahodu?
Da; znanih je že veliko primerov ruskega vmešavanja. V Španiji vemo za pogovore Puigdemonta s Kremljem med katalonskim procesom in vemo tudi, da bo Rusija podprla vsako potezo, ki oslabi Španijo. To ni nič novega. Druge države to počnejo in če lahko Združene države notranje oslabijo Rusijo, bodo to tudi storile; vendar je šlo dlje zaradi vojne in imamo hekerske napade, sabotaže ali migracijske krize, ki jih sproži Rusija na Finskem ali Belorusija na Poljskem. Ko gre za dezinformacije, je preveč Špancev in Zahodnjakov, ki verjamejo, da gre za prevaro, čeprav je res prav nasprotno.
Prej ste omenili, da Zahod prestopa vse rdeče črte, a se zdi, da vedno zamuja, kot so se večkrat pritoževali Ukrajinci. Kaj mislite, da je razlog za to?
Moj vtis po skoraj treh letih vojne je, da je Zahod pripravljen dati Ukrajini vse, kar potrebuje za odpor, ne pa za zmago v vojni, ker se bolj boji Putinovega poraza kot nadaljevanja vojne. Ne zaradi jedrskih groženj, ampak zato, ker bo Rusija končala kot Sovjetska zveza in bo njeno jedrsko orožje končalo v rokah majhnih držav. Zahodne sanje o koncu te vojne so Rusija, ki se postopoma umika iz Ukrajine, kot je to storil Nixon v Vietnamu, vendar se boji Putinovega nenadzorovanega padca.
Spričo te preudarnosti Rusija še naprej povečuje stave. Vstop Severne Koreje v vojno, ki ne vzbuja toliko alarmov, kot bi moral, je velika grožnja svetovni stabilnosti.
Ja, res je. Rusija je prešla na temno stran človeštva in Putin se je približal Kim Jong-unu, čeprav je podpisal zadnji krog sankcij proti Severni Koreji, ki ji je bolj mar za nakup orožja kot za prehrano ljudi. Kim Jong-un ni spremenil svojega stališča niti za las, toda Putin se je z njim spoprijateljil in prešel na temno stran. Enako velja za Iran, drugo državo, od koder dobiva orožje, čeprav Putin tega noče priznati. Priznal je tudi talibansko vlado in počasi spreminja Rusijo v državo parijo s to razliko, da ima plin in nafto za prodajo celemu svetu, 6000 jedrskih glav in veto v Varnostnem svetu ZN.
Vojaški vidik je manj pomemben: z več kot 1000 žrtvami na dan je pošiljanje 10.000 Severnokorejcev desetdnevna vojna žetev. To je ogromna številka, ki bo morda dolgoročno prevelika za rusko ljudstvo. Kljub temu je odnos s Severno Korejo za Rusijo ponižujoč, prav tako odnos s Kitajsko, ki se ji je Rusija podredila. Putin se je nedavno pohvalil, da so se njegovi vnuki naučili govoriti kitajsko in sprašujem se, ali ni bilo pri njegovih predhodnikih ravno obratno.
Vir: https://europeanconservative.com/articles/interviews/admiral-juan-rodriguez-garat/
Slovenian