Piše: Stefan Tompson
Lahko da bomo dočakali dan, ko bodo radikalni imami iz svojih minbarjev zagovarjali francoski ali angleški nacionalizem. Vzpon islama v Parizu, Londonu in drugih urbanih središčih Zahoda se običajno obravnava kot tuji pojav in ne kot domače premike; v bistvu je posledica priseljevanja ali nekdanje imperialne politike.
Toda minareti vzhodno od Dunaja rastejo iz drugačnih korenin. Tam muslimanske skupnosti vztrajajo od časa otomanske okupacije in se čutijo kot že davno uveljavljeni gospodarji in ne kot pionirji. Na Balkanu je mogoče islam uporabiti za spodbujanje nacionalizma v novih, negotovih evropskih državah. In predolgo smo ignorirali opozorila teh držav.
Ko je Branko Grims nadzoroval slovensko tajno službo, je opozarjal na sprejetje katarskega denarja za gradnjo nove 34 milijonov evrov vredne džamije v Ljubljani.
»Ne obstaja zastonj kosilo,« je tedaj opozarjal. Zdaj, ko je poslanec v Evropskem parlamentu v Bruslju, Grims razmišlja o odgovoru, ki ga je tedaj prejel: »Grozili so meni in moji družini,« pravi. »Mnogi tega ne vidijo kot problem. Morda … nekateri od njih zato, ker dobijo nekaj denarja iz istega vira.«
Islamizem se izogiba drobnogledu zaradi predpostavke, da gre preprosto za vero. Nemški evropski poslanec Denis Radtke je problem zastavil takole: »Če imam v četrtek od veleposlaništev dobi ukaz, o čem naj pridiga v petek, ali je to svoboda veroizpovedi, kot jo razumemo? Ne – to je politika! In s tem se moramo ukvarjati politično«.
Zaradi vakuuma moči, ki je nastal po razpadu Jugoslavije, je balkanski polotok postal lahek plen za vsako tujo silo, ki se je lahko poistovetila z domačimi sektaškimi interesi. Vprašanje, ali vpletenost islamskih držav, kot sta Savdska Arabija ali Katar, pri usmerjanju pomoči balkanskim muslimanskim skupnostim, morda vzpostavlja politično oporišče v Evropi, je v nasprotju z zahodnimi načeli strpnosti.
Toda od kod se zgledujejo balkanski imami in kateri politični resnici služi njihovo božje razodetje?
Ko je sekularni svet oblikoval nekdanjo Jugoslavijo v urejene ustavne države, se je vznemirjal zaradi tankih meja med humanitarnimi in vojaškimi intervencijami. Medtem pa so z nafto bogate arabske države priskočile na pomoč svojim balkanskim istovercem v regijah, kjer sta bila nacionalizem in vera prej nepovezana in celo ponosno ločena. Ali bi kdo res lahko pričakoval, da bodo tako očitna zadnja vrata za politične interese ostala neizkoriščena?
Sprva je bila muslimanskih pomoč odkrito vojaška. Džihadisti iz Čečenije, Srednje Azije, arabskih držav in Perzijskega zaliva so bili med obleganjem Sarajeva združeni v enoti El-Mudžahid, ki je podpirala bosansko vojsko kot mednarodna islamska brigada s približno 4000 do 5000 možmi. Mnogi so ostali v Bosni in tam, kjer se je izvajal islam liberalne hanefijske šole, so se pojavile vahabitske skupnosti. Burke so zdaj reden prizor na ulicah Sarajeva.
S širjenjem po regiji v Albanijo in Kosovo (nekoč trdno sekularni družbi), so države Bližnjega vzhoda tesno sodelovale z islamskimi nevladnimi organizacijami, pri čemer so za vzpostavljanje lojalnosti uporabljale prozelitizem. Medrese so se razširile po podeželskih območjih, kjer je bilo zvestobo mogoče kupiti za kurjavo in vreče moke, medtem ko je število mošej na Kosovu brez kakršnekoli verske zahteve kosovskega prebivalstva ali vlade, poskočilo s približno dvestotih leta 1999 na več kot 800 danes. Te družbe – ki se ne prilagajajo natančno državnim mejam – postajajo manj miroljubne, saj njihovi dobrotniki plačajo škodo, ki jo povzročijo. Ista državno podprta katarska dobrodelna organizacija, ki je zgradila mošejo Al-Rahma v Prištini, je poskrbela za okoli 550 kosovskih vojnih sirot in vdov, vendar njeno dobrodelno čustvo zveni nekoliko prazno, če upoštevate vlogo, ki so jo imeli Katar in drugi pri spodbujanju lokalnih konfliktov. Medtem pri poročanju o teh vprašanjih na omenjenem območju prevladuje katarska Al Jazeera – katere balkanski kanal je postal eden njenih najuspešnejših tujih medijev.
Medtem, ko sekularni voditelji teh nastajajočih republik poskušajo stopati po poti sekularizma, oblasti v Prištini spremljajo dejavnost tujih islamskih nevladnih organizacij podobno kot zahodna policija nadzoruje teroristične osumljence. Morda ni čudno, da je glede na število prebivalcev Kosovo postalo glavni izvoznik džihadistov za Islamsko državo v Siriji in Iraku.
Iz te baze zdaj islamisti na katoliških območjih Balkana izvajajo enako taktiko, kot so jo v Bosni in Hercegovini. Medtem ko se minareti, ki jih je financiral Zaliv, ponovno vzpenjajo nad jadranskim obzorjem, slovenska domovina Branka Grimsa ni edina – niti prva – evropska družba, ki ji grozi tuja islamska ekspanzija. Stjepan Nikola Bartulica, poslanec Evropskega parlamenta iz sosednje Hrvaške, je delil podobne pomisleke glede mošeje, ki jo je financiral Katar in jo opisal kot »islamski kolonializem.« V Londonu bi takšna besedna zveza povzročila posmeh, vendar se terminologija v ustih Hrvata sliši zelo drugače.
Ti narodi, ki so bili nekoč na meji Otomanskega cesarstva, se lahko upravičeno imajo za stalne žrtve kolonialnega pritiska. Kako dolgo bo trajalo, da bo tudi preostala Evropa priznala to politično grožnjo v naši sredini?
Stefan Tompson je ustanovitelj medijskega podjetja Visegrad24 s sedežem v Varšavi. Pokrival je konflikte v vzhodni Evropi, Afriki in na Bližnjem vzhodu.
Slovenian