Piše: Alvaro Penas
Prejšnji ponedeljek je kijevsko-galicijski nadškof in primas ukrajinske grškokatoliške cerkve, njegova blaženost Svjatoslav Ševčuk, na sedežu univerze CEU San Pablo v Madridu predstavil svojo knjigo »Kronika bogokletne vojne«. Knjiga je zbirka njegovih pridig in izjav iz prvega leta obsežne ruske invazije na Ukrajino, pričevanje o vojni, »utelešenem zlu, ki ga človeški razum pogosto ne more razložiti«. Vse se je začelo s kratkim video sporočilom na začetku ruskega napada, v katerem je nadškof želel pokazati, da so še živi, a to sporočilo je postalo viralno, nato pa so mu sledila številna druga. Tri mesece pozneje je bilo vsako novo sporočilo prevedeno v šest jezikov: poljščino, italijanščino, angleščino, nemščino, portugalščino in španščino. Kasneje je hrvaška državna televizija začela predvajati te videoposnetke s hrvaškimi podnapisi. »Takrat sem spoznal,« je dejal Ševčuk, »da je glas matere Cerkve sila, ki prihaja od Boga.«
»Beseda ni le prenos sporočila, ampak sila,« in ta misel se je Ševčuku še okrepila marca 2022, ko je obiskal mesto približno 100 kilometrov oddaljeno od Kijeva, ki je bilo bombardirano z 20 raketami. V majhni župniji je srečal starejšo žensko, ki ga je močno stisnila za roko: »Prestrašeni smo, ampak tako lepo je, da govorite z nami.« Ševčuk je odgovoril, da ne ve, kaj bi drugega rekel, ženska pa je vztrajala: »Ni pomembno, kaj govorite; pomembno je, da govorite z nami.« Ta trenutek ga je spomnil na izkušnjo, ki jo je imel med služenjem v sovjetski vojski v bolnišnici v svojem domačem kraju: »Moškega je zbil vlak; trpel je v hudih bolečinah in njegove možnosti za preživetje so bile zelo majhne. Njegova žena je prišla v bolnišnico in prosil jo je, naj spregovori. Usedla se je poleg njega in začela brati knjigo; bolečina je popustila in na koncu je moški preživel.«
»Ali je mogoče biti kristjan v času vojne? Da, mogoče je,« pravi Ševčuk, ki pripoveduje o srečanju s papežem Frančiškom, med katerim ga je prosil za nasvet: »Pogosto vprašam Gospoda: ‘Zakaj si obudil Ukrajino po padcu Sovjetske zveze? Zakaj si obudil našo Cerkev, ki je bila uničena v komunističnem obdobju? Zakaj nas spet soočaš s smrtjo?’ Papežev odgovor je bil: ‘To pomeni, da imaš poslanstvo.’ Za Ševčuka je to poslanstvo odgovoriti na zelo težka vprašanja, saj vojna ljudi sili, da si postavljajo temeljna vprašanja – vprašanja, na katera ne more odgovoriti noben politik ali predsednik in katerih odgovore najdemo le v krščanski veri, v Božji besedi. Podobno je še vedno mogoče ostati človek v vse bolj razčlovečujoči vojni – vojni z brezpilotnimi letali, v kateri sovražnik razčlovečuje celo lastne vojake.
»Naša izkušnja vere ima ekumensko vrednost; ni omejena le na grkokatolike ali Ukrajince – obstaja nekaj, kar se dotika same strukture človeštva,« je pripomnil Ševčuk in omenil, da je bil prvi prevod v poljščino in da je predgovor napisal carigrajski patriarh Bartolomej I. Za špansko izdajo je predgovor napisal katoliški intelektualec iz Združenih držav Amerike George Weidel, »glas, ki brani cilje duhovnega boja Ukrajincev«. Medtem je predgovor za ukrajinsko izdajo napisala Oksana Zabuschko, sodobna pisateljica, »objektiven glas, a od zunaj«. Epilog je napisal zgodovinar Timothy Snyder, specializiran za holokavst na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze in danes »vojno proti Ukrajini obsoja kot genocidno vojno«.
Po predstavitvi so prisotni lahko postavili vprašanja. Med občinstvom je bila Silvia Cortés, nekdanja španska veleposlanica v Ukrajini od leta 2017 do julija 2022, ki je glede na trenutno široko razpravo o pogajanjih z Rusijo vprašala, ali je mogoče in primerno pogajati se z zlom ter kako ovreči zmotno prepričanje nekaterih španskih katoličanov, da Rusija brani krščanske vrednote. »Z zlom se ne moreš pogajati, lahko pa zlo premagaš z dobrim,« je odgovoril Ševčuk, »zlo ni vsemogočno; vsemogočen je le Bog, najvišja ljubezen.« Glede drugega vprašanja je Ševčuk opozoril, da ima vsak prevod knjige drugačen naslov. V ukrajinščini je naslov »Ukrajina se bori, Ukrajina se upira, Ukrajina moli«; v poljščini »Sporočila miru«; v španščini pa »Kronika bogoskrunske vojne«.
»Če predsednik stori bogoskrunstvo takšnih razsežnosti, ne more biti zagovornik krščanskih vrednot; to, kar počne, je izkoriščanje religije in njeno spreminjanje v orožje. Ta vojna je bogoskrunstvo, ki žali božje ime.«
Imel sem priložnost vprašati nadškofa o genocidu, ki se dogaja nad kristjani v Ukrajini, kjer je bilo umorjenih na desetine duhovnikov, uničenih mnogo cerkva in prepovedana grškokatoliška cerkev na okupiranih območjih. Ševčuk meni, da Rusija uporablja religijo na enak način kot Islamska država: »Ruski svet trdi, da je zadnji branilec krščanstva pred degeneriranim Zahodom; v tem boju proti Zahodnjakom – vam, ki ste utelešenje Antikrista – upravičuje nasilje, ubijanje v imenu Boga; in končno, vsak ruski vojak, ki gre ubijat Ukrajince in umre v vojni, bo prejel odpuščanje grehov.«
Moskva je iz krščanske cerkve ustvarila genocidno ideologijo in naletela na zavrnitev pravoslavne cerkve: »Obstaja seznam več kot 500 pravoslavnih teologov, ki zavračajo to ideologijo, in pred kratkim je Konferenca evropskih cerkva to razglasila za krščansko herezijo.« Za Ševčuka to vpliva na vse, tudi če nekateri mislijo, da je Ukrajina daleč stran: »Nekateri mislijo, da gre za lokalno vojno, vendar to ni res. Ideologijo ruskega sveta moramo skrbno preučiti, ker spodbuja genocidno idejo. Prej ko bo to prepoznano, več življenj bomo zaščitili.«
»Bodite dobri kristjani in Sveti Duh vam bo dal razločevanje med pravilnim in napačnim. To razločevanje vas bo navdihnilo, da pokažete solidarnost z Ukrajino,« je zaključil nadškof.
Slovenian