Piše: Alejandro Peña Esclusa
Venezuelci so bili 28. julija protagonisti junaškega dejanja, o katerem bodo še leta pripovedovali svojim otrokom in vnukom. Kljub vsem oviram in grožnjam so ljudje množično, mirno in demokratično glasovali in tudi ostali na voliščih, da bi zagotovili transparentnost postopka in hrambo volilnih zapisnikov. Tistega dne so Venezuelci resnično upravičili prvo kitico svoje državne himne “Slava pogumnemu ljudstvu!”
Kot da to ne bi bilo dovolj, je María Corina Machado nepričakovano in tiho uvedla briljantno strategijo: skeniranje in prenos več kot 80 % zbirnih listov s podpisi prič in ustreznimi kodami QR. Nato so bili naloženi na spletno stran www.resultadosconvzla.com, tako da si jih je lahko ogledal kdorkoli kjerkoli na svetu.
Rezultati volitev so bili za vladajočo Enotno socialistično stranko Venezuele (PSUV) porazni. Edmundo González je Chavismo resnično udaril in dobil 67 % glasov proti Madurovim 30 %. Madura, ki je bil v takšnih okoliščinah stisnjen v kot, je hlapčevski nacionalni volilni svet (Consejo Nacional Electoral, CNE) sam razglasil zmagovalca, ne da bi predstavil uradne rezultate, in sprožil krvoprolitje, s katerim je grozil med volilno kampanjo.
Kar se je zgodilo v Venezueli, je postalo velik problem mednarodne levice. Eden njegovih glavnih zaveznikov, “Chávezov sin”, je vsem na očeh zagrešil ogromno goljufijo in pobijal ljudi. Kako je mogoče popraviti škodo, da levica ne bi padla z Madurom?
Takrat sta Forum Sao Paulo in skupina Puebla napotila tri svoje glavne težkokategornike, brazilskega predsednika Lulo, mehiškega predsednika Andrésa Manuela Lópeza Obradorja in kolumbijskega predsednika Gustava Petra, ki so se lotili spreminjanja dejstev s svojo posebnostjo: izumljanjem pripovedi. Razglasili so se za posrednike venezuelske krize in začeli odvračati pozornost od dogajanja 28. julija.
Prvi korak je bil ignoriranje uradnih zapisnikov, ki jih je predstavila opozicija in “zahtevanje”, da jih predstavijo volilni organi, vendar brez določitve roka ali priznanja, da je CNE pristranski v korist Madura, kot je to storil Carterjev center. Ta nedoločen rok je diktatorju omogočil, da je zatrl proteste, vnesel teror in odredil sojenja proti Maríi Corini Machado in Edmundu Gonzálezu, da bi ju prisilil v zatočišče, to je, da sta se izolirala od ljudi.
Drugi korak je bil prepričati Združene države in Evropsko unijo, da počakajo, da CNE predstavi rezultate, in ne priznajo Edmunda Gonzáleza kot izvoljenega predsednika (kot so to že storili Argentina, Kostarika, Ekvador, Peru, Panama in Urugvaj), ker bi po besedah trojice priznanje Gonzáleza “oviralo pogajanja.” Imeli so tudi vodilno vlogo pri sabotaži resolucije OAS (Organizacije ameriških držav) proti Maduru.
Tretji korak je bil poskus omejitve vloge predsednika Argentine Mileija z izgonom diplomatskih uradnikov z argentinskega veleposlaništva, kjer je šest članov ekipe Maríe Corine Machado zaprosilo za azil. Lula je izkoristil to situacijo, da je prevzel njihovo ‘zaščito’. Tako Milei kot María Corina Machado sta se mu dolžna zahvaliti za gesto. Očitno bi lahko brazilski predsednik od Madura zahteval varnost zanju, a tega ni storil.
In četrti korak, ki je trenutno v polnem teku, je bil predložitev predlogov mednarodni skupnosti za prikrivanje zločina, ki ga je zagrešil Maduro, kot je ponovitev volitev ali vzpostavitev neposrednih pogajanj med diktatorjem in Edmundom Gonzálezom, vendar brez sodelovanja Maríe Corina Machado. Namen tega manevra je zlomiti enotnost opozicije in povečati spekter izdaje.
Skratka, domnevno posredovanje te trojice je Maduru samo dalo kisik, ohromilo mednarodno skupnost in oslabilo opozicijo.
Rešitev venezuelske krize je opustiti narativ, ki ga širijo Lula, López Obrador in Petro ter se vrniti k dejstvom. Nujno je treba obsoditi krvavi državni udar, ki ga je izvedel Maduro, potrditi uradne rezultate na www.resultadosconvzla.com in nato priznati Edmunda Gonzáleza kot izvoljenega predsednika.
To trojko samooklicanih mediatorjev je treba pustiti ob strani ali vsaj uravnotežiti z drugimi zanesljivimi pogajalci, ki Maduru ponudili v dogovor, naj prizna svoj poraz in zapusti državo ter mu zagotovijo varnost in varnost njegovih družinskih članov.
Alejandro Peña Esclusa je pisatelj, analitik in politični svetovalec. Je strokovnjak za forum Sao Paulo, o katerem je napisal štiri knjige, med drugim tudi Volilne prevare Foruma Sao Paulo. Venezuelski režim ga je preganjal, zaprl in prisilil v izgnanstvo.
Vir: https://europeanconservative.com/articles/analysis/lulas-mediation-in-venezuela-is-a-farce/
Slovenian