Piše: Álvaro Peñas
Na Zahodu veliko ljudi, tako na levi kot na desni, ki za vse, kar gre narobe po svetu, krivijo ameriški imperializem. Navsezadnje bi to krivdo za vse težave človeštva pripisalo kapitalizmu, ki se ujema z narativom levice, ter zahodni dekadenci, ki ustreza tistemu delu desnice, ki sovražnike Zahoda vidi kot zaveznike.
Za vojno v Ukrajini so torej v resnici krive Združene države, ki so financirale nacistični državni udar v Ukrajini in prisilile pacifista, kot je Vladimir Putin, v invazijo z več kot 200.000 vojaki ter tisoči tankov in letal. Seveda se vsi vojni zločini, ki so jih od takrat zagrešili Rusi, ali niso zgodili ali pa so zanje odgovorne Združene države, njihovi biološki laboratoriji in satanske sile Nata. Enako velja za vojno na Bližnjem vzhodu. Barbarstva, ki jih je zagrešil Hamas, bi upravičili s hudobijo Izraela, s hudobijo, ki jo podpirajo Združene države, ki so na koncu odgovorne za vse, kar se dogaja.
Spričo te pripovedi dejstva malo štejejo. Da je revolucijo Majdana sprožila nagnjenost ukrajinske vlade proti Rusiji ter nasilje policije in organiziranih kriminalnih skupin v službi režima, ki je pustilo sto mrtvih, ni pomembno. Tudi zavzetja Krima ali subverzije v Donbasu ni izzvala Rusija. Ne, vse, kar se je zgodilo v Ukrajini, je bilo rezultat načrta Cie in Sorosa; zadnjih sto let ukrajinske zgodovine – neodvisnost, holodomor, druga svetovna vojna, Černobil in razpad ZSSR – nimajo nobene zveze s tem, kar se dogaja danes.
Jasno je, da so velike sile, odkar obstaja svet, izkoriščale šibkost svojih tekmecev in celo zaveznikov sebi v prid. Revolucije imajo zunanjo podporo – pomislite na Leninovo vrnitev v Rusijo – vendar se zgodijo, ker so pogoji pravi za izvedbo revolucije. Misliti, da so bili Ukrajinci in Rusi bratje, dokler agenti Cie niso razburkali sršenjega gnezda na Majdanu, je skrajno naivno ali sprevrženo.
Še več, isti ljudje, ki vidijo agente Cie vsepovsod, zanikajo resnico, ko gre za Rusijo, Kitajsko ali Iran. Zdi se, da zarote počnejo le zahodnjaki. V Španiji so nekateri konservativci uporabili enake argumente kot katalonski separatisti in zanikali kakršno koli rusko vpletenost v proces neodvisnosti. Naključje je tudi tesna povezava latvijske evropske poslanke Tatjane Zdanoka, ki je sodelovala s FSB, z baskovskim in katalonskim separatizmom; druga zgodba bi bila, če bi vohun prišel iz Montane ali Illinoisa. Zdaj, ko Venezuelci protestirajo proti Maduru, siti propadanja in bede, nekateri vidijo v ozadju operacijo Cie, medtem, ko je prisotnost kubanskih vojakov in Wagnerjevih plačancev, ki podpirajo vlado Nicolása Madura, nepomembna podrobnost. Da levica podpira genocide in tirane v imenu socializma, ni nič novega, treba je le pogledati v novejšo zgodovino, da vidimo hvalnice Stalinu, Mau ali Pol Potu s strani mnogih slavnih zagovornikov progresivizma, a težava je, ko vidimo, da se je ta diskurz uveljavil tudi na desnici.
Vendar, tako kot je videti Cio in Jasona Bourna povsod napaka, glavni mediji počnejo isto, le v drugo smer: vsega je kriv Putin. Nedavni protesti v Veliki Britaniji po umoru treh mladih deklet so sprožili kampanjo za obtoževanje Rusije in kampanjo dezinformacij za to, kar se je zgodilo. Resničnost je taka, da je bil ta zločin kaplja čez rob za številne Britance. Putin ni imel nič s primerom Rotherham, kjer je več klanov pakistanskega porekla skoraj 16 let zlorabljalo 1400 deklet v sodelovanju z lokalnim svetom in policijo, ki ni storila ničesar, da bi se izognila obtožbam rasizma. Rusija tudi ni kriva za neuspeh multikulturalizma v Franciji, Veliki Britaniji ali Nemčiji, ki je posledica nečednih politik »zmernih« politikov, ki kljub temu sprejmejo »radikalne« ukrepe, ko njihovi državljani protestirajo proti dogajanju, kot zdaj vidimo v Veliki Britaniji. Bo Rusija to izkoristila za podpihovanje delitev? Zagotovo bo, vendar je to darilo, ki so ga naše vlade dale Putinu.
Drug dober primer je primer Katalonije, kjer je Rusija podprla separatizem. Katalonska vlada, ki jo vodi zdaj pobegli Carles Puigdemont, se je obrnila na Rusijo za mednarodno priznanje spodletelega poskusa državnega udara leta 2017. Rusija ni bila pripravljena ponuditi takšne podpore iz ideoloških razlogov, temveč z namenom destabilizacije Evropske unije, vendar pa še zdaleč ni bila tista, ki je ustvarila notranji problem Španije. Problem, nekoč in zdaj, je odgovornost glavnih političnih strank, socialistične in ljudske, ki sta štirideset let ujčkali svoje separatistične partnerje, da bi pridobile njihovo podporo in vladale v Madridu. Spet je naša notranja šibkost tista, ki jo izkorišča zunanji sovražnik.
Rusija in Belorusija kot del svoje hibridne vojne prav tako uporabljata nezakonito priseljevanje proti Evropi in bosta storili veliko več, ko se ruski vpliv še naprej krepi v Afriki, pri čemer ponovno izkoriščata samomorilno politiko odprtih meja, ki je v veliki meri posledica vpliv mreže Soros in njenih nevladnih organizacij v Bruslju. Nordijske države, baltske države in Poljska so se odzvale v večji ali manjši meri in sprejele zakone za večjo varnost svojih meja, vendar večina Zahodne Evrope še naprej daje prednost humanitarni komponenti in zanika uporabo nezakonitega priseljevanja kot izsiljevanja in orožja za destabilizacije celih držav, kot je recimo Španija, ki jo Maroko nenehno izsiljuje preko migracij. Odprte meje so najboljše darilo našim zunanjim sovražnikom.
Vmešavanje je treba obsoditi, od koder koli že prihaja, vendar nam to, da vidimo drevo, ne sme preprečiti, da bi videli gozd. Naši zunanji sovražniki izkoriščajo šibko vodstvo, samomorilne politike in progresivne agende Zahoda, ki se kot kaže namerava samouničiti. Edini način, da prepoznamo problem in ga odpravimo, preden ga lahko uporabijo proti nam, je, da pridemo do dna vzrokom in identificiramo odgovorne, redukcionizem pa nam ne dela nobene usluge, če celoten problem reducira na en sam dejavnik, pa naj bo to Soros, Putin ali Jason Bourne.
Vir: https://deliberatio.eu/en/opinions/not-just-soros-not-just-putin
Slovenian