Piše: Álvaro Peñas

Osmega oktobra sem se udeležil konference, ki sta jo organizirala Canal Foundation in Musealia. Z naslovom »Obljuba zahoda. Vzhodna Evropa po zidu,« je bila konferenca povezana z razstavo Berlinski zid, ki je v Madridu na ogled od novembra lani. Predavala je Mira Milošević, višja raziskovalka za Rusijo, Evrazijo in Balkan na Kraljevem inštitutu Elcano.

“Zid je eden od simbolov hladne vojne, njegov padec pa je simbol obljub Zahoda in upov, ki so vanj vloženi,” je na začetku govora dejala Miloševićeva in poudarila, da je bila Sovjetska zveza, ne Nemčija, tista, ki ga je zgradila. Zid, najbolj otipljiv simbol »železne zavese«, kot ga je prvi poimenoval Winston Churchill, bi bil tudi dokaz poraza socialističnega modela pred liberalno demokracijo, je opozorila Miloševićeva: »Zidovi so zgrajeni za obrambo pred zunanjim, tako da tisti zunaj ne morejo vstopiti; toda ta je bila zgrajena tako, da tisti, ki so notri, ne morejo ven.” Istočasno je Kremelj s pomočjo Varšavskega pakta razširil svojo prevlado nad državami za železno zaveso: »Obstaja ruski izraz, ki se prevede kot ‘prisiliti biti prijatelj’,« je rekla Miloševićeva. To je ZSSR storila z državami srednje in vzhodne Evrope. Dva dobra primera “vsiljevanja prijateljstva” sta Budimpešta leta 1956 in Praga leta 1968.

Po naključju je isti torek beloruski predsednik Aleksander Lukašenko izrazil željo, da se Gruzija, Moldavija in Ukrajina vrnejo v Skupnost neodvisnih držav, ki jo vodi Rusija: »Zelo dobro bi bilo, če bi se Gruzija vrnila v našo družino, Moldavija pa ponovno vzpostavila svojo polno sodelovanje in ukrajinske oblasti prišle k pameti, saj bomo morali sodelovati pri obnovi normalnega življenja. Popolnoma sem prepričan, da se bo to zgodilo. To je samo vprašanje časa.” Glede na to, da del Gruzije in Moldavije zasedajo separatisti, ki jih ščiti Moskva in da je Ukrajina utrpela obsežno rusko invazijo, se zdi zamisel o “siljenju prijateljstva” pomembnejša kot kdaj koli prej.

A če se vrnem k temi Berlina, je Miloševićeva trdila, da je »padec zidu posledica neuspeha komunistične ideologije in socialističnih držav v političnem, gospodarskem, socialnem itd. smislu. Fizični propad je mogoč le zaradi propada ideologije.« V evforiji, ki je sledila padcu zidu, Miloševićeva opozarja na ustvarjanje velikih obljub Zahoda v času, ko se uveljavlja koncept Francisa Fukuyame o “koncu zgodovine”, o končni zmagi modela liberalne demokracije. Kot ugotavlja Miloševićeva, »obstajajo trije glavni cilji. Prvi je ohraniti svetovno gospodarstvo, ki odpira vrata razvoju in globalizaciji; drugi je pomiriti Balkan in razširiti demokracijo; in tretji je pripeljati Kitajsko in Rusijo v mednarodni liberalni red.«

Za njo sta globalizacija in stabilnost na Balkanu dve izpolnjeni obljubi, najpomembnejši pa je koncept ‘demokratične širitve’, ki izhaja iz ideje, ki jo je leta 1917 predstavil Woodrow Wilson in je povzet v ustvarjanju varnega sveta. za demokracijo. Zato Miloševićeva verjame, da je bila s padcem berlinskega zidu in koncem zadrževanja Sovjetske zveze “velika obljuba Zahoda o integraciji držav srednje in vzhodne Evrope v čezatlantske institucije Nata in Evropske unije izpolnjena.”

Toda obstaja neizpolnjena obljuba, da bosta Kitajsko in Rusijo – zlasti Rusijo, veliko poraženko hladne vojne – pripeljala v mednarodni liberalni red. Kot je opazila Miloševićeva: »Tukaj je prelomna točka med dobrimi željami in tem, kar vaš nasprotnik resnično želi, saj Rusija nikoli ni trdila, da se želi vključiti v liberalne institucije. In ta neizpolnjena obljuba nas je pripeljala v zelo nevaren trenutek. Petintrideset let po padcu berlinskega zidu in devetinsedemdeset let po koncu druge svetovne vojne imamo v Evropi vojno. Vojna, ki se je začela leta 2014 s priključitvijo Krima in je bila omejena na Donbas, februarja 2022 pa se je spremenila v obsežno invazijo na Ukrajino.«

V zvezi s tem je aktualna nedavna objava knjige Boba Woodwarda ‘Vojna’, v kateri sedanji predsednik ZDA Joe Biden kritizira vodenje nekdanjega predsednika Baracka Obame med invazijo na Krim leta 2014: »Barack Putina nikoli ni jemal resno. Nič nismo naredili. Putinu smo dali dovoljenje za nadaljevanje.” Neukrepanje nikoli ne razreši konflikta, temveč ga zaostruje, in to je še ena zgodovinska lekcija, ki jo na Zahodu očitno želimo pozabiti.

Smo pred hladno vojno? Miloševićeva na to vprašanje odgovarja pritrdilno, vojno v Ukrajini vidi bodisi kot nadaljevanje stare hladne vojne bodisi kot prvo “vročo” vojno nove hladne vojne med ZDA, ki podpirajo Ukrajino, in Kitajsko, ki podpira Rusijo.

Ne glede na definicijo ta vojna za Miloševićevo dokazuje dvoje:

Prvič, neuspeh konca zgodovine in obljube, da bosta Rusijo in Kitajsko prešli v tabor liberalnih narodov. Drugič, da je relativno miren razpad ZSSR leta 1991 le odložil bolj nasilen razpad, kot je bil razpad nekdanje Jugoslavije. Ukrajina, podobno kot Gruzija leta 2008, kaže, da je bil nasilen razpad ZSSR odložen in da je bil, v dobrem ali slabem, delno posledica prizadevanj Zahoda, da izpolni svojo obljubo.

Res je, da so bile v primerjavi z nasiljem v Jugoslaviji nacionalne in etnične napetosti v Sovjetski zvezi z nekaterimi izjemami rešene na manj travmatičen način, in lahko mislimo, da je bil Zahod ključnega pomena pri izogibanju tega procesa, zlasti glede na nevarnost razpada države z ogromnim atomskim arzenalom. Do odloženega razpada, o katerem govori Miloševićeva, lahko pride prav zaradi poskusa Kremlja, da ponovno zgradi sovjetski imperij.

Zdaj smo v času, ko želijo avtokracije, kot so Kitajska, Rusija, Severna Koreja ali Iran, zgraditi svet, varen za avtokracije. Z invazijo na Ukrajino je Rusija aktivirala mehanizem ravnotežja moči, ZDA in Evropska unija pa sta se zbrali v podporo Ukrajini. Toda to razmerje moči je krhko, ker ni več tako, kot je bilo med hladno vojno; veliko bolj je podobna Veliki igri 19. stoletja. Geopolitika se je vrnila, nikoli ni zares izginila. Zgodovini ni bilo konca.

Da, zgodovine ni konec in hladna vojna se je vrnila v veliko bolj zapletenem svetu. Vprašanje je: Ali lahko Zahod ponovno pridobi svojo moč, da ponovno zruši zid? Za naše dobro poskrbimo, da bo tako.

Vir: https://europeanconservative.com/articles/commentary/the-unfulfilled-promise-of-the-west/