Piše: Álvaro Peñas
Pred dnevi sem gledal poljski film Prerok, ki po mojem mnenju pravilno pripoveduje zgodbo kardinala Stefana Wyszynskega od njegove izpustitve iz zapora, 26. oktobra 1956, do izvolitve papeža Janeza Pavla II. Wyszynski, poljski kardinal primas od leta 1948 do smrti leta 1981, je bil zaprt od leta 1953, med preganjanjem katoliške cerkve s strani komunističnih oblasti. Izpustili so ga le zato, ker je generalni sekretar Komunistične partije (Združene delavske stranke Poljske) Władysław Gomułka želel sodelovanje poljske Cerkve na volitvah, ki naj bi bile naslednje leto.
Gomułko je leta 1951 zaprl njegov predhodnik Bolesław Bierut zaradi nasprotovanja Stalinovi politiki. Iz zapora so ga izpustili leta 1954, leto dni po Stalinovi smrti in po delavskih protestih leta 1956 v Poznanu je sprožil vrsto reformističnih politik, znanih kot “Gomułkova otoplitev”. Novi komunistični voditelj je razumel moč, ki jo je katolicizem ohranil med Poljaki, kljub prizadevanjem režima, da bi svojeglave Poljake naučil čudes socializma in se odločil za pogajanja z Wyszynskim. Film se osredotoča na pogajanja režima s primasom, ki je skušal obnoviti delo in poslanstvo Cerkve pod strogim nadzorom in občasno represijo komunističnih oblasti.
Film me je spomnil na neverjetno zgodbo, ki se je zgodila tudi na Poljskem v tistih turbulentnih letih. Tako kot so Sovjeti hoteli Vzhodni Berlin spremeniti v vzorčno mesto socialističnega raja ob dekadenci Zahodnega Berlina (vsi vemo, kako se je ta zgodba končala), so poljski komunisti zgradili novo socialistično mesto zelo blizu Krakova- Novo Huto, ki naj bi nastanilo več kot 30.000 delavcev, ki naj bi delali v novi jeklarni Lenin. Nova Huta je bila slovesno odprta leta 1954, po petih letih dela, kot vzorčno socialistično mesto; ogromen osrednji trg, na katerem dominira ogromen kip Lenina, parki in jezera za uživanje z družino, široke avenije za sprehajanje itd. V Novi Huti ni bilo cerkva, češ, da delavci ne potrebujejo Boga. Toda trdovratni poljski delavci so želeli cerkev in oblasti so v duhu »gomulške otoplitve« leta 1958 dovolile gradnjo cerkve. Dogodki v Novi Huti v filmu niso omenjeni, vidimo pa srečanje Wyszynskega z mladim duhovnikom Karola Wojtyłe, da mu pove, da ga je papež imenoval za krakovskega pomožnega škofa. Ta duhovnik – bodoči papež – bo igral ključno vlogo v tej zgodbi.
V želji, da bi obhajali svojo vero, so prebivalci Nove Hute na mestu, namenjenem za cerkev, postavili lesen križ in začeli redno obhajati mašo. A zaradi maševanja v mestu, ki naj bi bilo vzorno socialistično, je več partijskih prvakov pobesnelo, zato so se oblasti odločile za umik dovoljenja in gradnjo cerkve prepovedale. Wojtyła je zaman poskušal prepričati komuniste, a ga niso poslušali. Tako je 27. aprila 1960 zjutraj prišla skupina delavcev, ki so leseni križ podrli. Mimoidoči so se z njimi soočili in novica se je razširila po mestu. V kratkem času se je zbrala množica prebivalcev Nove Hute, da preprečijo podrtje križa. Oblasti so to razumele kot dejanje upora in poklicale milico, ki je proti branilcem križa uporabila pendreke in solzivec; vendar se branilci niso hoteli umakniti in spopadi so se nadaljevali do noči.
Gomułka je demonstrante označil za »izmečke« in »izgrednike«, okoli 200 ljudi pa je bilo zaradi nemirov zaprtih, denarno kaznovanih ali izgubilo službo. Ozračje je bilo zelo napeto, a križ je ostal na mestu. Wojtyła je posredoval pri oblasteh in od takrat naprej so protesti v podporo cerkvi potekali mirno. Sedem let pozneje, leta 1967, je delavcem Nove Hute uspelo zgraditi svojo cerkev (Kościół Arka Pana), poleg križa, za katerega so se tako močno borili. Leta 1977 jo je posvetil sam Wojtyła, takrat še kardinal. Danes je Nova Huta okrožje Krakova; osrednji trg se imenuje »Ronald Reagan« in na njem dominira spomenik sindikatu Solidarnost.
Če se vrnemo k filmu, dva stavka povzemata trenutek, v katerem živijo protagonisti. Prvi prihaja od škofa Antonija Baraniaka, ki ga na začetku filma vidimo, kako ga policija brutalno muči: »Komunistom ne smeš zaupati«; lekcija iz politične zdrave pameti, ki so jo mnogi pozabili. Druga je od kardinala Wyszynskega: »Zlo je mogoče premagati z dobrim in resnico«; še ena lekcija vere in življenja, ki so jo mnogi tudi pozabili. Wyszynski, ki bo leta 2021 razglašen za blaženega, je bil v zelo težkih časih izjemen človek, saj se ni bal govoriti resnice in se soočiti z zlom. Takšni možje – kot je Karol Wojtyła, zagovorniki Križa Nove Hute in delavci Solidarnosti – so imeli vero in pogum, da so se zoperstavili laži in odigrali ključno vlogo pri njenem razbijanju. So ogledalo, v katerega se mora zazreti Zahod.
Vir: https://europeanconservative.com/articles/essay/prophet-the-story-of-stefan-wyszynski/