Francija v primežu političnega kaosa

Piše: Álvaro Peñas

Po objavi prvih izhodnih anket v Franciji je tako strokovne kot družbene medije zelo kmalu preplavilo sporočilo: »Francija se rešuje fašizma.« Dodal bi »ponovno«, ker se v zadnjih letih zdi, da Francija, tudi ko je bil Jean Marie Le Pen predsednik takratne Nacionalne fronte, ni delala drugega, kot da se je reševala pred skrajno desnico. Po drugi strani pa so mnogi na desnici govorili o padcu Francije, tudi ne prvič, in zmagoslavju kaosa. Nekateri so omenili roman Michela Houllebecqa »Submission« (Podreditev), »izmišljeno« zgodbo, v kateri vse stranke podpirajo islamističnega kandidata, da preprečijo zmago kandidata FN. Islamist postane predsednik republike in Francija gre vztrajno in gladko proti islamizaciji. Danes se ta zgodba ne zdi preveč izmišljena; navsezadnje je islam vse bolj prisoten v Franciji.

Toda kljub zmagi Nove ljudske fronte, v kateri je tako imenovano »islamo-levičarstvo« vse bolj zaskrbljujoča realnost, še nismo povsem prišli do scenarija, predstavljenega v Submissionu. Namesto tega me je to, kar se je zgodilo v nedeljo v Franciji, bolj spomnilo na film, ki bo kmalu star trideset let: »La Haine« (Sovraštvo).

Ta film, ki je kultni film za številne levičarske aktiviste, pripoveduje zgodbo o treh marginalnih mladostnikih, ki živijo v pariškem predmestju, kjer trpijo posledice fašizma, ki ga predstavljajo policijsko nasilje in predsodki francoske družbe. Pojavi se celo Le Penova, ki jo kot predsednico slavijo nasilni skinheadi. Družbeno sovraštvo, ki ga v tem filmu povzroča fašistična prevlada, v resnici postaja vse bolj razširjeno v današnji francoski družbi, vendar ne z desnice. Namesto tega se sovraštvo izkazuje v demonstracijah in nemirih, ki jih sproži levica, ne glede na to, ali zmaga ali izgubi volitve, saj je vsak izgovor dober za razgrajanje po ulicah in plenjenje trgovin; obstaja sovraštvo v antifašističnih kolektivih, ki brez zadržkov napadajo ženske, kot so Nemesis Collective; obstaja sovraštvo v islamsko-levičarskih militantih, ki ciljajo in napadajo Jude samo zato, ker so Judje; je sovraštvo v nasilju nad Francozi, v islamističnih napadih, ki so pustili na stotine mrtvih; in sovraštvo vse pogostejšega požiganja cerkva. In vsega tega sovraštva ni ustvarila Le Penova.

Obstaja tudi strah. Tako kot sovraštvo, je tudi strah še en atribut desnice, kljub temu pa je bila strategija strahu priljubljena francoskih političnih strank, da bi zaustavile napredovanje Le Penove stranke. »Ekstremna desnica deli in vodi v državljansko vojno, ker hujska ljudi druga proti drugemu glede na njihovo veroizpoved ali izvor,« je dejal Macron pred dobrimi štirinajstimi dnevi. S podobnimi izrazi, ko je govoril o »državljanski vojni«, se je ciljal tudi na skrajno levico, vendar ni okleval, da bi se jim vrgel v objem, da bi ustavil domnevno skrajno desnico. Ko levica izzove državljansko vojno, se temu reče revolucija.

Rezultat Macronove »sredinske« podpore skrajni levici je vodil do volilne zmage Nove ljudske fronte, ki je pridobila 51 sedežev in narasla na 182, medtem ko so centristi izgubili 76 sedežev in padli na 168. Macronistični premier, Gabriel Attal je napovedal svoj odstop, čeprav je dejal, da je pripravljen voditi začasno vlado kljub »politični situaciji brez primere«. Zdi se, da Macronova igra ni bila uspešna.

Na desnici je priljubljena francoska republikanska stranka izgubila 11 sedežev in je padla na 60, sredi močnih notranjih delitev glede tega, katero pot ubrati ob neustavljivem vzponu Le Penove stranke. Od vseh strank je National Rally (RN) pridobil največ glasov in sedežev, saj je povečal število poslancev za 54 na skupno 143. Nedvomno gre za velik uspeh, ki pa se zdi malo v primerjavi s pričakovanji, ustvarjenimi na evropskih volitvah in v prvem krogu parlamentarnih volitev. RN je uspelo prebiti cordon sanitaire drugih strank in Macrona prisiliti v nenaravno zavezništvo, vendar mora prepričati več Francozov, da niso oni tisti, ki gojijo sovraštvo in strah. V tem smislu se je nujno distancirati od Kremlja in res je bila podpora ruskega zunanjega ministrstva pred volitvami zastrupljeno darilo Le Penovi, ki je to označila za “vmešavanje”.

A nazaj k La Haine: na začetku in koncu filma zgodba pripoveduje o moškem, ki pade s petdesetnadstropne stavbe. Da bi se človek ob padcu pomiril, si ponavlja: »Za zdaj je dobro, za zdaj je dobro.« A ni pomemben padec, pomemben je pristanek. Francija je človek, ki pade s stavbe in si nadstropje za nadstropjem reče »za zdaj je dobro«. A ne glede na to, koliko se slepi, so tla vse bližje in pristanek se lahko konča le na en način. Naslednja vlada, sploh če upoštevamo migracijsko politiko, ki jo predlaga Levica, lahko še pospeši padec in bližajočo se katastrofo. Veliko vprašanje, ki si ga moramo tudi zastaviti ko razmišljamo o Zahodu kot celoti, je: ali se bo Francija odzvala pravočasno ali bo to storila, ko bo že prepozno?

Vir: https://europeanconservative.com/articles/commentary/france-in-the-grip-of-political-chaos/