Pišeta: Álvaro Peñas & José Papparelli
Nicolás Márquez je esejist in politični analitik. Diplomiral je na pravni fakulteti Nacionalne univerze Mar del Plata, fakulteti za komunikacijske vede univerze FASTA in tudi na Centru za hemisferske obrambne študije (National Defence University v Washingtonu, DC). Objavil je 12 knjig, vključno z El libro negro de la nueva izquierda (Črna knjiga nove levice), ki jo je napisal z Agustínom Lajejem, La máquina de matar – Biografía definitiva del Che Guevara (Stroj za ubijanje – dokončna Che Guevarova biografija) in La dictadura comunista de Salvador Allende (Komunistična diktatura Salvadorja Allendeja).
Marcelo Duclos je diplomiral iz novinarstva na TEA ter magistriral iz politologije in ekonomije na Eseade. Kot sodelavec različnih medijev je bil med letoma 2010 in 2022 predavatelj Svetovne gospodarske strukture in odgovoren za komuniciranje pri F. Naumannu.
Pogovarjali smo se o njuni novi knjigi Milei, la revolución que no vieron venir (Milei, revolucija, za katero niso pričakovali, da prihaja), ki analizira življenje, zgodovino in vrtoglavi vzpon prvega libertarnega predsednika.
V kakšnem smislu Milei vodi revolucijo? Kdo tega ni videl in zakaj?
Nicolás Márquez: Osemdeset let živimo v sistemu, v katerem je bilo nekaj nedotakljivih konceptov: socialna pravičnost, prisotnost države, delavske osvojitve itd. – Cela vrsta zelo lepih aforizmov, ki pa ne delujejo in so del sistemskega socializma, vseprisotne države, ki so jo v Argentini uporabljale vse vlade, ki smo jih imeli, od vojske do socialdemokracije. Milei je prvi, ki si je upal podvomiti v načela, ki so nas pripeljala v propad, zato so ga podcenjevali in imeli za norca. Ko je vstopil v politiko, so ga obravnavali kot komičnega lika; toda v treh letih je Javier Milei od poslanca postal predsednik, zahvaljujoč podtalni in kibernavtski večini. Tega niso predvideli in tudi danes, ko je Milei predsednik, tega ne razumejo – ali, kot pravijo v Argentini, tega ne vidijo.
Marcelo Duclos: Argentina je preživela revolucijo z nenadno spremembo paradigme. Lahko bi izvolili svoje predstavnike, ja, vendar le pod nadzorom politične korporacije, ki je ponujala volitve med slabimi in manj slabimi. Prvič je s prihodom Mileija prišlo do revolucije proti temu modelu – in to na kulturni ravni, ker je razbil vse priročnike politične korektnosti, ki ti govorijo, kaj lahko in česa ne smeš reči, kar je bilo absolutno potrebno. Politična korporacija ni videla, kaj se dogaja, niti tega, da so družbena omrežja danes bolj transcendentna od tradicionalnih medijev, zato je vedno zaostajala za Mileijem. Vedno znova so ga podcenjevali, poskušali celo podkupiti, zdaj pa je predsednik Argentine. Gre tudi za revolucijo v gospodarstvu: v zadnjem obdobju analize je bil argentinski peso najbolj uspešna valuta na svetu, medtem ko je bil prej najslabši; fiskalnega primanjkljaja je konec; in v samo štirih mesecih vladanja je zmanjšal indeks tveganja s 3000 na 1000. Še vedno nočejo videti, kaj Milei dosega; opozicija in njeni mediji govorijo samo o njegovi družini, ali ima štiri ali pet psov.
Vse to je bilo storjeno z malo zastopanostjo v zakonodajnem telesu.
NM: Milei ima le 15 % zakonodajne moči, ker Argentina vsaki dve leti obnovi poslance: kongres za polovico in senat za tretjino. Kljub temu, da ima tako malo mišic, stoji in bije bitko. Tisti, ki so ob demonstracijah in politični moči opozicije mislili, da bo šibak in prestrašen predsednik, so popolnoma zmedeni. Mislim, da Milei uživa v tem, da so ga podcenjevali. In pomembno je tudi omeniti, da njegove prilagoditve, ki so dramatične, sprejema povprečen Argentinec; to predstavlja spremembo miselnosti v primerjavi s kratkoročnostjo, ki je obstajala do sedaj.
Jasno je, da stranke tega niso predvidele, a sta vidva, ker sta pozorno spremljala Mileijevo kariero, pričakovala tako uspešen rezultat?
NM: Edina oseba, ki jo poznam in ki je skoraj uganila avgustovski volilni rezultat, je bil Marcelo: Milei je dobil 30 %, Marcelo pa je ocenil 28 %. Mislil sem, da je to bolj kot analiza izraz želje. Pravzaprav sem Mileija vprašal, kakšen rezultat pričakuje, in odgovoril je, da bi bilo 22 % spektakularno. Sam Milei ni pričakoval tako dobrega rezultata.
MD: Imel sem dihotomijo med svojimi analitičnimi orodji – na podlagi zgodovine in prejšnjih volitev – in realnostjo. Ko sem spraševal ljudi, so mi vsi na ulici, v supermarketu ali kjerkoli rekli, da bodo glasovali za Mileija. Moje razodetje je bilo, ko sem bil s prijateljem v restavraciji v revni soseski in sem po telefonu govoril z Martínom Menemom, predsednikom poslanske zbornice in nečakom nekdanjega predsednika Carlosa Menema. Rekel mi je: “Javier Milei je naslednji predsednik Argentine.” Prijatelj mi je rekel, da je to očitno, zato sem vprašal natakarje in kuharje, pa so mi vsi odgovorili, da bodo glasovali za Mileija. Potem sem ugotovil, da se bo to zgodilo.
Kaj pa možnost goljufije?
MD: Prepričan sem, da je bil rezultat Milei večji od tistega, kar so kazale volilne skrinjice. Spremljal sem volitve v bogati soseski v Buenos Airesu. To počnem od leta 2003 in česa takega še nisem doživel. Izkoristili so vsak trenutek, da so ukradli ali zamenjali glasovnice, moj telefon pa je zvonil brez prekinitve zaradi poročil o goljufijah v različnih šolah. Naredili so vse, kar so lahko, a kljub temu je Milei končno postal predsednik.
NM: Javier Milei predstavlja tisto, kar je trenutno novega, a pred njim so bile druge stranke. Vendar so bile stranke, ki so predstavljale višji sloj in so dosegle le 10 % glasov. Milei je dobil glasove povsod, vendar je bil njegov uspeh posledica glasov v najrevnejših soseskah. To je velik dosežek, saj je prevzel glas marginaliziranih sosesk, kjer je zmagoval peronizem in ki so vedno želele živeti od države. Milei je šel v te soseske in ljudje so šli na ulice, da bi ga podprli. Zmagal je s tem, da je ponudil ravno nasprotno.
Je ta priljubljena podpora posledica Mileinega profila in zgodovine? Prihaja iz srednjega sloja, bil je vratar v nogometni ekipi, imel je celo rock skupino.
MD: Da, in tudi zato, ker je jasno govoril z ljudmi in so ugotovili, da jim ne laže.
NM: Seveda, bil je nogometaš v priljubljenem klubu, bil je roker v skupini tipa “Stones”, njegova estetika nima nič skupnega z estetiko običajnega ekonomista in za kampanjo je uporabljal zelo grob jezik, ki ga je moderiral, odkar je postal predsednik.
Nedavno je dejal, da bo argentinsko gospodarstvo raslo “kot potapljačev prdec”.
NM: Občasno se mu kaj izmuzne.
MD: Da, vendar je analogija zelo natančna.
Poleg svoje podobe je Mileiju uspelo spremeniti etatistično miselnost.
NM: V Argentini so imeli ljudje abstraktno predstavo o državi. Mileijev velik dosežek je povezava države s politiki. Kult države, ki je obstajal v miselnosti Argentincev, je bil razbit, ko so ga povezali s političnim razredom, ki je bil popolnoma diskreditiran in poln tatov, pokvarjenih ljudi in lažnivcev. Ko so to dvoje združili, so ljudje začeli zavračati to etatistično miselnost.
DM: Ljudje so začeli razumevati, da je bil edini, ki je uspeval, politik in edini, ki je ohranil svoj status, je bil birokrat. Na žalost je bilo treba iti v skrajnost, da so ljudje vzpostavili to povezavo.
Je Milei ustvaril fenomen vrnitve k zdravi pameti?
DM: Da, vrnil je zdravo pamet; hkrati pa še nikoli prej toliko ljudi ni razumelo osnovnih idej kandidata za reševanje nujne spremembe. Najina knjiga se želi poglobiti v te zamisli, da bi ljudje razumeli obseg reform, ki jih namerava Javier Milei.
Levica je praktično od prvega dne protestirala proti spremembam na ulicah. Ali ti protesti škodijo priljubljenosti Javierja Mileija?
NM: Ne, ker je sovražnik tistih, ki izgubljajo svoje privilegije. Milei je vedno govoril, da ni prišel zapreti razpoke, ampak jo poglobiti, zato jih provocira. Rekel bi, da celo uživa v provociranju vseh teh manjšinskih feminističnih, LGTB ali indigenističnih lobijev, pri čemer je levica popolnoma zmedena. Poleg tega ga vsi tisti, ki govorijo proti njemu, ne bodo nikoli volili. So levičarji, katerim Milei reže vse, kar se da, in so obupani. Oni so leglo osebkov, ki ne znajo proizvajati nič in parazitirajo državo. Kot pravi Milei, je družba razdeljena na žrtve in parazite. Žrtev je tisti, ki dela in mora plačevati plenilske davke, da vzdržuje celotno parazitsko strukturo, ki jo Milei razstavlja s slavno motorno žago – eden od sloganov njegove kampanje. Priljubljenost Mileija skokovito narašča in z izboljšanjem gospodarstva se bo še povečala.
MD: Po anketah je Milei povečal svojo podporo za dve točki. Pred kratkim je mladenič na družbenih omrežjih objavil videoposnetek o demonstracijah za javno univerzo, na katerih so bili prisotni prav tisti, ki so jo uničili. Mladenič je po dveh minutah odšel, saj je ugotovil, da z njim ravnajo kot z idiotom. Podobno si predstavljajte mladega Juda, ki gre na eno od teh univerzitetnih demonstracij in se znajde obdan s palestinsko, Hamasovo in iransko zastavo. Vedno bo obstajalo trdo jedro, ki ne bo nikoli glasovalo za Mileija, vendar mislim, da obstaja odstotek, ki bo spoznal, da so jih imeli za norce. Tu je na primer sindikat CGT, ki ob radikalnem zniževanju plač v zadnjih štirih letih ni sklical nobenega protestnega pohoda, zdaj pa je v rekordnem času organiziral tri stavke. Razkrivajo se in vse več ljudi se tega zaveda.
Na mednarodni ravni je Milei vrnil Argentino na zemljevid kot pomembnega igralca. Videli smo njegov govor na Svetovnem gospodarskem forumu, njegovo sodelovanje na CPAC v ZDA, povabilo k udeležbi na G7 itd. Kako to vidijo v Argentini?
MD: Mislim, da v svetu narašča razumevanje ustreznosti in pomembnosti tega, kar počne Milei. Vidimo, da mnogi svetovni voditelji – od Giorgie Meloni, ki mu je ideološko bližu, do Macrona, ki mu je precej manj – izkazujejo svoje priznanje Mileiju. Toda voditelj, ki se sreča z Elonom Muskom, da bi razpravljala o naložbah, potem pride nazaj v Argentino in mora dati pojasnila o tem, kako se češe, o svoji sestri ali o svojih psih. Na žalost pri Argentincih njegova globina še ni bila prepoznana.
Eden od ključev do Mileijeve zmage je, da mu je uspelo združiti različne občutljivosti: konservativce, liberalce, nacionaliste in celo nekatere peroniste.
NM: Da, in ta knjiga je primer tega. Jaz sem desni konservativec, Marcelo pa čisti libertarec. Ta formula obstaja. V vladi je podpredsednik katoliški tradicionalist; prišlo je do zbliževanja različnih sektorjev. Na gospodarskem področju prevladuje libertarna ideologija; in na kulturnem področju obstaja jasna konservativna komponenta z zavezništvi z Abascalom, Melonijevo in Trumpom. Obstajajo tudi ljudje, ki izhajajo iz peronizma in radikalizma. Milei ne bi mogel sestaviti vlade samo z libertarci; znal je združiti različne volje.
MD: V nekem smislu se ne strinjam, ker na fenomen Milei ni mogoče gledati kot na uspeh libertarcev s konservativci. Libertarcev nas je bilo komaj sto in vsi smo se med seboj poznali; medtem pa je imela konservativna desnica le 1,5 % glasov. Zdaj je, zahvaljujoč Mileijevi vladi, veliko več liberalcev in konservativcev. Mileijeva zasluga je, da mu je uspelo ponuditi diskurz, ki je presegel ideološke meje. Naša knjiga želi temu diskurzu dati politično obliko, biti orodje za razpravo proti levici.
Kam gre Mileijeva revolucija in kakšna je vajina napoved?
NM: Na kulturni ravni je Argentina zadnjih 20 let potopljena v vokizem. Milei razgrajuje to ideologijo in to počne na provokativen način. V ekonomskih zadevah bo Milei skušal pripeljati tržno gospodarstvo do skrajnosti, z najmanjšo možno državo, kolikor mu bo politika to dopuščala – torej glede na parlamentarno podporo, ki jo lahko dobi. V ekonomskem smislu bo čim bolj liberalen. In v tako imenovanem kulturnem boju si bo prizadeval razorožiti vokizem, ki je okužil argentinsko družbo in ki ga je država prodala kot javno politiko.
MD: O možnih scenarijih ne dvomim in v knjigi nanje opozarjam. Prvi je ta, da politična korporacija premaga Mileija, ker so pripravljeni narediti vse – karkoli, celo norost – da Mileiju preprečijo, da bi uničil njihov posel in privilegije. Drugi je, da Milei leta 2025 uspe povečati število zakonodajalcev in z njimi odpravi spone, ki ga zdaj omejujejo ter spremeni Argentino v svetovno velesilo.
Je Javier Milei zadnje upanje za Argentino?
NM: Javier Milei je čudež. Če ga ne bomo izkoristili, bomo krivi sami. Kaj takega se zgodi enkrat na sto let in zame je dobro, ko ga obravnavajo kot norca. Potrebujemo nekoga, ki je sposoben sprejeti drastične ukrepe naj stane kar hoče. Zame je dobro, da je vratolomna oseba.
MD: Če bo Javier Milei uspel uresničiti svoj program, bo Argentina ponovno najboljša država na svetu. Mi znamo preživeti. Obstaja ogromna želja po rasti in imamo potebne surovine, da ponovno postanemo velika sila.
Slovenian