Piše: Álvaro Peñas
Fabrice Leggeri, diplomant zgodovine in sodobne zgodovine na Univerzi v Parizu, je visoki francoski javni uslužbenec, politik in diplomat, ki je večino svoje kariere preživel na ministrstvu za notranje zadeve, kjer je bil podprefekt v francoskih regijah Haute -Normandija in Châteaulin. Med letoma 2013 in 2014 je vodil oddelek za boj proti nedovoljenemu priseljevanju na francoskem notranjem ministrstvu in bil med letoma 2015 in 2022 direktor Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex), ko je odstopil po treh letih neprekinjenih spopadov z Evropsko komisijo. Fabrice Leggeri je tretji kandidat Rassemblement National za naslednje evropske volitve.
Kakšni so bili razlogi za odhod iz Frontexa?
Razlog, da sem odšel aprila 2022, je bil ta, da so me francoske oblasti pozvale k odstopu, ker je OLAF (Evropski urad za boj proti goljufijam) od februarja 2022 priporočal »disciplinski postopek proti meni« in ker se niso želeli soočiti z Von der Leyenovo in komisarko Yohansson. Prejel sem sporočilo, da »nihče v Franciji ne želi rešiti vojaka Leggerija«.
Ko je bila Ylva Yohansson konec leta 2019 imenovana za komisarko za notranje zadeve, sem jasno videl razliko z njenim predhodnikom, Grkom Dimitrisom Avramopouluosom, pa tudi razliko med Junckerjevo in von der Leyenovo komisijo. Yohansson je švedska socialdemokratska političarka, ki je po mojem mnenju levičarska radikalka. Ko sem jo prvič srečal oktobra 2019, se je Frontex pripravljal na opremljanje z osebnim orožjem in uniformami, ki so jih zahtevali evropski zakonodajalci. Ko sem ji pojasnil, da zaradi pravnih težav z orožjem in uniformami potrebujemo več časa za dosego cilja, me je prekinila in rekla: »Ne skrbi. Ne potrebujete orožja in uniform, ker prihajajo migranti iskat ljubezen. Evropa je starajoča se celina, zato je vaša naloga, če vam je všeč ali ne, sprejeti migrante.«
Kakšne so bile vaše misli takrat?
Spoznal sem, da se lahko razmere le še poslabšajo in veliko politično vrzel med menoj in Komisijo; moj koncept misije je bil ustanoviti organ kazenskega pregona, ki bo pomagal nacionalnim državnim organom zaščititi njihove meje, ne pa biti nevladna organizacija ali humanitarna agencija.
In res so se razmere leta 2020, v kontekstu Covida, poslabšale po napetostih na grško-turški meji. Erdogan je proti Evropi poslal na tisoče migrantov, grškim oblastem pa je bil v pomoč napoten Frontex. V tednih in mesecih, ki so sledili, je bilo veliko spopadov s turško obalno stražo in s turške strani celo streljanja na kopenski meji, odziv Bruslja pa je bil vedno politično korekten, a brez prave politične podpore. Hkrati je bilo vedno več nevladnih organizacij, ki so vsakodnevno obsojale odvačanje migrantov, tako kot komisarka Yohansson. Oktobra je nemški časopis “Der Spiegel” objavil več, po mojem mnenju lažnih videoposnetkov, ki jih je posredovala turška obalna straža. Šlo naj bi za delo preiskovalnega novinarstva, v resnici pa je scenarij, če natančno pogledate situacijo, za katerega je poskrbela Open Society Georgea Sorosa. Od tistega trenutka naprej sem bil nenehno pod medijskim in političnim napadom, dokler nisem odstopil in mislim, da niso pričakovali, da bom toliko zdržal.
Se tu začnejo preiskave proti vam?
Da, 10. novembra je upravni odbor sprožil preiskavo in februarja 2021 ugotovil, da ni dokazov za obtožbe proti Frontexu, hkrati pa opozoril, da je treba izboljšati pretok informacij. Istočasno je OLAF 11. novembra sprožil preiskavo, tri tedne kasneje pa so prišli v mojo pisarno, da bi zbrali vse informacije iz šestih let vodenja Agencije zaradi »kršitve temeljnih pravic migrantov«. To sploh ni v pristojnosti urada OLAF, zato so dodali »neprimerno vedenje in slabo upravljanje«. Evropski parlament se je prav tako pridružil preiskavi v začetku leta 2021 in njen zaključek julija je bil popolnoma enak zaključku odbora. Vendar pa je bila končna izjava polna političnih komentarjev o »kršitvi pravic«, »slabi izobrazbi« ali »nepripravljenosti financiranja urada za temeljne pravice«. Paket laži, glede na to, da sem povečal proračun urada za temeljne pravice za faktor pet, a pomembno je bilo, da spet ni bilo nobenega dokaza za obtožbe proti Frontexu.
Kaj se je zgodilo s preiskavo urada OLAF?
OLAF je nadaljeval preiskavo s pritiskom name in na različne člane mojega osebja. Za lažjo predstavo so me preiskovalci poslušali 21. julija od 9. do 3. ure zjutraj; predlagali so, da nadaljujem naslednji dan, a sem odgovoril, da rad končam delo, ko sem ga začel. OLAF je izdal svoje prvo poročilo februarja 2022, v katerem je pojasnil, da imajo toliko informacij, da so morali preiskavo razdeliti na tri dele in zahteval, da se proti meni odpre »disciplinski spis«. Na volitvah v Nemčiji so zmagali socialisti, levica in zeleni, ki so mi umaknili podporo, prav tako francoska vlada, pa tudi komisija me je hotela izgnati. To je pripeljalo do mojega odstopa iz Frontexa.
Bil je poseben primer, to je bila mejna kriza z Belorusijo. Kakšno vlogo je imel Frontex v tem primeru?
Nismo napotili Frontexa na Poljsko, smo pa Frontex napotili v Litvo. Poleg naših uradnikov so bili napoteni tudi nadzorniki temeljnih pravic, ki so del Frontexa, vendar delujejo neodvisno. Ti opazovalci so priporočili, da se vse migrante na meji premesti v Litvo in na Poljsko, jaz sem se jim zahvalil za priporočilo, vendar jim rekel, da tega ne bom storil. Nato so se pritožili, da ukrepi litovske vlade niso združljivi z evropskimi pogodbami in »vrednotami«, ker migrantom onemogočajo prehod meje izven mejnih prehodov, kar je po schengnu izrecno prepovedano, nato pa so se šli pritoževat medijem. Opazovalci so se obnašali kot politični aktivisti nevladnih organizacij. Ko sem videl, kaj se je zgodilo v Litvi, sem dejal poljski vladi, ki ni želela nevladnih organizacij na svoji meji, naj ne prosi za podporo Frontexa.
Bili ste na poljski meji, kakšni so bili vaši vtisi?
Nisem predhodno obvestil Komisije in sem obiskal mejo s poljskimi oblastmi. Videl sem, kako dobro delajo tam, z ograjami, vojaki in vsem, kar je potrebno za obrambo meje. Pozneje sem dal več intervjujev, v katerih sem poudaril, da sem bil navdušen nad dobrim delom Poljakov in da Frontexa ne potrebujejo, ker so samozadostni. Komisija je bila zelo jezna in Yohanssonova je želela namestiti Frontex na Poljskem, vendar sem se odzval negativno. Slike policije, spopadov in uporabe solzivca so pokazale, da gre za izjemno situacijo zunaj vloge Frontexa, poleg tega pa sem izpostavil svojo zaskrbljenost, da so bile kršene temeljne pravice, ki v skladu s 46. členom Uredba Frontexa preprečujejo začetek operacije. Ni treba posebej poudarjati, da je to močno razočaralo Komisijo in nevladne organizacije.
Veliko politikov tako kot Yohanssonova prodaja v javnosti pozo dobrodelnika, vendar je v vsem, kar je povezano s priseljevanjem, tudi ogromno denarja. Kaj mislite, kaj je v resnici za vsem tem dobrodelstvom?
Pravzaprav so v nevladnih organizacijah ljudje, ki pošteno želijo pomagati, naivni idealisti, ki se ne zavedajo, da pomagajo kriminalnim dejavnostim; drugi preprosto sovražijo Zahod in želijo Evropo napolniti z ljudmi z vsega sveta; in potem so tu še tisti, ki jih v Franciji imenujemo islamski levičarji, ki želijo v Evropo pripeljati velike množice muslimanskega prebivalstva. Skrivnostno je, zakaj toliko članov teh nevladnih organizacij, ki so Evropejci, tako sovraži evropsko civilizacijo. Ne morem razumeti.
Jasno je tudi, da je v igri ogromno denarja. Kriminalne mreže, vzpostavljene v Severni Afriki, imajo ljudi v Evropi in dejavnosti nevladnih organizacij dejansko pomagajo tem kriminalnim mrežam. Leta 2017 nas je italijanski notranji minister Marco Minniti prosil za pomoč pri odkrivanju povezav med nekaterimi nevladnimi organizacijami in tihotapci ljudi v Libiji. Z letali Frontex smo odkrili vzorce, ki smo jih delili z italijanskimi oblastmi in ki so pripeljali do več aretacij. Kar smo lahko dokumentirali, je, da je obstajala koordinacija med nekaterimi nevladnimi organizacijami in tihotapci. Te nevladne organizacije so objavile, kje in kdaj bodo na določenem mestu in te informacije so delile s tihotapci. To je njihov modus operandi.
Skočili ste v politiko in kandidirate na evropskih volitvah z Rassemblement National. Zakaj ste se odločili za ta korak?
Ker sem bil priča temu, kar je naredila Komisija, z Yohanssonovo in Von der Leyenovo. Če bi šel nazaj v staro državno službo, mi je bilo jasno, da bom moral molčati in ubogati. Po drugi strani, če sem se želel boriti, utrditi naše meje, odpreti oči državljanom in tudi našim vladam, sem moral iti v politiko. Tudi sam sem razmišljal, da bi stopil na novo pot, naredil nekaj čisto drugega in ustanovil svoje podjetje, a že vse življenje služim javnemu interesu, videl sem marsikaj in lahko pomagam političnim strankam v boju za pravičnost, za naše državljane, naše družbe in naše narode. Zato sem se odločil, da grem v politiko.
Leta 2022 sem se začel sestajati z Rassemblement National. Marine Le Pen in Jordan Bardella sta želela razumeti, kaj se mi je zgodilo, in zavedala sta se, da so me napadli politično in medijsko, ker sem želel izpolniti svoje poslanstvo pri Frontexu in zaščititi meje. Zato so me prosili, naj jim pomagam razumeti, kaj se dogaja, in vzpostavili smo partnerstvo, ki me je na koncu pripeljalo do evropsko listo.
Poznate želodec zveri, kaj se dogaja v Bruslju, in to je pomembno, ker je za mnoge ljudi nerazumljivo, kaj se dogaja v Komisiji.
Le Pen in Bardella sta mi povedala, da je bilo to, kar sem jima povedal, tako resno in tako slabo, da si tega nista mogla niti predstavljati. Ko si zunaj, ko nisi znotraj sistema, si sploh ne moreš predstavljati, kaj se dogaja znotraj in zato je politika način, da nadaljujem svoje poslanstvo, da še naprej služim javnemu interesu Francije in drugih evropskih držav. Posredno lahko državljanom drugih evropskih držav, ki jih skrbi priseljevanje, nevladne organizacije, Komisija, odprte meje, izguba identitete ali celo zamenjava evropskega prebivalstva, korist moja prisotnost v Evropskem parlamentu.
Kako naj se Evropa loti problema nezakonitega priseljevanja?
Politiko moramo umakniti iz nadzora meja. Moramo se boriti proti lažem, ki jo širijo nevladne organizacije in Komisija, ki pravi, da je nemogoče nadzorovati meje in skuša ljudi prepričati, da je nemoralno zavračati revne ljudi, ki si le želijo boljšega življenja. Nekateri verjamejo tej pripovedi, drugi sprejemajo, da je treba določenemu številu migrantov omogočiti prehod, vendar je težava v tem, da se tok ne ustavi in se povečuje. Ideja, ki jo zagovarja tudi novi direktor Frontexa, je, da ni reke ali morja, ki bi lahko zajezila val migracij, da so meje neuporabne in da je vse, kar je mogoče storiti, prešteti število migrantov in jih poskusiti registrirati. njim.
Kot sem vedno trdil, je braniti mejo zakonito. Možno je tudi prestrezanje čolnov na morju, ugotavljanje, ali je ilegalec mladoleten ali ne, izgon tistih, ki ne izpolnjujejo pogojev za azil, ipd. Če preučimo pakt o migracijah, sporazum predvideva, da nič ne bo preprečilo migrantom, da fizično prispejo v Evropo, nato zaprosijo za azil in se nato porazdelijo med različne evropske države. Z drugimi besedami, prvi del potovanja organizirajo mafije trgovcev z ljudmi; drugi del nevladne organizacije, ki pomagajo pri prečkanju morja; tretji del pa države, ki bodo morale migrante namestiti v svoja mesta.
Moje mnenje, ki je tudi mnenje Rassemblement National in moja osebna ugotovitev kot nekdanjega direktorja Frontexa je, da je treba namesto migracijskega pakta na ravni EU uvesti pravilo, da bodo lahko ljudje, ki želijo zaprositi za azil, to tudi storili na konzulatu držav EU v tretjih državah, ne v Evropi. Lahko tudi dogovor za vzpostavitev centrov za prosilce za azil v tistih državah, kjer lahko sodelujejo predstavniki Frontexa in držav članic. Če oseba ni begunec, potem ne more priti. Podobno je treba tiste, ki jih prestrežejo na morju, vrniti v državo odhoda in naj tam zaprosi za azil. Sporočilo mora biti zelo jasno: ne sprejemamo nezakonitih vstopov.
Slovenian