Piše: Álvaro Peñas
Geoffrey Van Orden je nekdanji brigadni general britanske vojske, ki je bil nato 20 let poslanec Evropskega parlamenta. Bil je zadnji vodja britanskih konservativcev v parlamentu, ključno je prispeval k ustanovitvi politične skupine Evropskih konservativcev in reformistov. Bil je tudi tiskovni predstavnik za obrambo in zunanje zadeve. Trenutno je podpredsednik New Direction – Fundacije za evropske reforme in ugledni sodelavec Gold Institute for International Strategy iz Washingtona.
Združeno kraljestvo je bilo v nasprotju z drugimi državami od vsega začetka zavezano obrambi Ukrajine in ni omahovalo v svoji podpori. Kakšni so razlogi za stališče Združenega kraljestva?
Ukrajina je zunanji bastion obrambe Združenega kraljestva. Do dobe zračne moči se je Združeno kraljestvo lahko zanašalo na kraljevo mornarico, da bi zagotovilo svojo varnost. Jasno je, da v dobi izstrelkov temu ni več tako. Dosledna tema britanske zunanje politike je bila preprečiti prevlado nad evropsko celino s strani ene same, prevladujoče sile, ki bi lahko predstavljala grožnjo. To je bilo doseženo s sistemom zavezništev, da bi ponovno vzpostavili ravnovesje. Po porazu Francije leta 1815 in Nemčije leta 1945 sta Sovjetska zveza in komunizem predstavljala grožnjo. To sta odvrnili moč in solidarnost Nata, čezatlantskega zavezništva, ki je združilo demokracije Evrope in Severne Amerike. Po propadu komunizma je Zahod v iskanju mirovne dividende popustil, toda Nato je na srečo ostal nedotaknjen in se je številčno povečal. Počasi je bilo prepoznati pojav novega, revanšističnega diktatorja v Rusiji. Zasedba Krima leta 2014 je bila šok. Čeprav so lekcije zgodovine pogosto zanemarjene, se zelo zavedamo neuspeha pomiritve ob agresiji. Ko je Rusija leta 2022 začela svojo popolno invazijo na Ukrajino, smo bili odločeni, da bomo Ukrajini dali vso možno podporo, razen da gremo v vojno, in pokazali, da se agresija ne izplača. Upali smo, da bo naše vodstvo spodbudilo druge. V interesu Združenega kraljestva in Zahoda je, da Ukrajina ni poražena.
Kako je mogoče, da je toliko evropskih politikov, ki niso sposobni razumeti, da je narod, ki napade evropsko državo in grozi z uporabo jedrskega orožja proti Evropi, sovražnik?
Zahod se je pomehkužil. Imamo generacije ljudi, ki niso poznale drugega kot mir in blaginjo in ki nočejo storiti ničesar, kar bi razburilo to situacijo ter si predstavljajo, da ima preostali svet podobno mnenje. Hkrati je bilo veliko glav polnih negativnih pogledov na naše demokracije, našo zgodovino, naše tradicije in institucije. V mnogih državah celinske Evrope še vedno obstajajo marksistične stranke in politiki s prirojeno naklonjenostjo Moskvi in njenim ambicijam. Zgodovinsko gledano je bil odnos med državami, kot so Nemčija, Francija in druge, z Rusijo ambivalenten zaradi strateških, političnih in gospodarskih razlogov.
Pravite, da naša Ahilova peta izhaja iz demoralizacije narodov, pojava, ki ga spodbujajo Rusija in njeni zavezniki, od znotraj pa ga spodbuja radikalna levica. Kako se je mogoče soočiti s to demoralizacijo?
Moramo biti močnejši in dejavnejši pri spodbujanju ponosa v naših državah in boju proti subverziji. To se mora začeti v naših šolah in na univerzah. Poleg tega je treba mlade bolje poučiti o ravnanju z družbenimi mediji in zdravi pameti – obstaja dober razlog za prepoved pametnih telefonov v šolah. V mnogih zahodnih državah je tudi naraščajoče muslimansko prebivalstvo, ki je ranljivo za radikalizacijo, nenazadnje zaradi ekstremističnih medres in pridigarjev. Uvesti bi morali nadzor po zgledu mnogih muslimanskih držav. Hkrati se moramo spopasti s sovražnikom in si bolj prizadevati za spodbujanje naših vrednot ter zagotoviti, da ljudje, ki živijo pod avtokratskimi režimi, slišijo resnico.
RAF ni zapolnil svoje kvote bojnih pilotov zaradi raznolikosti in manjšinskih pravil. To je povzročilo več odstopov, a predstavlja resno nevarnost za nacionalno varnost. Ali ne bi bilo treba oboroženih sil držati stran od vseh teh političnih fantazij?
Drži. Medtem ko oborožene sile novačijo iz širše družbe, ne bi smele biti le odsev te družbe, temveč spodbujati svoje bistvene vrednote zvestobe, dolžnosti, spoštovanja, nesebičnega služenja, časti, integritete in osebnega poguma.
Kje je največji izziv za Zahod: v tujini ali v domači politiki odprtih meja in zelenih paktov?
Zahod se sooča s številnimi izzivi, tako notranjimi kot zunanjimi. Množično nenadzorovano priseljevanje ljudi iz povsem drugih kultur in navad je čista norost. Medtem ko je resnično preganjanim upravičeno ponujeno zatočišče in se lahko majhno število drugih ljudi s posebnimi veščinami ali viri vključi v naše družbe, smo očitno nezmožni pravilno vključiti zelo veliko število tujcev. Posledica so nezaželene spremembe naših lastnih sistemov in izguba nacionalne kohezije v času, ko je to bolj potrebno kot kdaj koli prej. Ranljivosti in zlome v naši družbi izkoriščajo zunanji sovražniki. Medtem ko smo si po razpadu Sovjetske zveze predstavljali, da je konflikt med evropskimi državami stvar preteklosti, je invazija na Ukrajino poskrbela za zdravilni šok. Zahod se mora ponovno oborožiti in dokazati solidarnost in vzdržljivost svojih zavezništev, zlasti Nata. Vključevanje EU prek njenih avtonomnih obrambnih ambicij je nevarno odvračanje pozornosti od tega.
V govoru v Bukarešti ste govorili o pomenu krepitve Nata. Kaj je poleg povečanja vojaških izdatkov še treba storiti, da bi dosegli močno zavezništvo?
Nato je hkrati vojaško in politično zavezništvo. Vsaka Natova zaveznica mora okrepiti moč in zmogljivost svojih oboroženih sil ter svojo politično pripravljenost, da jih zaveže. Večjo pozornost je treba nameniti tudi naši sposobnosti, da vzdržujemo svoje sile v boju. To pomeni močno izboljšano zmogljivost obrambne industrije, večjo pozornost rezervam delovne sile in večja prizadevanja za izobraževanje naših ljudi o pomenu naših oboroženih sil in zakaj jim moramo nameniti več sredstev. Javno mnenje je hkrati moč in slabost naših demokracij, kadar so pod stresom.
Imeli ste zelo pomembno vlogo pri nastanku skupine ECR. Bi lahko ECR, kot se je zgodilo v Italiji, vrnil EPP nazaj na desno sredino?
Da, bil sem ključnega pomena pri ustanovitvi skupine ECR in z njo povezanega možganskega trusta New Direction. Naša Praška deklaracija, sestavljena leta 2009, zagotavlja 10 osnovnih načel, na katerih je temeljil ECR, vključno s suvereno celovitostjo nacionalne države, najpomembnejšo vrednostjo čezatlantskih varnostnih odnosov v revitaliziranem Natu in učinkovito nadzorovano priseljevanje. Ta načela so prestala preizkus časa in ECR je zdaj dobro uveljavljen kot razumen, spodoben obraz desne sredine. Verjamem, da bodo stranke desne sredine na junijskih volitvah povečale svojo zastopanost v Evropskem parlamentu in da bo to omogočilo rast ECR, upajmo, da bo spet postala tretja največja skupina v parlamentu. EPP ima nasprotno stališče o temeljnih vprašanjih: zlasti se vidi kot motor evropskega povezovanja, želi, da bi se število nacionalnih držav zmanjšalo, in verjame v obrambno politiko EU in strateško avtonomijo EU, ki bi ustvarila napetosti z Združenimi državami in odvrnila pozornost od Nata. Njeni člani se šele začenjajo zavedati nevarnosti množičnega priseljevanja in si na tej podlagi lahko prizadevajo za tesnejši odnos z ECR glede določenih vprašanj.
Bi se potem lahko vrnili k temeljnim načelom EU? Lahko konservativci rešijo EU pred samo seboj?
EU (1993) je imela različne prejšnje inkarnacije, vključno z ESPJ (1951) in EGS (1957). Zato obstajajo “izberi in premešaj” temeljna načela. Prvotno (kot ESPJ) je poskušala odstraniti zgodovinska rivalstva z ustvarjanjem gospodarske skupnosti med ljudstvi, ki so jih dolgo delili krvavi konflikti. Rimska pogodba EGS je bila tista, ki je izrazila odločenost, da se ustvari “vedno tesnejša unija” med narodi Evrope, zato je bila zamisel o evropski integraciji in odmiranju nacionalne države prisotna že od začetka. Koncept EU je vodila zelo majhna skupina političnih intelektualcev. To se nadaljuje do danes. Skupni trg neodvisnih nacionalnih držav nikoli ni bil povsem to, kar so imeli v mislih. Dejstvo je, da si večina ljudi po Evropi samo želi organizacijo EU, ki bo pomagala izboljšati njihovo gospodarsko blaginjo – vse ostalo je odveč. EU je zdaj ustvarila svoj zagon in dokler bodo Nemci pripravljeni še naprej plačevati, se bo nadaljeval.
Slovenian