Pišeta: Álvaro Peñas &José Papparelli
Manuel Alejandro Rodríguez de la Peña ima doktorat znanosti iz srednjeveške zgodovine na Universidad Autónoma de Madrid. Bil je gostujoči raziskovalec na St. John’s College v Cambridgeu in raziskovalec na Wolfson Collegeu v Cambridgeu. Leta 2002 je začel svojo pedagoško kariero na univerzi CEU San Pablo, kjer je od leta 2021 profesor srednjeveške zgodovine. Je avtor sedmih knjig in petdesetih raziskovalnih člankov v več jezikih. Pogovarjali smo se o njegovi zadnji knjigi Dantejeva Evropa.
Kaj vas žene k analizi zgodovinske osebnosti, kot je Dante?
Moje izhodišče je dokaz dobrega v srednjeveški civilizaciji in srednjeveškem krščanstvu. In znotraj te civilizacije je le malo tako karizmatičnih in privlačnih osebnosti, kot je bil Dante. Ni veliko znanih srednjeveških osebnosti, a Dante je ena izmed njih.
Kot poudarjate v svoji knjigi, je bila klasična antika svetilnik in vir navdiha za našo zahodno civilizacijo, danes pa ta ista civilizacija dvomi in celo zanika svoj izvor. Zakaj?
Razlogov je veliko. Po eni strani se je v mnogih intelektualcih zasidralo sovraštvo do samega sebe. To je zanikanje svojih korenin in svoje tradicije v viziji zgodovine, v kateri je »drugi« nujno žrtev, Zahod pa nujno agresor. Drugi del problema je adanizem, ideja o “dobrem divjaku”: to je, da je vsa civilizacija, vključno z zahodno, hujša od človeka v primitivnem stanju. In tretji pojem je povezan z damnatio memoriae, zanikanjem tega, kar krščanstvo je. Tu je prisoten element zavračanja krščanstva srednjega veka, ker je napačno prikazano kot popolnoma temačna doba, v kateri je bil vpliv krščanstva negativen.
Zamisel, da je bil srednji vek ‘temna doba’ človeka, je takoj ovržena, ko vidimo lepoto njenih katedral.
Lepota res ne vara. Nekaj ne na ujema: kako je mogoče, da so ljudje iz ‘temne dobe’ gradili in častili te katedrale?
Obstaja tudi mitizacija poganskega, a poganstvo, ki je pomešano s sodobnim in je bolj skoraj mitološka preteklost.
Obstaja več ponovnih branj preteklosti. V srednjem veku pride do opravičevanja poganske antike, gledane skozi oči humanistov, ki nima nobene zveze s pogansko, gledano skozi oči razsvetljencev. In potem je tu neopaganstvo 20. stoletja, ki ima nietzschejanski pridih, opravičevanje nasilja. Vse je odvisno od tega, kako gledate na preteklost. Današnje neopaganstvo je veliko bolj mit.
Vaša knjiga govori o ponovnem pregledu razsvetljenstva zahodnega srednjega veka, za katerega so značilni »zvestoba, hierarhija in čast«, če citiram Le Goffa, vrednote, ki so danes v nasprotju z žitom. Ni naključje, da so ta tri načela vsebinsko izpraznjena.
Da, tako kot mnogi drugi koncepti. Ti so posebej srednjeveški, vendar enako velja za številne klasične koncepte. Danteja sem izbral, ker je srednjeveški intelektualec, ki zagovarja klasično mesto – klasični Rim – in ki izbere Vergilija za vodnika v vice in pekel; in tudi opravičiti srednji vek, ki je bil daleč od tega, da bi bil sovražnik klasike, zaljubljen v grško-rimsko mesto. Braniti srednji vek pomeni braniti klasično antiko. Nobenega nasprotovanja ni.
Vaš esej je razdeljen na tri dele: Atene, Rim in Jeruzalem – trije neločljivi stebri za razumevanje naše evropske identitete. Kdaj in zakaj je Zahod začel gledati stran?
Zahod se je v razsvetljenstvu odločil odreči Jeruzalemu in ostal le pri Rimu in Atenah. Deloma je bil odgovor na protestantizem, ki se je odločil brez Rima. Po maju 1968 je svet opustil tri stebre, da bi s čisto ploščo začel novo zahodno identiteto, brez zgodovine in tradicije. V tistem trenutku so bile tri dediščine zavržene, da bi zgradili nov svet, postmodernost, v kateri smo in ki obrne hrbet preteklosti.
Kako naj se vrnemo?
Spomin in identiteta. Brez spomina je človek zombi. Predstavljajte si družino, mesto, narod ali civilizacijo, ki pozabi na svojo preteklost, to bi bil tudi zombi. To, kar preživljamo, še posebej z prebujensko kulturo, ki je najbolj skrajna oblika postmoderne, pomeni, da smo prekinili s svojimi predniki in smo dejansko v zombi civilizaciji. Kako to rešimo? Spomin in identiteta. Obnovi spomin, da bi imel identiteto. Identiteto imaš, če imaš prednike in tradicijo. To je protistrup.
»Dante è nostro«, Dante je naš, kot je rekel papež Pavel VI. V Italiji Dante ni samo vrhovni pesnik, ampak tudi – kot pravi Marcello Veneziani – »Nostro Padre«, oče italijanske domovine. To dantovsko lastništvo in očetovstvo je tudi evropsko. Kaj sintetizira to identiteto v njegovi figuri?
To je fascinantna tema, saj ne moreš biti bolj Italijan od Danteja: bil je ekvivalent Cervantesu in Nebriji v španski kulturi, bil je pesnik italijanske identitete in kulturno je najpomembnejši Italijan.
In razmišlja o Italiji kot o enotnosti.
Ja, kot Petrarka. Čeprav je za Petrarko obstajala le Italija, je za Danteja obstajalo tudi krščanstvo. Italijo misli kot Rim, v imperialnem ključu, torej ne misli samo na Italijo, misli na celotno Evropo. Je ustanovna osebnost Italije, hkrati pa je apostol cesarstva, ker je globoko Rimljan.
V knjigi govorite o Dantejevem humanizmu. Kaj je danes ostalo od Dantejeve humanistične ideje?
Ta zapuščina je bila delno izgubljena, ostajajo pa sanje klasične humanistike in sanje o političnem idealu, ki ima za referenčno točko stari Rim. Vendar je zelo v manjšini in pravzaprav sem knjigo napisal, ker je Dantejeva zapuščina zelo pozabljena. Tudi evropski projekt je izdaja Dantejevih sanj, saj gre za Evropo trgovcev, v kateri so nacionalne identitete v napoto. Dantejev univerzalizem je bil projekt Evrope oziroma krščanstva, ki ni bil proti nacionalnim identitetam. Težava je v tem, da so nekatere današnje ideje, kot bi rekel Chesterton, »stare krščanske ideje, ki so ponorele« in zamenjujejo pojme. To se dogaja z Dantejem. To, o čemer so sanjali in govorili italijanski humanisti, ni enako temu, kar se zagovarja danes.
Ali je to povezano z izgubo transcendence?
Da; če iz enačbe vzamete religijo, če iz enačbe vzamete Jeruzalem, Danteja ni več. In ne samo to: tudi vizija Rima in Aten je različna. Zavrženi sta bili tudi rimska in helenska tradicija, čeprav je bilo to storjeno na bolj subtilen način kot krščanstvo, ki je od francoske revolucije trpelo očitno sovražnost. Grško-rimski ideal je bil od maja ’68 zavrnjen na neekspliciten način.
Dantejeva zapuščina ostaja, vendar naši trenutni kulturni in politični projekti niso izdaja le Danteja, ampak celotne zahodne civilizacije.
Se lahko vrnemo k Danteju v civilizaciji, ki ne pozna pravega in napačnega?
Brez dobrega in zla ni civilizacije. Razlikovanje dobrega in zla je civilizacijski dosežek.
Dante je izbral Virgila za svojega vodnika na potovanju skozi pekel in vice. Kdo naj bo danes vodnik na težki poti po Evropi in Zahodu?
Izbral sem Danteja, vendar je izbira sodobnega lika težka. Mislim, da bi izbral Tolkiena, ker ima literarno, filozofsko in versko dimenzijo. Njegove ideje so bile dobre, čeprav ni bil politično aktiven. Tolkien ima literarni mikrokozmos, ki vam daje vse odgovore.
V današnjem svetu ni več konfliktov, kakršni so se soočali s papeži in cesarji v Dantejevi Evropi. Namesto tega obstajajo zapletena geopolitična ravnovesja, ki so morda nevarnejša od tistih iz preteklosti, saj je na kocki usoda Zahoda. Kako si predstavljate Danteja v sedanjem kontekstu?
Ta situacija je bila prisotna tudi v Dantejevem času, z islamskimi vdori v Sredozemlje, čeprav je res, da z manjšo intenzivnostjo kot v preteklosti in v tem, kar naj bi bilo poznejše obdobje z Otomani. Za Danteja je islam hkrati grožnja in priložnost. Gre za grožnjo, ker je zelo jasno, da je Mohamed hereziarh in ga zato v Božanski komediji postavlja v pekel, zato je več islamskih združenj v Italiji želelo njegovo delo prepovedati. Toda hkrati Dante, tako kot vsa srednjeveška tradicija, ceni arabsko znanje.
V tedanjem islamu so za razliko od današnjega obstajala področja, na katerih so imeli Arabci še vedno določeno premoč. Zaradi tega so bili srednjeveški učenjaki in kralji jasni, da se je treba učiti od njih, ne da bi pozabili, da so grožnja. Bile so križarske vojne, vendar je bila v Toledu tudi šola prevajalcev.
Slovenian