Pišeta: Álvaro Peñas & José Papparelli
Mnogi so slišali za »Il mondo al contrario«, presenetljivo uspešnico Roberta Vannaccija, generala italijanske vojske, a le redki poznajo moža samega. Roberto Vannacci je bil poveljnik Task Force 45 v Afganistanu; poveljnik 9. padalsko-jurišnega polka »Col Moschin« in padalske brigade »Folgore«. Sodeloval je v specialnih misijah v Libiji, Somaliji, Bosni in Hercegovini, Ruandi, Jemnu, Slonokoščeni obali, Iranu in Afganistanu, kjer je bil načelnik štaba posebnih enot Nata. Januarja 2020 je bil kot vojaški ataše v Moskvi, kjer so ga ruske oblasti razglasile za persono non grata in ga skupaj z drugimi rojaki, izgnanimi zaradi maščevanja zaradi italijanskega stališča do ruske invazije na Ukrajino, poslale nazaj v Italijo. Decembra 2023 je bil imenovan za načelnika štaba kopenskih enot.
Avgusta 2023 je v samozaložbi izdal Il mondo al contrario, ki je bila presenetljiva uspešnica, ki ga je katapultirala do priljubljenosti, prav tako pa je povzročila nenavadne politične in medijske polemike v Italiji, zlasti zaradi njegovih pogledov na vprašanja LGBT, priseljevanja, odnosov med spoloma, in zeleno gibanje. Njegovo knjigo je kasneje vzela v roke založba Il Cerchio. Marca 2024 je bila javnost deležna nadaljevanja, Il coraggio vince, avtobiografske knjige, ki jo je izdala Editions Piemme skupine Mondadori. Danes kandidira kot vodja liste Lega Salvini Premier za evropske volitve leta 2024.
Kaj je vodilo vojaka, generala italijanske vojske, da je napisal knjigo, kot je Il mondo al contrario?
Knjiga se ni rodila kot taka, ampak kot serija člankov o energiji, okolju in urbanizmu, ki sem jih začel pisati sredi energetske krize, ko so nam povedali, da moramo vodo za testenine segrevati s svečami. Ko sem napisal približno sto strani, sem se odločil dodati nekaj tem in jo izdati kot knjigo – rdeča nit, ki združuje vsa ta razmišljanja, je menda paradoks.
Rečeno nam je, da je treba človeštvo rešiti. In vendar človeštvu na tem planetu še nikoli ni bilo bolje. Rečeno nam je, da ni identitet narodov. In vendar se vsako ljudstvo jasno razlikuje po svojih posebnih značilnostih. Rečeno nam je, da se mora pravna struktura družine spremeniti. Toda velika večina homoseksualcev živi samsko. Rečeno nam je, da je treba lov prepovedati, da bi rešili divje živali. Namesto tega obstajajo območja, kjer je število divjih živali večje od biološke gostote, kar povzroča veliko škodo v kmetijstvu in spodbuja širjenje bolezni. Učijo nas, da je jedrska energija nevarna. Pa vendar statistika nedvoumno dokazuje, da je to najvarnejša oblika proizvodnje energije na proizvedeno megavatno uro.
V knjigi pravite, da so vas prijatelji svarili, naj se ne dotikate »politično nekorektnih« tem, sicer boste zašli v težave. Ste vedeli za nevihto, ki bo nastala?
To je absurdno, a danes je normalnost postala revolucionarna. Trditve v knjigi so pogosto trivialne in so vzbudile razburjenje, ki ga niso sprožili niti Satanski verzi Salmana Rushdieja. Obstajajo različne etnične skupine, za katere so značilne specifične somatske lastnosti, tisti, ki se ne prepoznajo kot heteroseksualci, predstavljajo majhno manjšino družbe, nenadzorovano neregularno priseljevanje destabilizira družbe, vsi so otroci moškega in ženske. To je nekaj resnic, ki so povzročile takšno ogorčenje. Nekatere kulturne elite so me ostro napadle, ker so nagnjene k zavračanju realnosti, opisane v knjigi, in – s ciljem vsiliti določeno subjektivno dojemanje sveta, za katerega trdijo, da je »vključujoče« – želijo spodkopati načela, na katerih temelji zahodna družba. Temelje, ki so zagotovili napredek, razvoj, blaginjo in bogastvo. Običajni ljudje pa niso neumni in so zaznali prevarantske trike teh samooklicanih varuhov morale, pri tem pa so prepoznali pravilnost mojih opazk in mi izkazali strinjanje in empatijo.
Od trenutka, ko sem izdal svojo prvo knjigo, se je moje življenje spremenilo in znašel sem se v središču kiklopske polemike, ki je nisem mogel predvideti. Poskušal sem se ne obremenjevati. Postal sem medijska osebnost, tarča za mnoge ali referenca za druge. Moral sem se izpostaviti, da bi poskusil doseči zmago resnice (in pristne interpretacije tega, kar sem napisal v svoji knjigi), in razkrinkati tiste, ki so pogosto iz nevednosti – ker knjige niso prebrali – iz pristranskosti, iz površnosti, pogosto pa tudi iz slabe vere, ter me skušali prikazati kot homofoba, rasista, ksenofoba, antisemita, putinoljubca, fašista itd., itd., itd. Zadnja, ki je to poskusila, je bila gospa Vittoria Baldino, ki me je pred nekaj tedni v oddaji L’aria che tira označila za antisemita. Upoštevajte, da moja knjiga ne vsebuje niti ene besede o Judih, Izraelu ali cionizmu.
V medijih ste bili ponižani in zlonamerno napadeni ter celo obtoženi zločina iz sovraštva. Bi kaj spremenili, kar ste napisali?
Ne, ne bi. Brez umika. Niti se ne mislim o čem pogajati. Prepričan sem, da nisem rekel ničesar, kar bi koga žalilo, niti nisem žalil nikogaršnjega dostojanstva in kot tako ni razloga, da bi to, kar sem napisal in izpostavil, spreminjal niti estetsko. Ideje se borijo na ravni argumentov in ne s cenzuro ali na sodiščih.
V Il mondo al contrario pravite, da demokracijo večine zamenjuje demokracija manjšine. Je to glavni razlog za medijsko kampanjo proti vam? Ali so ti napadi namenjeni prikrivanju dejstva, da tako rekoč »cesar nima oblačil«?
Manjšine je treba spoštovati, vendar ne morejo preglasiti skupnih čustev večine. Demokracija je oblika vladanja, v kateri vlada večina in se spoštuje manjšina, vendar se prilagaja večini. Artikulacija te resnice je sprostila vse sile, ki so v zadnjih letih poskušale uničiti zahodni način življenja, ki je naši družbi zagotavljal bogastvo, blaginjo, napredek in razvoj. Kultura odpovedi, prebujenska kultura, ideološki okoljevarstveniki in ekstremistični feminizem imajo za svoj končni cilj uničenje zahodnih vrednot. Zato želijo načela in ideale, ki povezujejo Zahod, prepovedati, izničiti, zavrniti in po možnosti kazensko preganjati. Na srečo množice niso neumne in mnogi so namesto tega sprejeli in delili preproste ideje, ki sem jih razširil v svojem rokopisu.
Kljub napadom, ki ste jih utrpeli, je bil Il mondo al contrario velik uspeh. Se vam zdi, da je k temu pripomogla medijska polemika, ali je vzrok preprosta radovednost, to, da veliko ljudi razmišlja tako kot vi in si tega ne upa povedati zaradi strahu pred marginalizacijo?
Če ne bi bilo vsesplošnega napada na mojo knjigo in name, “Vannaccijev učinek” nikoli ne bi bil ustvarjen. Tehnika je preprosta: identificirata se misel in oseba, ki jo je treba napadati, napačno se predstavi tisto, kar je rekel, njegove stavke so dekontekstualizira, knjigarne zavračajo prodajo njegovih del, avtor je opisan kot utelešenje absolutnega zla, definiran je kot fašist-homofob-mizoginist-rasist-ksenofob-putinist-zanikatelj, je prepovedan na družbenih omrežjih, proti njemu potekajo demonstracije in poskušajo cenzurirati njegove predstavitve. Ko pa množice spoznajo resničnost njegovih navedb in se strinjajo z mnogimi začrtanimi načeli, se ves ta hrup obrne proti obrekovalcem in namesto tega prinese veliko razvpitost in priljubljenost lažno obtoženega avtorja.
Če je svet danes obrnjen na glavo, kdaj je sploh poravnan? Kakšen je svet, ki bi ga radi videli?
Svet, v katerem lahko ženska podnevi in ponoči odide kamor koli brez strahu, da bo napadena in nadlegovana; pri katerem niso potrebne rešetke na oknih ali blindirana vrata; v katerem so grafitarji, žeparji, prestopniki, skvoterji in nasilni ljudje vsi postavljeni v položaj, v katerem družbi ne morejo povzročiti nobene škode; kjer je pravica do demonstracij spoštovana in velja za nedotaknjeno, dokler spoštuje pravila javnega reda. Rad bi videl svet, v katerem bi lahko vsakdo svobodno sledil svojemu okusu in nagnjenostim, ne da bi posegal v prostore drugih in brez ekshibicionističnega razkazovanja svojih teženj proti zdravi pameti večine; kjer je identiteta narodov priznana, povzdignjena in velja za temeljni element družbe; kjer priseljenci spoštujejo norme držav gostiteljic in se vanje vključujejo ter sprejemajo njihove običaje in tradicijo; kjer se v domovini vsi – ne glede na barvo kože, vero, politično prepričanje, spolno usmerjenost ali status – združujejo okoli istih načel in idealov in so za njihovo obrambo pripravljeni celo umreti; kjer so vsem ponujene enake priložnosti, a potem vsak izstopa po svojih lastnih zaslugah in sposobnostih; kjer je odličnost povzdignjena in priznana; kjer se bogastvo in blaginja ne obravnavata kot negativna, ampak kot aspiracijski cilj; kjer se lahko vsaka ideja svobodno izraža brez strahu; kjer je različnost priznana, povzdignjena in obravnavana kot bogastvo družbe, ki je ne smemo zamenjevati z diskriminacijo, ki namesto tega temelji na odrekanju pravic in napadu na dostojanstvo.
Mislite, da imamo na Zahodu še možnost, da povrnemo zdrav razum v politično in družbeno življenje?
Seveda imamo! Smo na koncu prvega polčasa nogometne tekme. V garderobi se ekipa ponovno zbere; trener daje prava navodila in taktiko; igralci se koncentrirajo in motivirajo; navijači lovijo sapo in se pripravljajo, da razsvetlijo stadion. Prvi polčas ni šel dobro, a vse je mogoče. Če nam ta Evropa ni všeč, jo spremenimo!
Zakaj bi glede na uspeh knjige kandidirali? In katera načela nameravate braniti pred Evropskim parlamentom, če postanete evropski poslanec?
Tristo tisoč prodanih izvodov — kdo bi si mislil! A zadovoljstvo, ki izhaja iz tega, ne zmanjšuje moje politične zavezanosti in boril se bom z vso energijo in odločnostjo, ki jo premorem, za ideale domovine, varnosti, suverenosti, obrambe meja, družine, tradicije, in identiteto.
Ne prenesem Evrope bank in direktiv, ki se odpoveduje božiču in razpelu, ki se odpoveduje očetu in materi in ju hoče nadomestiti s ‘staršema 1 in 2’, ki teži k multikulturalizmu, ne da bi pomislila, da je v nasprotju z koncept domovine, ki briše vse simbole identitete in nas hoče zreducirati na amorfno drobnico, ki želi podeželje pustiti neobdelano, namesto da bi iskal biotsko raznovrstnost v gozdovih, ki se samo povečujejo, ki nam želi vsiliti zeleno mobilnost s pretirano visokimi stroški, kar ne bo niti za decimalko spremenilo svetovnih emisij toplogrednih plinov.
Če bom izvoljen, bom poslanec v Bruslju in Strasbourgu, hkrati pa bom ohranil povezavo z Italijo. Moja kandidatura – za razliko od kandidature drugih – ni kozmetična. Ne iščem glasov in potem svojega sedeža prepustim nekomu drugemu, ampak se bom pogumno in odločno boril za potrditev teh načel, v katera trdno verjamem.
Vir:c
Pišeta: Álvaro Peñas & José Papparelli
Mnogi so slišali za »Il mondo al contrario«, presenetljivo uspešnico Roberta Vannaccija, generala italijanske vojske, a le redki poznajo moža samega. Roberto Vannacci je bil poveljnik Task Force 45 v Afganistanu; poveljnik 9. padalsko-jurišnega polka »Col Moschin« in padalske brigade »Folgore«. Sodeloval je v specialnih misijah v Libiji, Somaliji, Bosni in Hercegovini, Ruandi, Jemnu, Slonokoščeni obali, Iranu in Afganistanu, kjer je bil načelnik štaba posebnih enot Nata. Januarja 2020 je bil kot vojaški ataše v Moskvi, kjer so ga ruske oblasti razglasile za persono non grata in ga skupaj z drugimi rojaki, izgnanimi zaradi maščevanja zaradi italijanskega stališča do ruske invazije na Ukrajino, poslale nazaj v Italijo. Decembra 2023 je bil imenovan za načelnika štaba kopenskih enot.
Avgusta 2023 je v samozaložbi izdal Il mondo al contrario, ki je bila presenetljiva uspešnica, ki ga je katapultirala do priljubljenosti, prav tako pa je povzročila nenavadne politične in medijske polemike v Italiji, zlasti zaradi njegovih pogledov na vprašanja LGBT, priseljevanja, odnosov med spoloma, in zeleno gibanje. Njegovo knjigo je kasneje vzela v roke založba Il Cerchio. Marca 2024 je bila javnost deležna nadaljevanja, Il coraggio vince, avtobiografske knjige, ki jo je izdala Editions Piemme skupine Mondadori. Danes kandidira kot vodja liste Lega Salvini Premier za evropske volitve leta 2024.
Kaj je vodilo vojaka, generala italijanske vojske, da je napisal knjigo, kot je Il mondo al contrario?
Knjiga se ni rodila kot taka, ampak kot serija člankov o energiji, okolju in urbanizmu, ki sem jih začel pisati sredi energetske krize, ko so nam povedali, da moramo vodo za testenine segrevati s svečami. Ko sem napisal približno sto strani, sem se odločil dodati nekaj tem in jo izdati kot knjigo – rdeča nit, ki združuje vsa ta razmišljanja, je menda paradoks.
Rečeno nam je, da je treba človeštvo rešiti. In vendar človeštvu na tem planetu še nikoli ni bilo bolje. Rečeno nam je, da ni identitet narodov. In vendar se vsako ljudstvo jasno razlikuje po svojih posebnih značilnostih. Rečeno nam je, da se mora pravna struktura družine spremeniti. Toda velika večina homoseksualcev živi samsko. Rečeno nam je, da je treba lov prepovedati, da bi rešili divje živali. Namesto tega obstajajo območja, kjer je število divjih živali večje od biološke gostote, kar povzroča veliko škodo v kmetijstvu in spodbuja širjenje bolezni. Učijo nas, da je jedrska energija nevarna. Pa vendar statistika nedvoumno dokazuje, da je to najvarnejša oblika proizvodnje energije na proizvedeno megavatno uro.
V knjigi pravite, da so vas prijatelji svarili, naj se ne dotikate »politično nekorektnih« tem, sicer boste zašli v težave. Ste vedeli za nevihto, ki bo nastala?
To je absurdno, a danes je normalnost postala revolucionarna. Trditve v knjigi so pogosto trivialne in so vzbudile razburjenje, ki ga niso sprožili niti Satanski verzi Salmana Rushdieja. Obstajajo različne etnične skupine, za katere so značilne specifične somatske lastnosti, tisti, ki se ne prepoznajo kot heteroseksualci, predstavljajo majhno manjšino družbe, nenadzorovano neregularno priseljevanje destabilizira družbe, vsi so otroci moškega in ženske. To je nekaj resnic, ki so povzročile takšno ogorčenje. Nekatere kulturne elite so me ostro napadle, ker so nagnjene k zavračanju realnosti, opisane v knjigi, in – s ciljem vsiliti določeno subjektivno dojemanje sveta, za katerega trdijo, da je »vključujoče« – želijo spodkopati načela, na katerih temelji zahodna družba. Temelje, ki so zagotovili napredek, razvoj, blaginjo in bogastvo. Običajni ljudje pa niso neumni in so zaznali prevarantske trike teh samooklicanih varuhov morale, pri tem pa so prepoznali pravilnost mojih opazk in mi izkazali strinjanje in empatijo.
Od trenutka, ko sem izdal svojo prvo knjigo, se je moje življenje spremenilo in znašel sem se v središču kiklopske polemike, ki je nisem mogel predvideti. Poskušal sem se ne obremenjevati. Postal sem medijska osebnost, tarča za mnoge ali referenca za druge. Moral sem se izpostaviti, da bi poskusil doseči zmago resnice (in pristne interpretacije tega, kar sem napisal v svoji knjigi), in razkrinkati tiste, ki so pogosto iz nevednosti – ker knjige niso prebrali – iz pristranskosti, iz površnosti, pogosto pa tudi iz slabe vere, ter me skušali prikazati kot homofoba, rasista, ksenofoba, antisemita, putinoljubca, fašista itd., itd., itd. Zadnja, ki je to poskusila, je bila gospa Vittoria Baldino, ki me je pred nekaj tedni v oddaji L’aria che tira označila za antisemita. Upoštevajte, da moja knjiga ne vsebuje niti ene besede o Judih, Izraelu ali cionizmu.
V medijih ste bili ponižani in zlonamerno napadeni ter celo obtoženi zločina iz sovraštva. Bi kaj spremenili, kar ste napisali?
Ne, ne bi. Brez umika. Niti se ne mislim o čem pogajati. Prepričan sem, da nisem rekel ničesar, kar bi koga žalilo, niti nisem žalil nikogaršnjega dostojanstva in kot tako ni razloga, da bi to, kar sem napisal in izpostavil, spreminjal niti estetsko. Ideje se borijo na ravni argumentov in ne s cenzuro ali na sodiščih.
V Il mondo al contrario pravite, da demokracijo večine zamenjuje demokracija manjšine. Je to glavni razlog za medijsko kampanjo proti vam? Ali so ti napadi namenjeni prikrivanju dejstva, da tako rekoč »cesar nima oblačil«?
Manjšine je treba spoštovati, vendar ne morejo preglasiti skupnih čustev večine. Demokracija je oblika vladanja, v kateri vlada večina in se spoštuje manjšina, vendar se prilagaja večini. Artikulacija te resnice je sprostila vse sile, ki so v zadnjih letih poskušale uničiti zahodni način življenja, ki je naši družbi zagotavljal bogastvo, blaginjo, napredek in razvoj. Kultura odpovedi, prebujenska kultura, ideološki okoljevarstveniki in ekstremistični feminizem imajo za svoj končni cilj uničenje zahodnih vrednot. Zato želijo načela in ideale, ki povezujejo Zahod, prepovedati, izničiti, zavrniti in po možnosti kazensko preganjati. Na srečo množice niso neumne in mnogi so namesto tega sprejeli in delili preproste ideje, ki sem jih razširil v svojem rokopisu.
Kljub napadom, ki ste jih utrpeli, je bil Il mondo al contrario velik uspeh. Se vam zdi, da je k temu pripomogla medijska polemika, ali je vzrok preprosta radovednost, to, da veliko ljudi razmišlja tako kot vi in si tega ne upa povedati zaradi strahu pred marginalizacijo?
Če ne bi bilo vsesplošnega napada na mojo knjigo in name, “Vannaccijev učinek” nikoli ne bi bil ustvarjen. Tehnika je preprosta: identificirata se misel in oseba, ki jo je treba napadati, napačno se predstavi tisto, kar je rekel, njegove stavke so dekontekstualizira, knjigarne zavračajo prodajo njegovih del, avtor je opisan kot utelešenje absolutnega zla, definiran je kot fašist-homofob-mizoginist-rasist-ksenofob-putinist-zanikatelj, je prepovedan na družbenih omrežjih, proti njemu potekajo demonstracije in poskušajo cenzurirati njegove predstavitve. Ko pa množice spoznajo resničnost njegovih navedb in se strinjajo z mnogimi začrtanimi načeli, se ves ta hrup obrne proti obrekovalcem in namesto tega prinese veliko razvpitost in priljubljenost lažno obtoženega avtorja.
Če je svet danes obrnjen na glavo, kdaj je sploh poravnan? Kakšen je svet, ki bi ga radi videli?
Svet, v katerem lahko ženska podnevi in ponoči odide kamor koli brez strahu, da bo napadena in nadlegovana; pri katerem niso potrebne rešetke na oknih ali blindirana vrata; v katerem so grafitarji, žeparji, prestopniki, skvoterji in nasilni ljudje vsi postavljeni v položaj, v katerem družbi ne morejo povzročiti nobene škode; kjer je pravica do demonstracij spoštovana in velja za nedotaknjeno, dokler spoštuje pravila javnega reda. Rad bi videl svet, v katerem bi lahko vsakdo svobodno sledil svojemu okusu in nagnjenostim, ne da bi posegal v prostore drugih in brez ekshibicionističnega razkazovanja svojih teženj proti zdravi pameti večine; kjer je identiteta narodov priznana, povzdignjena in velja za temeljni element družbe; kjer priseljenci spoštujejo norme držav gostiteljic in se vanje vključujejo ter sprejemajo njihove običaje in tradicijo; kjer se v domovini vsi – ne glede na barvo kože, vero, politično prepričanje, spolno usmerjenost ali status – združujejo okoli istih načel in idealov in so za njihovo obrambo pripravljeni celo umreti; kjer so vsem ponujene enake priložnosti, a potem vsak izstopa po svojih lastnih zaslugah in sposobnostih; kjer je odličnost povzdignjena in priznana; kjer se bogastvo in blaginja ne obravnavata kot negativna, ampak kot aspiracijski cilj; kjer se lahko vsaka ideja svobodno izraža brez strahu; kjer je različnost priznana, povzdignjena in obravnavana kot bogastvo družbe, ki je ne smemo zamenjevati z diskriminacijo, ki namesto tega temelji na odrekanju pravic in napadu na dostojanstvo.
Mislite, da imamo na Zahodu še možnost, da povrnemo zdrav razum v politično in družbeno življenje?
Seveda imamo! Smo na koncu prvega polčasa nogometne tekme. V garderobi se ekipa ponovno zbere; trener daje prava navodila in taktiko; igralci se koncentrirajo in motivirajo; navijači lovijo sapo in se pripravljajo, da razsvetlijo stadion. Prvi polčas ni šel dobro, a vse je mogoče. Če nam ta Evropa ni všeč, jo spremenimo!
Zakaj bi glede na uspeh knjige kandidirali? In katera načela nameravate braniti pred Evropskim parlamentom, če postanete evropski poslanec?
Tristo tisoč prodanih izvodov — kdo bi si mislil! A zadovoljstvo, ki izhaja iz tega, ne zmanjšuje moje politične zavezanosti in boril se bom z vso energijo in odločnostjo, ki jo premorem, za ideale domovine, varnosti, suverenosti, obrambe meja, družine, tradicije, in identiteto.
Ne prenesem Evrope bank in direktiv, ki se odpoveduje božiču in razpelu, ki se odpoveduje očetu in materi in ju hoče nadomestiti s ‘staršema 1 in 2’, ki teži k multikulturalizmu, ne da bi pomislila, da je v nasprotju z koncept domovine, ki briše vse simbole identitete in nas hoče zreducirati na amorfno drobnico, ki želi podeželje pustiti neobdelano, namesto da bi iskal biotsko raznovrstnost v gozdovih, ki se samo povečujejo, ki nam želi vsiliti zeleno mobilnost s pretirano visokimi stroški, kar ne bo niti za decimalko spremenilo svetovnih emisij toplogrednih plinov.
Če bom izvoljen, bom poslanec v Bruslju in Strasbourgu, hkrati pa bom ohranil povezavo z Italijo. Moja kandidatura – za razliko od kandidature drugih – ni kozmetična. Ne iščem glasov in potem svojega sedeža prepustim nekomu drugemu, ampak se bom pogumno in odločno boril za potrditev teh načel, v katera trdno verjamem.
Slovenian