Ion Gavrilă Ogoranu: Protikomunistični gverilec, ki se je boril za to, kar je ljubil

Piše: Álvaro Peñas

Po vzpostavitvi železne zavese so Sovjeti v vseh srednje- in vzhodnoevropskih državah pod svojo oblastjo uvedli komunistične režime. Oboroženi odpor proti komunistični diktaturi je segal vse do petdesetih let 20. stoletja in je imel različne oblike in imena, na primer Prekleti vojaki na Poljskem ali Gozdni bratje v baltskih državah. Romunija ni bila izjema, vendar je tam protikomunistični odpor imel svoje ime, Ion Gavrilă Ogoranu.

Gavrilă se je rodil leta 1923 v Țara Făgărașului. V srednji šoli se je pridružil Frăția de Cruce (Bratovščini križa), mladinskemu krilu Železne garde, romunskega fašističnega gibanja. Pozneje je študiral agronomijo v mestu Cluj-Napoca in ekonomijo v mestu Brașov, čeprav je bil med letoma 1941 in 1944 zaprt zaradi “prepovedanih dejavnosti”, saj je bila njegova organizacija prepovedana. Po drugi svetovni vojni je bil Gavrilă eden od vodij študentske stavke, ki je bila leta 1946 organizirana v Cluj-Napoci. Naslednje leto so Sovjeti sneli masko in 30. decembra 1947 je bil kralj Mihael I. prisiljen abdicirati. Rodila se je romunska “ljudska republika” in začele so se množične aretacije sovražnikov režima.

Gavrilă se je dobro zavedal, kaj ga čaka, zato se je spomladi 1948 s skupino protikomunističnih borcev zatekel v gorovje Făgăraș. Niso bili edini, saj je bilo po podatkih iz arhivov Securitate (komunistične politične policije) ustanovljenih več kot 1 000 skupin protikomunističnih partizanov. Gavrilova skupina, imenovana “Karpatska oborožena narodna odporniška skupina”, je štela 30 mož in se je večkrat spopadla z enotami Securitate. Leta 1951 ga je vojaško sodišče v odsotnosti obsodilo na smrt, saj je bil pred tem obsojen na 19 let zapora. Kljub njegovemu ostremu odporu je bila skupina postopoma zdesetkana. Nekateri partizani so bili ubiti v oboroženih spopadih, drugi so bili ujeti in obsojeni na smrt. Leta 1955 je bila skupina uničena, vendar je Ion Gavrilă ostal na prostosti.

Po izginotju svoje skupine je Gavrilă zapustil gore in se skrival v majhni vasi v okrožju Alba, kjer se je skrivaj poročil z Ano Săbăduș, vdovo političnega zapornika. Čeprav je bil konec štiridesetih in v petdesetih letih eden najbolj iskanih partizanov, ga je Securitate aretirala šele 29. junija 1976. Po šestmesečnem sojenju in po zaslugi posredovanja nekdanjega ameriškega predsednika Richarda Nixona je bil Gavrilă izpuščen, čeprav ga je Securitate preganjala vse do padca režima Nicolaeja Ceaușescuja leta 1989.

Po padcu komunizma je Gavrilă ustanovil združenje “Odporniški borci protikomunistične vojske v Romuniji”, da bi dosegli, da bi državne oblasti javno priznale žrtvovanje gverilcev v gorah in jih priznale kot vojake romunske vojske. Vendar mu je romunska država odrekla status borca. Bil je tudi član “Združenja nekdanjih romunskih političnih zapornikov” (AFDPR) in član senata združenja “Rost”.

Gavrilă je svoje spomine napisal v seriji sedmih zvezkov z naslovom “Borovci se lomijo, a se ne upogibajo” (Brazii se frâng, dar nu se îndoiesc). Delo, v katerem se spominja težkih časov v gorah in tega, kar je držalo gverilce skupaj: “Predvsem pa smo čutili božjo roko v temnih urah, ko bi nas naše uboge človeške moči pripeljale v smrt in obup. Tu, na vrhovih gora, smo čutili Gospodove besede, ki so nam govorile, da brez njega ne moremo storiti ničesar. In skozi trpljenje smo se ga naučili ljubiti. Kajti dokler človek ne trpi, tudi če ga brez razloga udarijo ali užalijo, ne more razumeti drame na Golgoti. Te misli, ki smo jih mučili v dolgih zimskih nočeh, zakopani v sneg na karpatskih vrhovih ali med stražarjenjem z orožjem v rokah, posvečamo vam, mladim iz mest in krajev, v znamenje naše ljubezni do vas kot nekaterih, ki boste imeli, ko nas ne bo, priložnost videti in uresničiti veliko in bleščečo romunsko zmago.”

Gavrilă tudi pravi, da se niso borili zaradi sovraštva do komunistov, ampak zaradi ljubezni do Romunije: “Gnala nas je ljubezen do tega naroda. Naučili smo se gledati na naš narod, pa tudi na vse drugo na svetu, z vidika ljubezni. Obstajaš, če ljubiš, in lahko dosežeš višjo raven, če se za to ljubezen žrtvuješ.”

Ion Gavrilă Ogoranu je umrl 1. maja 2006. Štiri leta pozneje so njegovo življenje in protikomunistični upor prenesli na filmska platna v filmu Portret borca v mladosti (Portretul luptătorului la tinerețe) z romunskim igralcem Constantinom Dițăjem v glavni vlogi. Film je aprila 2010 prejel nagrado občinstva in nagrado za fotografijo na filmskem festivalu B-EST v Bukarešti, 18. novembra 2010 pa je bil v Romuniji predvajan širši javnosti.

Senator in vodja stranke AUR Claudiu Târziu je leta 2018 napisal knjigo o Gavrilăju in njegovih ljudeh “Cei 13 care m-au Salvat” (13, ki so me rešili). Kot poudarja romunski politik, je bil gverilec “skoraj 30 let nočna mora Securitate”. Gavrilă je zaradi svojega upora proti totalitarnemu in zločinskemu sistemu danes za mnoge v Romuniji zgled, potreben zgled, saj, kot je zapisal: “Režimi se spreminjajo, dobičkarji pa se ne spreminjajo. Velika masa so še vedno tisti, ki delajo, katerih življenje je zreducirano na delo in hrano v večnem krogu in katerih zavest ni višja od krožnika s hrano pred njihovimi usti. Z njimi lahko vladarji počnejo, kar hočejo. Najprej razmišljajte zanje.”

Vir: El Correo de España