Piše: Álvaro Peñas

Litva je tako kot njeni baltski sestrici Latvija in Estonija čudovita država z zelo kruto in malo znano zgodovino v prejšnjem stoletju. Maja 1940 je v okviru pakta Ribbentrop-Molotov baltske države zasedla Sovjetska zveza in jih mesec dni pozneje anektirala. Tako kot na drugih ozemljih, ki jih je zasedla ZSSR, je sovjetski represivni aparat začel kampanjo za odstranitev domnevnih “političnih nasprotnikov”, na tisoče baltskih državljanov pa je bilo umorjenih in deportiranih. Tako so se rodila prva partizanska gibanja za boj proti okupaciji, “gozdni bratje”. Po nemški invaziji junija 1941 so se številni od teh partizanov pridružili novemu okupatorju v boju proti Sovjetom, drugi pa so ostali v gozdovih. Zmaga Rdeče armade in nova okupacija sta oživili partizansko gibanje, ki je bilo dejavno vse do petdesetih let 20. stoletja. ZSSR je uvedla sistem “sovjetizacije” baltskih držav z veliko večjimi deportacijami kot med prvo okupacijo in prihodom ruskih državljanov v baltske države (po podatkih okupacijskega muzeja v Rigi se je v Latviji v 10 letih naselilo 800 000 Rusov). Skupno število deportacij med letoma 1944 in 1953 je ocenjeno na več kot pol milijona ljudi: 124.000 v Estoniji, 136.000 v Latviji in 245.000 v Litvi. Zaradi teh deportacij naj bi umrlo 20 tisoč Litovcev, med njimi 5 000 otrok.

Prejšnji teden sem videl nekaj fotografij litovskega politika Vytautasa Sinice s starcem v hiši na podeželju. Preprost človek je molil pred grobovi. Sinico sem vprašal, kdo je ta človek, in odgovoril mi je, da je legenda partizanskega gibanja Jonas Kadžionis, katerega vzdevek je bil “Bėda”, kar pomeni “Težava”, kar je glede na njegovo zgodovino zelo primerno ime. Kadžionis se je rodil 29. januarja 1928, star je 93 let in je eden redkih še živečih gozdnih bratov: “Tako dolgo sem živel verjetno zato, ker, kot pravi monsinjor Svarinskas, Bog ni štel let, ki sem jih preživel v gulagu”.

Jonas Kadžionis se je partizanom pridružil 25. maja 1948, potem ko so ga sovjetske oblasti vpoklicale v partizane, saj so bili njegovi starši deportirani, on pa ni želel služiti v okupacijski vojski. Med letoma 1948 in 1949 je bil član litovskega gibanja za boj za svobodo v podjetju Butageidis v okrožju Algimantas. Od začetka novembra 1949 (ko so se aktivni partizanski boji na tem območju končali) je bil poveljnik čete Butageidis. Med letoma 1949 in 1953 je bil Kadžionis skrit v gozdnih bunkerjih na območju Kavarskas-Dabužis-Traupis. Tam je spoznal svojo ženo, prav tako partizanko od maja 1948, M. Gedžiūnaitė-Kadžioniene-Sesute, in leta 1953 se jima je rodil sin. Oba so 22. maja 1953 zajeli v zasedi pri vasi Putriškiai in ju baltsko vojaško sodišče 12. septembra obsodilo vsak na 25 let zapora. Dne 2. februarja je bil deportiran v Sibirijo na prestajanje kazni.

Petras Plumpa, eden od njegovih taboriščnikov, je opozoril, da bi lahko Kadžionis svojo zaporno kazen skrajšal za celo desetletje: “Moral bi le napisati prošnjo za pomilostitev in se pokesati za svoj upor proti sovjetski okupaciji, vendar Jonas ni bil pripravljen lagati. Resnica je bila zanj pomembnejša od življenja. Po zavrnitvi prošnje za pomilostitev in kesanju je bil Kadžionis med letoma 1954 in 1958 poslan v Kamišlag (Omska regija, Sibirija), kjer je delal v tovarni lesa. Dne 1. februarja 1958 je bil premeščen na gradnjo rafinerije nafte v Taišetu, kjer je ostal do novembra 1961, nato v taborišča Dubravlag 11, 7 in 17 v Mordoviji med letoma 1961 in 1972 ter v uralsko taborišče Kurčin 36 (Čiusovoj, Permska regija) med letoma 1972 in 1978, kjer je delal v žagi.

Kadžionis je vedno poudarjal, da se je zaprtju lahko uprl zaradi molitve: “Partizani so se zelo žrtvovali za Litvo in Katoliško cerkev. Kaj mi je dalo moč? Molitev. Tista molitev, ki me spremlja že od otroštva. Vsak dan sem videl svoje starše, kako so kleče molili, pred obroki in po njih. Tako kot ne moreš začeti juhe brez žlice, tako tudi ne moreš jesti brez molitve. Med litvanskimi zaporniki je bilo veliko duhovnikov, kar nam je po partizanovih besedah omogočalo “pravo versko življenje”. To ni ostalo neopaženo taboriščnim stražarjem in so duhovnike (katoliške in pravoslavne) ločili od drugih zapornikov, “ker so bili škodljivi za ljudi”.

25 let v sovjetskih taboriščih ni omajalo njegovega duha, kar se je pokazalo ob njegovi vrnitvi domov, kot pojasnjuje Eugenijus Peikštenis, direktor Muzeja žrtev genocida: “Po izpustitvi Jonas ni želel nositi civilnih oblačil in je v zaporniški uniformi prepotoval polovico sovjetskega imperija. Ko so mu stražarji ugovarjali, je Jonas odgovoril, da ni zakona, ki bi prepovedoval potovanje v tej uniformi. Enako je rekel tudi policistom, ki so ga hoteli aretirati v Moskvi. Po vrnitvi v Litvo pa ga oblasti niso pustile pri miru in so ga leta 1983 prisilile v izgnanstvo v Kaliningrajski regiji. V domovino se je lahko vrnil šele leta 1989.

Leta 1998 je bil Kadžionis povišan v čin poročnika ter prejel različna odlikovanja in spominska obeležja. Poleti 2009 je v gozdu Dabužiai našel lokacijo svojega starega bunkerja in ga obnovil. Posvetil se je tudi iskanju posmrtnih ostankov svojih nekdanjih soborcev, ki so padli v gozdu, in vsakemu od njih izklesal križ. Lani je objavil svoje spomine z naslovom “Per skausmo pelkes” (Skozi močvirje bolečine). Jonas Kadžionis ostaja preprost in skromen človek, pod katerim se skriva neomajen duh pravega junaka: “Če bomo cenili poštenost, pravičnost, ljubezen in resnico, bomo dosegli osebno srečo, izpolnili svojo dolžnost do Boga in domovine ter si pridobili zastavico milosti, s katero bomo odšli v večnost. Naj Bog blagoslovi Litvo in njeno Katoliško cerkev.”

Vir: El Correo de España

Prejšnji članekUmrl Peter Hauer, ustanovitelj in pobudnik Evropskega medijskega sodelovanja
Naslednji članekMadžarski zunanji minister: Gradnja obmejnih utrdb je edini učinkovit način za zaustavitev pritoka nezakonitih priseljencev

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj