Sergio Velasco: “Madžarski in poljski model delujeta, zato sta tako zelo na udaru EU”

Piše: Álvaro Peñas

Intervju s Sergiom Velascom, politologom in avtorjem projekta “Politična filozofija”, o Madžarski in Poljski ter njunem alternativnem modelu v Evropski uniji.

Zakaj vas zanimata Madžarska in Poljska?

Vse to izvira iz mojega prvega potovanja na Madžarsko, ko sem študiral politologijo. Pripravil sem seminarsko nalogo o madžarski politiki in to, kar sem odkril, mi je bilo všeč. Na primer, ko pride Orbán in izvede gospodarsko reformo z znižanjem davkov ali zmanjšanjem javne porabe. To me je pritegnilo zaradi bolj “liberalne” ekonomske plati, predvsem pa mi je bila všeč bolj moralna ali konservativna plat, ko je šlo za družinsko politiko, ki se je Evropska unija skorajda ni dotaknila in za katero se zdi, da ji ni mar za demografsko krizo, ki jo doživlja Evropa. Spoznavanje Madžarske me je pripeljalo k Poljski, ki ima podobno politiko, in tako se je začela moja naklonjenost obema državama. Na Madžarsko sem se že večkrat vrnil, Poljsko in druge vzhodnoevropske države pa še nisem obiskal. Menim, da je zelo pomembno predstaviti vizijo teh držav, ne le zahodne, ki so v Španiji in v hispanskem svetu zelo neznane. Najboljši način za primerjavo politik ali problemov je, da jih primerjamo z različnih vidikov.

Govorili ste o liberalnih politikah Orbána, ki samega sebe opredeljuje kot “neliberalnega”, to pomeni, da postavlja madžarski narod in kulturo nad vse drugo. In potem je tu Poljska, ki je, izhajajoč iz konservativne liberalne desnice, kopirala madžarski model.

Da, pravzaprav sem opravil intervju z Zoltanom Kovacsom, ki je tiskovni predstavnik vlade Viktorja Orbána, in ga vprašal o tem izrazu, ker ga pogosto navajajo zahodni mediji. Kovacs mi je povedal, da ko govorijo o “neliberalnem”, nimajo v mislih klasičnega liberalizma, katerega številne predstavnike spoštujejo, ampak imajo v mislih tisto sprevrženost liberalizma, ki je progresivizem ali demokratska stranka v Združenih državah Amerike. V zvezi s Poljsko lahko vidimo, da je v prehodu na konservativni model posnemala in celo izvajala skupne politike z Madžarsko.

V mislih imam obnovo strateških industrij za državo in socialne ukrepe za podporo rodnosti in družine ter v korist najrevnejših slojev, kot so omejitve cen plina ali elektrike. Ukrepe, ki jih napredne vlade, zanimivo, ne izvajajo.

Da, s tem se popolnoma strinjam. Na Poljskem se dejansko opredeljujejo kot socialni kapitalizem, odprt trg, na katerem lahko ljudje vlagajo in omogočajo rast zasebnega kapitala, vendar hkrati z določenimi omejitvami za strateške sektorje in izvajanje javnih politik, ki se jim zdijo primerne. Orbán je to povedal na konferenci v Rimu leta 2020: “Če pa s svojimi politikami ne bi bil ekonomsko donosen, bi mi naslednji dan odrezali glavo. Z drugimi besedami, imamo model, imamo ideje, a da bi jih uresničili, moramo biti gospodarsko uspešni. Orbán pogosto pravi, da napredne države Evropske unije najbolj jezi to, da je Madžarska alternativni model, ker je model uspeha. Če ne bi bila, jih ne bi zanimalo, vendar je dejstvo, da model deluje, zato sta Madžarska in Poljska tako ciljno usmerjeni.

Katera stranka bi po vašem mnenju lahko izvajala takšno politiko v Španiji?

To je zapleteno vprašanje. Prva stvar, ki mi pride na misel, je VOX in deloma bi lahko bile nekatere stvari podobne, res pa je, da je način razmišljanja Madžara tako drugačen od razmišljanja povprečnega Španca, da je to zelo težko. V Španiji za navadnega človeka govorjenje o krščanskih vrednotah zveni žolčno in staromodno ter je neposredno povezano s frankizmom, zaradi česar je zelo težko izpostaviti določene stvari. Na Madžarskem in Poljskem je drugače. Zato bi bila edina španska stranka, ki bi lahko sprejela nekatere od teh ukrepov, VOX. Od tistega malo, kar je v Ljudski stranki dobrega, bi izpostavil, da je Ayuso dal pomoč družini. Vendar mislim, da trenutno nobena španska stranka ne more doseči tega, kar je Orbán naredil na Madžarskem ali Morawicki in Duda na Poljskem.

Ko govorimo o VOX in PP (Partido popular -Ljudska stranka), ste 8. junija v Madridu sodelovali na konferenci “Liberalci in konservativci: prijatelji ali sovražniki?”, ki sta se je udeležila poslanec iz VOX Francisco José Contreras in poslanec iz madridske PP Sergio Brabezo.

Odkar se zanimam za politiko, vedno poteka razprava o tem, ali naj se liberalci pridružijo konservativcem ali ne. Na konferenci sem imel zgodovinski uvod in trdil, da imamo skupnega sovražnika, socializem, in da je najboljši način, da ga premagamo, če to storimo skupaj. Tudi Francisco José Contreras je poudaril, da so bili prvi liberalci moralno konservativni. Prepričan sem, da bi do takšnih zvez moralo priti in da bo do njih tudi prišlo. To lahko vidimo v stranki Zakon in pravičnost na Poljskem, v madžarskem Fideszu, v stranki VOX in celo v nekaterih primerih v PP, čeprav jih ne moremo uvrstiti niti med liberalce niti med konservativce. Prostor je tako kratek, da se ločiti, ko hegemonijo držita levica in progresivizem, pomeni metati kamenje v lasten hrbet. Ko bomo premagali tiste, ki nam jemljejo svoboščine in pravice, se bomo lahko lotili drugih, bolj transcendentalnih razprav. Vsak drug pristop je neuporaben in daje levici proste roke.

Trenutno pripravljate izdajo knjige.

Za pisanje knjige sem se odločil v začetku lanskega leta, ker sem moral pripraviti zaključno diplomsko nalogo, in ker sem moral veliko pisati, je bil to primeren čas za delo na njej. Dokončati jo želim letos poleti in že se pogovarjam z založnikom. Tema knjige je to, o čemer sva govorila v tem intervjuju, torej Madžarska in Poljska, ter kako sta preoblikovali svoji državi, odkar je leta 2010 na oblast prišel Fidesz, leta 2015 pa stranka Zakon in pravičnost. In kako sta s pomočjo kazalnikov, kot so stopnja rodnosti in drugi, izboljševali te politike ter ali sta res alternativa zahodnim sistemom. Razloži tudi, ali so vzor uspeha in zakaj toliko ljudi voli te stranke.

Čeprav se tu govori, da so fašisti, obstaja resničen razlog, zakaj imajo tako veliko podporo ljudi. In resnica je, da imajo te stranke dolgoročno vizijo in ne razmišljajo o naslednjih volitvah, ampak o tem, kakšne bodo njihove države čez 10 ali 20 let. So dolgoročni menedžerji, česar v zahodnih državah zelo primanjkuje. Zato se odločajo za družinske politike in ne za enostavno in kaotično pot množičnega priseljevanja. V knjigi skušam vse to razložiti in dodati zgodovinski kontekst, da bralec razume, zakaj Madžari in Poljaki tako razmišljajo in zakaj te stranke tam tako dobro delujejo. Na koncu pa razmišljam tudi o tem, ali lahko to ekstrapoliramo na druge države.

Vir: El Correo de España