Piše: C.R.
Govor Václava Klausa na univerzi Collegium Intermarium v Varšavi: Postopno samouničenje Zahoda in njegovo pospeševanje z epidemijo kaviida. Videoposnetek v angleščini, na voljo so samodejno ustvarjeni podnapisi (28:29).
Václav Klaus, Collegium Intermarium, Varšava, 28. maj 2021:
»Najlepša hvala za povabilo. Lepo je priti v Varšavo v tem čudovitem letnem času in imeti priložnost, da nagovorim to pomembno skupščino po letu dni brez potovanj, konferenc in govorov v tujini.
Pripraviti, organizirati in voditi konferenco v teh dneh panike, zmede in umetno ustvarjenega kaosa je velik dosežek. Namenoma omenjam dejavnike, ki jih je povzročil človek, in ne same epidemije Covid 19.
V prvi od svojih dveh knjig o tej temi[1], ki je izšla aprila 2020, sem poudaril, da me je bolj kot virusa samega strah ljudi, ki skušajo epidemijo izkoristiti za zatiranje svobode in demokracije. Prav tako sem si drznil izraziti bojazen, da “epidemija odpira vrata obsežnemu širjenju državnega vmešavanja v naša življenja”.
Ko je komunizem padel, smo bili prepričani, da je tega zlega, pokvarjenega in zatiralskega sistema konec in da se ne more nikoli več vrniti. Želeli smo izkoristiti zgodovinsko priložnost in si prizadevati za obnovo svobode, tradicionalnih vrednot in institucij, svobodnih trgov, suverenih narodov, svobodnih in neodvisnih univerz in akademij itd.
V našem delu sveta se še vedno spominjamo komunizma. S poljskimi kolegi sem imel zelo prijateljske, produktivne in precej intenzivne stike, tako v času komunizma kot v prvih letih po njem. Takrat smo zelo odločno zavračali komunizem, čeprav smo imeli veliko produktivnih sporov o tem, kako nadaljevati in kako to storiti. Vendar so bili cilji, ki smo jih želeli doseči, enaki. Nismo bili prazni idealisti, verjeli smo v pragmatizem in realizem, ne pa v neodgovorno spodbujanje želja in utopij vseh vrst.
Naše razmišljanje je temeljilo na treh stalnicah, na treh temeljnih elementih svobodne družbe, na treh entitetah, ki so bile po našem mnenju ključne za evropsko (in srednjeevropsko) civilizacijo: človek, družina in narod. Še pred kratkim sem jih imenoval konstante, vendar me je vse bolj skrbelo, da se morda motim. Niso več konstante.
Te tri stebre je v zadnjih desetletjih brutalno napadla nova progresivna ideologija, ki ji je uspelo nadzorovati in obvladovati današnji svet. Predstavniki te ideologije si agresivno prizadevajo diskreditirati preteklost ter z njo povezane vrednote in vedenjske vzorce.
Da bi to dosegli, je potrebna “revolucija proti naši kulturi, naši zgodovini, našim državam in nam samim”, kot pravi John O’Sullivan (Hungarian Review, št. 4, 2020). Na nas je, da to preprečimo.
O teh vprašanjih sem na Poljskem že večkrat razpravljal. Ko sem leta 2012 prejel častni doktorat Univerze kardinala Stefana Wyczyńskega, sem dejal, da “verjetno nismo v celoti razumeli globokega vpliva šestdesetih let. To je bil čas radikalnega zanikanja avtoritete tradicionalnih vrednot in družbenih institucij. Zato se rojevajo generacije, ki ne razumejo pomena naše civilizacijske, kulturne in etične dediščine ter nimajo moralnega kompasa, ki bi usmerjal njihovo ravnanje. Prav tako sem svaril pred ideologijo človekovih pravic, juristokracijo, nevladnimi organizacijami, mediokracijo ter transnacionalizmom in nadnacionalizmom.
Leta 2017, ko sem na Kolegiju Jagiellońskie (Toruńska Szkola Wyźsza) v Torunu (Thorn) prejel Jagiellonsko nagrado, sem se vprašal, ali je “za srednje- in vzhodnoevropske države mogoče, da v Evropski uniji ohranijo svojo identiteto”. Opozoril sem, da se “počasi vračamo v bolj socialistično, bolj centralistično, bolj etatistično, manj svobodno in manj demokratično družbo, kot smo si želeli in načrtovali”, da živimo “pod okriljem politične korektnosti, multikulturalizma in človekovih pravic” in da nam je izkušnja komunizma dala neprenosljivo nalogo, da postanemo “varuhi starih evropskih vrednot, tradicij in navad”. Danes to čutim še močneje.
Vem, da je primerjava sedanje ureditve EU s komunizmom nekoliko provokativna izjava. In da je lahko zavajajoča. Vendar pa sedanja raven manipulacije in indoktrinacije spominja tiste, ki smo bili odrasli in smo imeli v času komunizma odprte oči, da je naša naloga, da o tem poučimo sedanje generacije.
To je posebna naloga za šole in univerze. Univerze so – ali bi vsaj morale biti – citadele svobodnega diskurza, svobodne izmenjave mnenj in diferencirane argumentacije. Boriti se morajo proti predsodkom, vnaprejšnjim mnenjem, politično motiviranim polresnicam ali neresnicam. Vaši univerzi želim veliko uspeha pri tem prizadevanju.
Ko sem na začetku svojega govora govoril o epidemiji kovidizma, sem mislil, da bi nas moral veliko bolj skrbeti kovidizem, ideologija, ki poziva k pozabi domnevno diskreditirane in zaničevanja vredne preteklosti ter spodbuja radikalno preoblikovanje človeške družbe.
Ta močno spodbujana sprememba grozi, da bo uničila in razgradila naš način življenja, naše tradicionalne vrednote in našo svobodno družbo. Ne podcenjujem števila smrtnih žrtev zaradi bolezni govedi v vseh naših državah, vendar nisem pripravljen sprejeti čudnega in sumljivega molka politikov in medijev o drugi strani medalje, tj. o potekajočih družbenih in političnih spremembah ter njihovih posledicah.
Vsi, zlasti pa univerze in akademiki, smo dolžni spregovoriti. Neusmiljeno bi morali analizirati gospodarske in finančne stroške sedanjega zapiranja, posledice zapiranja izobraževalnih ustanov in vse večjo razdrobljenost naših družb zaradi socialne oddaljenosti in širjenja virtualnih stikov ter domačih pisarn.
Kritizirati moramo vse večjo vlogo socialnega inženiringa in tehnokratskega znanja (v nasprotju z vlogo demokratično izvoljenih politikov). Ne smemo sprejeti izgube zdrave pameti, zmernosti in spodobnosti, zmage sebičnosti in nemorale ter obrambe novih oblik osebnih privilegijev. Ne smemo postati pasivni obesek.
Našo že tako “mehko, dekadentno in nemočno” (Anthony Daniels) družbo so oslabili umetno ustvarjen strah tihe večine naših sodržavljanov ter agresivnost in radikalne ambicije predstavnikov sodobnega progresivizma. Ta “izm” je produkt mutacije starih socialističnih idej z novimi naprednimi stališči modnega okoljevarstva, nasilnega genderizma, podnebnega alarmizma, utopičnega egalitarizma, multikulturalizma, globalizma in evropeizma.
Tisti, ki poglobljeno preučujejo družbene pojave, vedo, da ti “izmi” niso tako zelo novi in nimajo nič skupnega z epidemijo kovidena, lanskoletnimi zaporami ali obveznimi maskami. Priča smo nadaljevanju in pospeševanju že obstoječih trendov. Januarja 2020, pred letom in pol, sem na konferenci na Dunaju[2] govoril o vse večji socialni izolaciji posameznikov, širjenju procesov izključevanja in osiromašenju osebnih odnosov. To je bilo pred kovidom.
Te procese sta še poslabšala digitalizacija naših družb in njen vpliv na demokracijo. Kitajski digitalni sistem socialnih kreditov je skrajna različica digitalne družbe. Vendar tega razvoja ni mogoče opaziti le na Kitajskem.
Digitalizacija po nepotrebnem in nevarno centralizira veliko količino podatkov v neznanih, nenadzorovanih in neobvladljivih rokah. Prav tako pomaga ustvarjati “sekundarno resničnost, ki vse bolj izpodriva primarno resničnost” našega življenja. Zdi se, da je ta razvoj neustavljiv in nepovraten. Morali bi si ga podrobneje ogledati. Je grožnja in ne pozitiven simptom modernosti, kot se pogosto napačno razlaga.
Nekateri med nami – in prepričan sem, da jih je na Poljskem več kot na Češkem – se bojijo praznega sveta brez narodov in brez vere. Vaše konkretne izkušnje kažejo, da sta se ta dva tradicionalna stebra poljske družbe izkazala za popolnoma nenadomestljiva za hiter preporod poljske družbe po obdobju komunizma. Postmoderni progresivni projekt nadnacionalnih vlad in libertarno pridiganje o neredu in anarhiji sta nevaren korak nazaj.
Naj povem nekaj besed o naprednem projektu nadnacionalnega upravljanja, ki se v teh dneh tako radikalno izvaja v Evropi. Proces evropskega povezovanja, ki se je po drugi svetovni vojni začel skoraj nedolžno, se je razvil v proces evropskega združevanja.
Maastrichtska in Lizbonska pogodba sta prvotni koncept povezovanja, ki je pomenil boljše in globlje sodelovanje med suverenimi državami, spremenili v nekaj drugega, v nadnacionalno unijo. Obe pogodbi sta močno okrepili moč osrednje birokratske agencije v Bruslju. Pomagali so zatreti demokracijo in jo spremeniti v postdemokracijo (napačno imenovano liberalna demokracija).
Zato se je Evropa iz zgodovinsko razvite skupine suverenih in neodvisnih držav spremenila v zelo avtoritaren in centralističen imperij, imenovan Evropska unija. Prijazen, a nedolžen in naiven slogan iz časa žametne revolucije “Nazaj v Evropo” se je izkazal za precej problematičnega. Bil sem prvi češki politik, ki je skušal svojim rojakom dopovedati, da je “nazaj v Evropo drugače kot naprej v Evropsko unijo”, vendar moj glas ni bil dovolj. Na mojo žalost še danes mnogi Evropejci te razlike ne razumejo in ne dojemajo.
Evropska politična elita, brezpogojni občudovalci EU v politiki, medijih in akademskih krogih, pa tudi obsežna in vse bolj rastoča evropska nomenklatura menijo, da sta ta dva izraza – Evropa in Evropska unija – popolna nadomestka. To me ne preseneča. V njihovem interesu je, da ljudje verjamejo, da sta EU in Evropa enaka. Želijo si lastiti Evropo. Želijo biti priznani kot pravi dediči vseh evropskih zgodovinskih dogodkov in dosežkov. Vsi evropski demokrati bi morali nasprotovati takšnemu načinu razmišljanja. Dobro vedo, da je Evropa kulturna in civilizacijska entiteta, ki se je zgodovinsko razvila, medtem ko je EU človeška konstrukcija.
Tudi sama EU se spreminja in je spremenljiva. Vsak vrh EU na novo opredeli svojo vsebino, včasih v manjši, včasih v večji meri. Vendar gredo vse spremembe v isto smer. Na tem področju in na številnih drugih deluje znani učinek zobate zobate zobate zobate zobate zobate zobate zobate zobate zobate zobate zobate zobate zobate zobate zobe: Vsaka pogodba ali vrh približuje Evropo centralizirani evropski državi.
Menim, da je nacionalna država edini in nenadomestljivi teren demokracije in njen edini garant, saj je država politična skupnost. Evropske politične skupnosti so nacionalne države. Smo Čehi, Poljaki in Slovaki. Govorimo češko, poljsko in slovaško, ne pa evropskega esperanta. Ne želimo odpraviti naših meja in razlikovanja med državljani in tujci. Nekateri med nami se ne počutijo kot državljani sveta ali Evrope, kot je dejal predsednik Obama.
Če se vrnem k svetu, se strinjam z Edom Feulnerjem, ustanoviteljem in dolgoletnim predsednikom fundacije Heritage Foundation, da smo vpleteni v novo hladno vojno, vendar je tokrat – kot pravi – boj notranji.
Bojim se, da je takšen boj precej škodljiv, saj vodi v boj med nami samimi. Zdi se, da so se nekateri naši državljani pripravljeni odpovedati osebnim svoboščinam in sprejeti komunizmu podobne oblike vladavine. Pripravljajo se na veliki ponovni zagon, ki bo pripeljal do ponovnega rojstva komunizma pod novo zastavo.
Če povzamemo, naše trenutne razprave niso o virusu corona, temveč o človekovi svobodi in bistvu naših družb. Čehi in Poljaki smo bili cepljeni proti komunistični propagandi in bi morali biti odporni proti istemu virusu. Želim si, da bi bilo tako, saj se je treba braniti in biti pripravljen upreti se destabilizaciji temeljnih vrednot naših družb.«
Video https://www.youtube.com/watch?v=VIUXWucpDfg
Vir: LesObs
Slovenian