Avtor: José Papparelli
Se še kdo spomni, ko je Donald Trump – na presenečenje mnogih – postal predsednik Združenih držav? Se spomnite, ko se je Marine Le Pen v drugem krogu predsedniških volitev v Franciji pomerila z Emmanuelom Macronom? In Matteo Salvini kot podpredsednik in notranji minister Italije? Takrat se je zdelo, da ponos na domovino, prednostna naloga naših ljudi, obnova temeljnih vrednot in upanje na skupno usodo neovirano napredujejo. To ni bilo tako dolgo nazaj, le nekaj let. Danes, ob pojavu pandemije in nove dobe globalnega enoumnega režima, se vse to zdi kot zgodovinska epizoda iz daljne preteklosti.
Doba pred Covidom je obstajala, čeprav se včasih ne zdi tako. To ni bilo ne idealno ne čudovito, vendar smo vsaj videli politične voditelje, ki so si upali ubrati drugačno pot od standardiziranega progresivizma. Kot vsi drugi so imeli svoje vrline in napake, njihova politika je imela pri mnogih vprašanjih prav, pri drugih pa narobe, kar je logično in normalno. Najpomembnejše v tem kratkem obdobju pa je bilo to, da so najmočnejša sila na svetu in več zgodovinskih evropskih narodov prvič ponudili vizijo, diskurz in alternativno politiko globalistični hegemoniji in sekularnim sovražnikom Zahoda. Ta scenarij s pravo politično protiutežjo danes ne obstaja več.
Živimo v hitro spreminjajočem se svetu, v katerem se zdi, da vsakdanje življenje obvladujejo predvsem virusi, cepiva, socialna distanca in higienska poslušnost. Vse to v okviru enotnega modela mišljenja, ki ga narekujejo nadnacionalne državne in zasebne institucije, ki se združujejo v mrežo hegemonskega nadzora in moči nadzora brez primere.
Zaradi svetovne zdravstvene krize sta načelo svobode in koncept demokracije izgubila svoj pomen in pomembnost v razmerah, ko Kitajska deluje v skladu z globalističnim načrtom in raste spričo dekadence in patosa ameriške politike z nastopom talibanskega kalifata v Afganistanu. Ameriški igralec, ki v 21. stoletju ponavlja tragedijo v Saigonu, kot glavni igralec skupaj s stranskimi igralci in statisti iz Evropske unije, kot kaže, odhaja z odra. Začenja se še ena predstava.
Vprašanja, s katerimi se soočajo gledalci te globalne tragikomedije, so: Ali obstaja prostor za nacionalno in identitetno alternativo in ali je še čas, da se ponovno zavzamemo za suverenost, svobodo in dostojanstvo narodov in kultur Zahoda ter se zoperstavimo globalistični internacionali? Morda odgovor ni dokončen, ne glede na namere in želje. Danes je za nestrinjanje in drugačna mnenja treba plačati visoko ceno, saj jih politična korektnost zavrača in se do njih obrača zviška. Obrambo življenja, družine, verskih in kulturnih tradicij, naravnega reda, skratka identitete in suverenosti narodov, mojstri enotnega diskurza označujejo za desničarski ekstremizem. To je oznaka, ki tiste, ki jo nosijo, vrže iz igre.
Tisti, ki ne morejo prenesti stigme diskvalifikacije in zavrnitve, ne bodo imeli možnosti proti parnemu valju globalnega enoumnega režima. Če se znebimo strahu, povzdignemo glas in začnemo hoditi po poti zdrave pameti, zagotovo obstaja alternativa. Danes je zelo malo primerov, ki to potrjujejo. V Evropi lahko kot primere poguma, dostojanstva in hrabrosti kljub politično korektnemu sanitarnemu kordonu EU navedemo Madžarsko, Poljsko in Višegrajsko skupino. Preprečevanje izmenjave prebivalstva in nezakonitega priseljevanja, ki ni združljivo z njihovo kulturo, običaji in prepričanji, ter omejevanje ideologije LGBT v šolah so zgledi, ki jim morajo slediti preostali evropski narodi, ki še vedno želijo biti takšni.
Žal je nestrinjanje še vedno razdrobljeno, ni kanalov za njegovo povezovanje in krepitev, vendar obstaja. Je tam, utišan v množičnih medijih, vendar se upira cenzuri politične korektnosti, zdravstvene diktature in socialnega inženiringa. Množično nestrinjanje trenutno nima potrebne moči za oblikovanje prave protiuteži, vendar to ni nujno dokončno.
Sprememba paradigme, povrnitev izgubljenega in oblikovanje alternativnega modela globalističnemu bo mogoča le, če bodo voditelji in politiki znali razumeti želje večine, ki zavrača progresivno tiranijo. Prav tako je treba oblikovati voljo, domoljubje, pogum in vero skupnosti, ki temelji na večnih načelih tradicije, ki so še vedno stebri družbe.
Živimo v očitni resničnosti, ki ni povezana le s pandemijami, zdravstvenimi potnimi listi, cepljenjem ali upoštevanjem omejitev, ki rešujejo življenja. Poleg tega je danes na kocki preživetje večstoletne civilizacije, kot je Zahod, ki poskuša narediti samomor, saj lajša delo svojim sekularnim sovražnikom. Čeprav tega na prvi pogled ne opazimo, sta nam ta civilizacija in njena kultura omogočili, da smo svobodni in se borimo za svoje otroke in njihovo prihodnost. Če tega ne bomo pozabili, bomo v prihodnosti lahko ponosni na svojo dediščino. Že zaradi tega je vredno izpodbijati odklonilno mnenje.
Ta članek je bil prvič objavljen na portalu EL CORREO DE ESPAÑA, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.