Piše: C.R.
Vse sedanje krize EU so posledica ideoloških kriz. Z drugimi besedami, EU se je prav zaradi svojih nesmiselnih paradigem znašla ob steni.
Problem oskrbovalne verige
Ta problem je neposredna posledica absurdnih presežkov “globalizacije”. Globalizacija v najširšem smislu obstaja že od nekdaj, vendar se še nikoli v preteklosti ni zgodilo, da bi bilo gospodarstvo tako zelo odvisno od oskrbe iz drugih delov sveta. V Evropi na primer trenutno ni mogoče izdelati niti koles v skladu z najnovejšimi tehničnimi standardi. Enako velja za avtomobilsko industrijo, ki ne more proizvajati vozil brez mikrokrmilnikov iz Azije. Primere lahko naštevamo v nedogled. Kako je do tega prišlo?
Ta razvoj se je začel v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja – približno ob ustanovitvi Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) – z odpravo tarifnih ovir, ki so bile izjemno ugodne za azijske proizvajalce z njihovo poceni delovno silo. Po eni strani je bil v ozadju tega razvoja stari poslovni model, po katerem se nekje kupuje poceni, drugje pa prodaja dražje, po drugi strani pa se je razkrila tudi ideja o globalnem svetovnem redu in celo svetovni vladi. EU se vidi kot jedro tega novega svetovnega reda. V tem globalnem svetovnem redu je razen razdalj vseeno, kje je kaj proizvedeno. Očitno je, da je bila zamisel o “enem svetu” in svetovni vladi poskušana uresničiti s prisilnim gospodarskim povezovanjem svetovne proizvodnje.
Združeni narodi prek Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) zasledujejo isti cilj s širjenjem podnebne prevare (glej www.klimaschwindel.net): s postuliranjem globalne nevarnosti zaradi lažnih podnebnih sprememb, ki jih je povzročil človek, naj bi vzbudili potrebo po globalnem upravljanju.
Za težave v dobavni verigi je pogosto kriva “pandemija” Corona, vendar je le sprožilec, ki je razkril ranljivost te globalne gospodarske medsebojne povezanosti. Kratko- ali srednjeročne rešitve ni. Zlasti proizvodnje čipov v Evropi ni mogoče razširiti v nekaj letih. Končna posledica tega problema bo dvig cen teh komponent.
Energetska kriza
Energetska kriza, ki se trenutno kaže v pretirano visokih cenah elektrike in plina na borzah, ima očitno tudi ideološke vzroke. Te izmenjave energije so postale nujne zaradi razpada tradicionalnih javnih služb na podlagi kartelne zakonodaje. Na prvi pogled naj bi z odpravo naravnih monopolov teh dobaviteljev cene električne energije postale preglednejše.
Resnični razlog za to razgradnjo tradicionalnih dobaviteljev je bila prekinitev njihove tržne moči in s tem omogočanje političnega posredovanja pri oblikovanju oskrbe z energijo, kar je bil osnovni pogoj za tako imenovani “energetski preobrat”. Zlasti vpliv “trga” in politike na tehnično izjemno zapletena električna omrežja je poguben za njihovo zanesljivo delovanje, ki je osnovni pogoj za delovanje celotnega gospodarstva in naše družbe.
Vrhunec drznosti in nepoznavanja tehničnih potreb električnih omrežij je bilo verjetno izvajanje zakona o obnovljivih virih energije. Ta zakon, ki temelji zgolj na ideoloških razlogih podnebne prevare, ogroža tehnično funkcionalnost električnih omrežij.
Pretirano visoke cene električne energije so verjetno odziv “trga” ali bolje rečeno porabnikov električne energije na realno nevarnost zloma omrežja ali vsaj lokalnih izpadov električne energije (browouts). Notranja logika teh povišanj cen električne energije je v tem, da mora električna energija, proizvedena iz nestalnih virov, postati izjemno draga zaradi potrebe po shranjevanju električne energije ali rezervnih elektrarnah, če vztrajamo pri nesmiselnem prepričanju o oskrbi z energijo iz vetrnih turbin in fotovoltaičnih elektrarn.
Kot po čudežu so voditelji EU nenadoma pokazali iskrico zdrave pameti in plin ter jedrsko energijo označili za “zeleno”. Čeprav so ti viri energije vse prej kot “zeleni” v običajnem pomenu besede, je do bruseljskega slonokoščenega stolpa očitno prišlo sporočilo, da so zaradi “energetskega preobrata” dobavitelji električne energije v Evropi že do ušes v vodi. Zlasti Nemčija, ki je na prelomu leta zaprla svoje zadnje tri jedrske elektrarne, bo letos postala neto uvoznica električne energije in s tem breme za vse druge države EU.
Vendar pa to ne bo nič spremenilo pri rasti cen električne energije, saj bodo dodatne jedrske elektrarne v naslednjem desetletju brez pomena, plin pa se bo tudi zaradi energetskega prehoda brutalno podražil.
Kljub temu je treba omeniti preobrat, ki ga je v tem primeru naredila Komisija EU. Nekateri komentatorji v osrednjih medijih že čutijo, da se je zgodil odmik od poti kreposti (npr.: www.rnd.de/politik/green-deal-grosser-schwindel-der-eu-atomkraft-und-erdgas-befristet-als-nachhaltig-eingestuft-TW2XGRYUAFAKTKGHQQB4YGRLP4.html).
Ko v ideološkem kanonu pade ena domina, ji lahko sledijo druge. Že zdaj se nehote spomnimo na konec Sovjetske zveze. Takrat velika večina uradnikov ni več verjela v komunizem. Tako je Gorbačov lahko korak za korakom razbremenil komunistično partijo. EU ne bo imela Gorbačova, vendar je veliko nasprotnikov, zlasti v vzhodnoevropskih državah, ki jih dolgoročno ni mogoče prezreti.
Nomenklatura EU želi na koncu le obdržati oblast. Ko prevladujoče ideološke paradigme niso več primerne za ta namen, so jih očitno pripravljeni vreči čez krov.
Vir: UME
Slovenian