Zastraševanje, nadlegovanje, grožnje – šibki argumenti, ki ponovno izpodbijajo dejstva o mejnem viharju na Poljskem

Piše: C.R.

Zaradi teh obtožb je bil videoposnetek Imada Karima prepovedan na YouTubu. Karim se je moral hitro odzvati na izbris in ga nekaj dni pozneje naložiti na druge platforme brez cenzure, kot so GETTR in druge.

Karimova reportaža je močan film, ki prikazuje resnico o “beguncih, ki iščejo zaščito” na poljsko-beloruski meji, in o prizadevanjih Poljske za zaščito evropske civilizacije in kulture. Gre za kulturno vojno, ki se vse bolj odvija znotraj Evrope, med višegrajskimi državami, predvsem Poljsko in Madžarsko, na eni strani ter EU, ki jo vodijo Nemci in ki se odpoveduje evropski identiteti, na drugi strani.

Imad Karim ni desničarski skrajnež, ki pridiga o sovraštvu, ampak mednarodno priznan televizijski novinar, režiser in avtor, ki je prejel več nagrad. Prav tako ni islamofobni ksenofob, ampak je politolog poznavalec islama iz lastnih izkušenj, saj se je v to vero rodil po naključju. Kot Libanonec, ki je leta 1977 pri 19 letih prišel študirat v Nemčijo iz Bejruta, dobro pozna islam, migracije in integracijo.

Vendar pa je samosvoj Evropejec realist, ki kritično gleda na nebrzdane množične migracije, ki jih je sprožila nemška kultura dobrodošlice, in na islamizacijo, zlasti politični islam.

Njegovo najnovejše delo, televizijska reportaža o premikih migrantov prek Belorusije in Poljske v obljubljeno deželo Nemčijo, z neprizanesljivo odkritostjo prikazuje resnične razloge za “beg” migrantov, ki jih tihotapci, spodbujeni in zavajani s strani nevladnih organizacij, poskušajo, včasih tudi nasilno, nezakonito doseči Nemčijo prek Poljske.

Ta odprtost, s katero je v svojem filmu razkril ozadje in ekonomske kalkulacije, ki stojijo za preseljevanjem ljudstev z Bližnjega vzhoda in Afrike v Evropo, se je zdaj Karimu maščevala in povzročila izbris njegovega videoposnetka z YouTuba.

Vendar za vsakogar, ki ima normalen um, njegovo poročilo ni niti ustrahovanje niti nadlegovanje, kaj šele grožnja, temveč realno poročilo o položaju “prosilcev za zaščito”.

Vsak bralec se lahko o tem prepriča v njegovem presunljivem VIDEU, ki ga je zdaj med drugim mogoče najti na GETTR (povezava > gettr.com/streaming/pkyh4t5497 ).

Imad Karim vidi svoje delo kot poklon Poljski, ki ne varuje le svojih zunanjih meja, temveč celotno Evropo. Predvsem pa Nemčija zaradi nenadzorovanega priseljevanja v državo blaginje.

Ta povsem ekonomski vidik migracij osvetljuje v intervjuju z avtorjem in sociologom prof. dr. Hansom-Petrom Schwöbelom, ki natančno izračuna, kakšne koristi od nemške države v enem letu dobi begunska družina, in zakaj je tudi za premožne državljane iz Sirije, Iraka in drugih bližnjevzhodnih držav donosno, če tihotapcem v zameno za tihotapljenje v Nemčijo prepustijo celo svojo hišo in vse premoženje v matični državi. Zahvaljujoč nemški socialni državi bi se njihova naložba povrnila v enem letu. Ker mesečni stroški v Nemčiji za štiričlansko družino znašajo približno 8 000 EUR, se prenos hiše v vrednosti 100 000 EUR trgovcu z ljudmi izplača. Zagotovljeno jim je ne le brezplačno šolanje otrok in zdravstvena oskrba, temveč tudi brezplačna stanovanja, jezikovni tečaji, usposabljanje in številne druge socialne ugodnosti za dolga leta. Dokler si to lahko privošči nemška država. Tako vsaj računajo “begunci”, ki večinoma ne uspejo na poljski meji in se zdaj, potem ko so jih tihotapci ogoljufali, vračajo v domovino. Njihove sanje o brezplačni celostni oskrbi in želenem nemškem državljanstvu, ki bi jim omogočilo potovanje brez vizumov, so se končale. Vsaj za zdaj jih večina želi poskusiti znova, vendar po drugi poti.

Nemško državljanstvo, ki zagotavlja brezvizumsko potovanje, je tudi eden od glavnih razlogov za tvegano potovanje v Evropo. V nasprotju s tem, kar prikazujejo osrednji mediji, to nikakor niso revni in preganjani, temveč večina premožnih ljudi iz srednjega razreda, ki za nemški potni list zaprosijo iz ekonomskih razlogov. Na primer, da lahko kot poslovnež neomejeno potuje po svetu – in da ga nemški davkoplačevalci močno podpirajo.

Imad Karim je v svojem dokumentarnem filmu opravil intervjuje ne le s predstavniki poljskih oblasti, mejne straže, poljskimi državljani, ljudmi, ki se želijo preseliti, aktivisti in zgodovinarji, temveč tudi s predstavniki verskih skupnosti, kot je Artur Hofman, predsednik Judovskega kulturnega združenja na Poljskem. V nasprotju s Centralnim svetom Judov v Nemčiji, ki se samoodpoveduje pro-migrantski politiki, pozdravlja priseljevanje iz islamskih držav in antisemitizem vidi le na desnici in v AfD, Hofman prav tam vidi tudi levičarski antisemitizem, ki se prikriva kot antisionistični in kritičen do Izraela, ter splošno sovraštvo islamistov do Judov, ki pa za razliko od Nemčije na Poljskem (še) ne predstavlja nevarnosti. Hofman v intervjuju zatrjuje, da Poljska nikoli ni bila rasistična, proti tujcem ali proti priseljevanju (že zato, ker je sama Poljska naklonjena priseljevanju), in obžaluje odnos EU do Poljske. Kritike poljske demokracije in varovanja meja so neutemeljene.

Tudi Tomasz Miskiewicz, muslimanski mufti na Poljskem, je enakega mnenja in poudarja nacionalno identiteto Poljakov, ki jim muslimanski Tatari pripadajo že 600 let. Bili so celo v prvi bojni črti, ko je bilo treba v bitki pri Dunaju leta 1683 ustaviti širjenje Osmanskega cesarstva in islama. V krščanski Poljski niso bili nikoli preganjani in so se tako kot druge manjšine vedno lahko svobodno razvijali. Po tej svobodi se morda razlikujejo tudi od fundamentalističnih muslimanov drugačnega kova, saj ženske med njimi veljajo za enakopravne. Ni jim treba biti pokritim z burkami, ampak lahko nosijo zahodna oblačila po svojem okusu. Poljski muslimani podpirajo državne ukrepe za zaščito meja in jih vidijo kot jamstvo za varnost in notranji mir, ne pa kot ksenofobijo ali islamofobijo. Tudi vodja poljskih muslimanov ne more razumeti odnosa Nemčije do Poljske.

Tudi sirsko-poljska aktivistka za človekove pravice Miriam Shaded, katere fundacija je že omogočila vstop v državo več sto beguncem, je zelo kritična do islamskega mejnega viharja. V intervjuju kritizira, da se ne ve, kdo so ti ljudje, od kod prihajajo in kakšni so njihovi nameni. Kot humanitarna delavka za begunce, ki je kritična do islama, njena organizacija preverja tiste, ki se želijo preseliti, in pomaga tistim, ki res potrebujejo pomoč, in ne ljudem, ki predstavljajo grožnjo.

Izjave, ki verjetno niso najbolje sprejete pri nemških oblasteh. Zato ni čudno, da se Karim sooča z velikim odporom sistemskih medijev in da javne radiotelevizije njegovega dela ne le ignorirajo, ampak ga celo bojkotirajo.

Po mnenju zgodovinarja prof. dr. Davida Engelsa je vključevanje v nemško družbo težko tudi za migrante, saj se Nemci ne želijo sprejeti kot ljudstvo in narod, temveč jih vodita občutek krivde in sovraštvo do samega sebe. Sami sebe vidijo kot zgodovinske zločince, ki zavračajo sebe in vse druge povzdigujejo kot bolj dragocene. Človek se ne želi vključiti v skupino, ki zanika samo sebe in svojo identiteto. Pomanjkanje ali napačne vrednote, kot so ideologija spola, duhovna samoprevara in razbite družine, se priseljencem iz drugih kulturnih okolij zdijo problematične. Vključevanje v družbo, ki se razkraja, se migrantu z nacionalnim ponosom ne zdi preveč privlačno.

S takšnimi stališči si seveda v “uradni Nemčiji” mazohističnega samoobtoževanja ne pridobiš prijateljev. Zato ni čudno, da je treba Karima utišati, njegove prispevke pa zatreti.

Na koncu Imad Karim pride do treznega zaključka: Nemčija kot pokorna družba ne vabi migrantov k integraciji, temveč nasilne napadalce k osvajanju. Na tem področju je Poljska uspešna. Kajti tisti, ki si lahko z nasiljem izborijo vstop v Nemčijo, bodo spoznali, da se v tej družbi cilji dosegajo z nasiljem, in tako bodo ravnali tudi v prihodnje. Vzporedne družbe so tako vnaprej programirane.

V bližnji prihodnosti se bo pokazalo, ali bo Poljska lahko odločno nastopila v notranjeevropski kulturni vojni proti večkulturnosti EU. V vsakem primeru bi jih moral Karimov močan dokumentarec spodbuditi, da ne odstopijo, temveč se še naprej zoperstavljajo lažnim vrednotam propadajoče evropske visoke kulture. Ponovno rešiti Evropo pred islamizacijo celine, kot se je to zgodilo pod kraljem Sobieskim na Kahlenbergu pri Dunaju.

Njegovi filmi, ki so vredni ogleda in jih javne televizijske postaje (za katere je novinar dolga leta delal predvsem za WDR) ne predvajajo, so dostopni na njegovi spletni strani ( www.Imad-Karim.de ). Njegovo strokovno delo se zdaj financira izključno z donacijami, saj YouTube na Karimovem “neprijetnem” kanalu ne prikazuje nobenih oglasov. Zdaj so njegovi videoposnetki, ki so bili tam izbrisani, na spletu na alternativnih kanalih GETTR (in drugih, do katerih je mogoče dostopati prek njegove spletne strani).

Grožnja zaradi resnice: YouTube blokira film Imada Karima o “nemški migracijski krizi na Poljskem”.

Karim ne obupuje, je pravkar napovedal v enakem napovedniku “I’m not give up” (Ne obupujem) na YouTubu. V opisu videoposnetka je kronologija izbrisa zapisana kot triler.

Imad Karim zdaj s pomočjo odvetnika vlaga tožbo proti odločitvi YouTuba, da prepove njegov videoposnetek, pri čemer je odvisen tudi od donacij, da bi lahko uspešno nadaljeval svoje delo svobodnega in neodvisnega televizijskega novinarja, ki se zavzema ne le za Evropo, ki ostaja evropska, temveč tudi proti omejevanju svobode tiska in svobode izražanja.

Vir: Transdanubier