Piše: C.R.
Tyszka-Drozdowski : Prej ste dejali, da je največja težava francoske politike nezmožnost oblikovanja “večinske realnosti”, ustvarjanja konsenza. Nam lahko poveste več o tej težavi in kaj lahko po vašem mnenju storimo za njeno rešitev?
Marion Maréchal: Francija trpi zaradi številnih delitev. Pomembna je delitev na ozemlje, na metropole in obrobja. (…) Druga delitev je etnična. Sam Macron je nedavno dejal, da ima več kot 10 milijonov Francozov družine na drugi strani Sredozemskega morja. Mislim, da je to konzervativna ocena. Francija ima 60 milijonov prebivalcev. Danes ima tretjina otrok, rojenih v Franciji, vsaj enega starša, ki ni Francoz. Zato ta statistika ne vključuje vseh migrantov druge ali tretje generacije. Gre za velik demografski premik, ki se mu pridružuje še verski razkorak. Priseljevanje v Francijo poteka predvsem iz Afrike in Severne Afrike, predvsem z muslimanskega območja. Zgodovinsko gledano v Franciji še nikoli ni bilo tako visoke stopnje islamskega priseljevanja. Danes je v Franciji več prakticirajočih muslimanov kot prakticirajočih katoličanov. In treba je odkrito povedati, da so številna muslimanska prepričanja in običaji nezdružljivi s francoskim načinom življenja (…)
Volilno telo se oblikuje s seštevanjem manjšin, nihče pa ne skrbi za oblikovanje združevalne vizije, ideje o skupni usodi. Z mojega vidika je to največji politični izziv v Franciji: najti soglasje, skupno vizijo. Nimam nobenih pripravljenih rešitev. Zato naša demokracija tako slabo deluje, zato je toliko protestov na ulicah, ker demokracija brez “fait majoritaire” ne deluje pravilno. Če tega elementa ni, pride do vojne manjšin, in prav temu smo priča. To vojno spodbuja tudi individualizem, ki se je uveljavil v zahodnih družbah.
Tyszka-Drozdowski : Ali je po vašem mnenju Éric Zemmour sposoben ustvariti to večino, to “večinsko dejstvo”?
Marion Maréchal: Zemmour govori v imenu tihe večine, večine, ki je predolgo molčala. V Franciji ta molčeča večina – ki je po mojem mnenju še vedno večina – živi v stanju civilizacijskega nemira. Ima občutek, da ji kradejo njeno kulturo, njeno državo, njeno zgodovino. Ta večina tega občutka ne izraža vedno, ker je to čustvo in je zanj težko najti politično obliko. Mislim pa, da Zemmour izraža skrb, ki jo danes čuti večina Francozov. Prepričanje, da je priseljevanja preveč, je razširjeno po vsej družbi.
Tyszka-Drozdowski : Na koncu bi vam rad zastavil isto vprašanje, kot ga je zastavil Alain Peyrefitte de Gaulle … Ali bo Francija še obstajala?
Marion Maréchal: Upam, da bo. Tega vprašanja si niti ne želim zastavljati. Ne morem se sprijazniti s tem, da je drugače. Francija je dežela mojih prednikov. Prihajam iz Bretanje in ne morem si predstavljati, da bi lahko zapustili deželo mojih prednikov, kjer so bili pokopani tisoč let. Tega vprašanja si ne želim zastavljati. Upanje črpam iz zgodovine Francije, Poljske in Madžarske. V Franciji nikoli nismo imeli eksistencialnega strahu pred izginotjem kot Madžari ali Poljaki. Poljska je bila razdeljena, vedno pod grožnjo nemške ali ruske hegemonije. Madžarska se je morala upirati osmanskim vpadom in kolonizaciji s strani Avstrije. V naši zgodovini nismo nikoli poznali tega strahu, strahu, da ne bomo več obstajali. Danes ga začenjamo čutiti, to je za nas nekaj novega. Ima različne pojavne oblike, je nekaj novega v naši zgodovini. V zgodovini smo bili priča velikim zlomom, kot so leto 1940, poraz pri Sedanu, verske vojne ali revolucija. Videli pa smo tudi velika vstajenja. Kako lahko razumemo Devico Orleansko? Stara je bila 19 let in je vodila osvoboditev Francije. To je čudež zgodovine. Če se je ta zgodovinski čudež zgodil samo enkrat in ga je izvedla 19-letnica, je še vedno razlog za upanje in vero, da ima ta tisočletni narod skrite vire, o katerih ne slutimo.
Vir: LaLettrePatriote.com
Slovenian