Piše: Nicola De Felice
Talibanski prevzem oblasti v Afganistanu bo sprožil val priseljevanja, kakršnega še ni bilo. Zaskrbljujoče izjave nemškega notranjega ministra Horsta Seehoferja ne puščajo nobenega dvoma, da bo pet milijonov Afganistancev kmalu poskušalo priti v Evropo.
Po ocenah EU je od leta 2015 v državah EU za azil zaprosilo približno 570.000 Afganistancev, skoraj izključno mladih moških. Leta 2020 so bili afganistanski državljani druga najpogostejša skupina prosilcev za azil za sirskimi državljani. Afganistanski moški, za katere je vključevanje v evropsko družbo pogosto še posebej težavno, so zagrešili na stotine spolnih napadov na evropske ženske. Prihod milijonov Afganistancev v Evropo napoveduje velike družbene pretrese v prihodnosti.
Države članice EU so kot običajno razdeljene glede tega, kako se pripraviti na prihajajoči migracijski cunami. Voditelji nekaterih držav podpirajo humanitarno obveznost sprejema velikega števila afganistanskih migrantov. Drugi menijo, da je čas, da odgovornost prevzamejo islamske države. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je dejala, da ima EU “moralno odgovornost” sprejeti ljudi, ki bežijo pred talibani, vendar se voditelji številnih držav EU s tem ne strinjajo.
V Avstriji, kjer že živi 40.000 Afganistancev, je kancler Sebastian Kurz obljubil, da njegova država ne bo sprejela več ljudi. Njegov notranji minister Karl Nehammer je dejal, da je splošna prepoved deportacij privlačna za nezakonito priseljevanje in da le spodbuja kriminalne posle trgovcev z ljudmi. Avstrija s tem potrjuje svojo politično usmeritev, ki daje prednost notranji varnosti pred humanitarno varnostjo.
V Nemčiji, ki je sprejela že 148.000 Afganistancev, so afganistanske migracije ena glavnih tem pred zveznimi volitvami 26. septembra. Paul Ziemiak, generalni sekretar Krščansko-demokratske unije (CDU) kanclerke Angele Merkel, je dejal, da Nemčija v prihodnje ne bi smela sprejeti politike odprtih vrat za migrante iz leta 2015.
Predsednik Macron je v Franciji pozval k usklajenemu evropskemu odzivu za preprečevanje množičnih migracij iz Afganistana. Marine Le Pen, kandidatka na prihajajočih predsedniških volitvah, je dejala, da mora Francija reči “ne množičnim migracijam afganistanskih beguncev”.
V Grčiji je levičarska vlada na meji s Turčijo postavila 40 km dolgo ograjo z nadzornim sistemom.
V Združenem kraljestvu je predsednik vlade Boris Johnson dejal, da beguncev ne bo pošiljal nazaj, vendar tudi ne bo dovolil, da bi množično prihajali iz Afganistana.
Predsednik Recep Tayyip Erdoğan je izjavil, da Turčija ni dolžna biti taborišče za begunce v Evropi.
Kaj pa Italija? Polotok je že leta vstopna točka v Evropo za migrante iz Afrike, Azije in Bližnjega vzhoda. Predsednik vlade Mario Draghi je skupino G20 povabil na vrh o razmerah v Afganistanu. Župani nekaterih večjih italijanskih mest so že napovedali, da želijo sprejeti več beguncev. S takšnimi izjavami, zlasti v luči novega nemško-avstrijskega stališča, obstaja tveganje, da bo Italija postala najbolj priljubljena vstopna točka v Evropo tudi za Afganistance.
Trgovci z ljudmi se že trudijo organizirati prihod z letali v Libijo in nato po morju v Italijo, kot so to že storili z Bengalci. V Albaniji, Makedoniji in na Kosovu so zaskrbljujoče koncentracije Afganistancev, ki so se pripravljeni izkrcati v Apuliji ali preko Slovenije po kopnem vdreti v Trst. To je po mojem mnenju očitno tveganje za naše italijanske sodržavljane.
Dobro se zavedam človeških tragedij in očitnega nelagodja nekaterih legitimnih beguncev, vendar pravica do azila ne sme biti še naprej, kot je zdaj, trojanski konj za množično, nenadzorovano in prisilno priseljevanje islamistov – in v nekaterih primerih celo teroristov -, kot se je zgodilo doslej, na primer v primeru nekaterih džihadistov, vpletenih v napade v Parizu leta 2015. Za naše politične oblasti je pomembna zaščita naših rojakov. Minister za zunanje zadeve bi moral pritiskati na EU, naj sprejme previdnejšo politiko, da bi se izognili novi migracijski krizi, s katero se Italija ne more soočiti, minister za notranje zadeve pa bi se moral s Slovenijo in Hrvaško dogovoriti o skupni varnostni politiki, ki bi predvidela mešane italijansko-slovenske in italijansko-hrvaške patrulje na južnih mejah teh držav.
Besede v vetru? Pravim, da je bolje preprečevati kot zdraviti.
Nicola De Felice
Višji sodelavec Centra za študije Machiavelli. Kot kontraadmiral in nekdanji poveljnik rušilcev in fregat je opravljal pomembne diplomatske, finančne, tehnične in strateške funkcije v obrambnem in pomorskem štabu doma in v tujini, na morju in na kopnem, pri čemer se je zavzemal za uporabo tehnik v korist italijanske obrambne in varnostne politike.
Ta članek je bil prvič objavljen na spletni strani CENTRO MACHIAVELLI, našega partnerja v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.
Slovenian