Piše: Emanuele Mastrangelo

“Spodbujanje sovraštva”. Po navedbah pariškega tožilstva je Éric Zemmour kriv, da je 28. septembra v govoru “javno žalil na podlagi izvora, pripadnosti ali nepripadnosti določeni etnični skupini, narodu, rasi ali veri” in “javno spodbujal k diskriminaciji, sovraštvu ali nasilju”. Preiskava je zaupana brigadi BRDP (Brigade de Répression de la Délinquance faites aux Personnes), francoskemu organu, pristojnemu za boj proti “sovraštvu”, tj. ideološkim zločinom.

Kaj je torej Zemmourjev “zločin”? Zemmour je 28. septembra v svojem govoru v Konvenciji desnice obsodil plazečo se islamizacijo Francije in etnično preseljevanje Francozov z afriškimi in muslimanskimi priseljenci. Čeprav so statistične raziskave na podlagi etnične pripadnosti, rase ali vere v Franciji že vrsto let prepovedane, neuradne raziskave kažejo, da je delež prebivalcev francoskega šestkotnika črnoafriškega ali magrebskega porekla več kot petina vseh državljanov (vključno s prvo, drugo in tretjo generacijo). V pariških predmestjih ima več kot polovica ljudi, vpisanih v civilni register, islamsko ime. V Franciji pa se javna (in sporna) predstavitev teh podatkov šteje za “zločin iz sovraštva”. Z drugimi besedami, o antropoloških spremembah francoskega prebivalstva ni mogoče govoriti, če pa o njih govorimo, je to le v pozitivnem smislu.

Zdaj je Zemmour vpisan v pariški register osumljencev. Poleg tega je sindikat novinarjev dnevnika “Le Figaro” (SDJ), za katerega Zemmour dela od leta 1996, javno zahteval prekinitev njegove pogodbe in zbral več kot 400 podpisov proti sodelavcu, saj “velika večina novinarjev časopisa “Figaro” ne želi biti povezana s temi provokacijami”, kot je navedeno v izjavi SDJ.

V Italiji takšno ideološko stališče še ni zakonsko prepovedano. Vendar pa nedavni dogodki, zlasti preiskovalna komisija za “sovražni govor”, ki jo je zahtevala senatorka Liliana Segre in podprl nekdanji predsednik vlade Giuseppe Conte, ter nedavni odloki in izjave o nameri AGCom in Ordine dei Giornalisti kažejo na hitro sprejetje francoskega modela, ki predvideva povečanje števila in vrste miselnih kaznivih dejanj ter zaostritev kazni za kazniva dejanja, ki so že določena v kazenskem zakoniku.

Emanuele Mastrangelo je glavni urednik revije Storia in Rete od leta 2006. Je vojaški zgodovinski kartograf in avtor več knjig (zadnja je skupaj z Enricom Petruccijem Iconoclastia. La pazzia contagiosa della cancel culture che sta distruggendo la nostra storia); je srčni urednik revije Terra benedetta. Storie d’Italia e di italiani.

Članek je bil prvič objavljen pri CENTRO MACHIAVELLI, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.

 

Prejšnji članekStopnja samomorilnosti transspolnikov je trikrat višja od povprečja
Naslednji članekAfganistanski migracijski cunami: EU se odziva brez koncepta