Piše: Álvaro Peñas
Agustín Laje je diplomiral iz politologije na Katoliški univerzi v Cordobi (Argentina). Je ustanovitelj in direktor Fundación Centro de Estudios LIBRE, kolumnist v različnih medijih in avtor knjig “Los mitos setentistas” (2011), “Cuando el relato es una Farsa” (2013), “El libro negro de la Nueva Izquierda” (2016), ki jo je napisal skupaj z Nicolásom Márquezom, in “La batalla cultural. Reflexiones para una Nueva Derecha” (2022). Pogovarjala sva se o njegovi najnovejši knjigi “Generación idiota: Una crítica al adolescentcentrismo”.
Knjiga Generación Idiota (Generacija idiotov) opozarja na pot, ki so jo mnoge zahodne družbe, obolele za prebujenstvom, ubrale v smeri »adolescentne družbe«. Poleg tega, da je idiotska, bi lahko govorili tudi o izgubljeni generaciji?
Idiotska generacija je izgubljena, ker ni sposobna pogledati dlje od lastnega narcističnega popka. Ta neznosni narcisizem, ki se pogosto maskira v prebujensko politiko in progresivno poziranje, proizvaja absolutno zaprtost, ki se izgublja sama v sebi. To vidimo na primer v najrazličnejših pojavih, kot so varni prostori nekaterih univerz, opredelitev »sovražnega govora« za izničenje vsake ideje, ki ni v skladu s progresivno hegemonijo, prevlada načela samopodobe kot merila vse možne realnosti in posledično konec resnice kot diskurza, ki ga projiciramo v realnost, ki se nahaja (tudi) zunaj nas (temu bi lahko rekli »postresnica«).
To sovraštvo do resnične raznolikosti (raznolikosti misli, prepričanj, idej, političnih stališč) generacijo idiotov dokončno izgubi, saj jo zapelje v prepričanje, da raznolikost napreduje zgolj zato, ker si lahko lase pobarvamo na zeleno, se počutimo v napačnem telesu ali spimo z osebo istega spola in to (kot velik podvig) vsako leto praznujemo cel mesec.
Kakšno mesto imata v družbi, ki temelji na mladostniškem centralizmu, starost in otroštvo?
Nikakršnega. Po eni strani mladostniški centralizem temelji na splošnem pravilu, ki bi ga lahko povzeli kot “novo je dobro, staro je slabo”. Mladostniško usmerjeni družbi je starost predstavljena kot nekaj bistveno slabega, in sicer v različnih, a podobnih pomenih: staro je iz mode; staro s seboj prinaša moralo, ki je zaradi pospešenih družbenih sprememb že zastarela; staro je tehnološko zastarelo v družbi, ki jo zaznamujejo prav eksponentne tehnološke spremembe; končno, staro v svoji bližini smrti opozarja na končnost življenja v družbi, kjer je smrt enakovredna absolutnemu koncu.
Kar zadeva otroštvo, so številni sociologi in politologi v zadnjih desetletjih obsodili nekakšen »proces infantilizacije«. Toda dojenček je preveč nedolžen in čist, da bi ga lahko zamenjali z mladostniško usmerjenim idiotom, ki prevladuje v našem kulturnem in političnem okolju. Dojenček, kot je razvidno že iz njegove etimologije, nima glasu. Dojenček je prikrajšan: ne more sam odločati o sebi, niti se ne pretvarja, da bi to počel. Nasprotno, mladostniško-centrični idiot zahteva popolno samoodločanje, vendar ga pušča nepopolnega ali pohabljenega, saj vedno manjka komponenta individualne odgovornosti.
Celotna sedanja spolna obsedenost z otroštvom (ki postaja vsak dan bolj radikalna) je posledica posebnega sovraštva in prezira, ki ga mladostniški idiot goji do ideje o življenjski fazi, v kateri posameznik človeške vrste živi pod oblastjo avtoritet svoje družine. Spomnite se na primer vseh tistih feminističnih teoretičark iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so želele izničiti vso družinsko avtoriteto nad otroki.
»Večni mladostnik« bi predstavljal, kot pravilno poudarjate v svoji knjigi, ideal »nadčloveka« ali »novega človeka«. Ali je Greta Thunberg najboljši primer družbe mladostnikov, družbena omrežja pa njeno »nebeško kraljestvo«?
Zaradi razsežnosti njene mediatizacije je zelo pomemben primer. Greta razkriva nekaj, kar je pravzaprav zunaj nje, namreč da je naša kultura pripravljena verjeti, da bo najstnica rešilno načelo podnebne apokalipse. Greta sama je zelo nezanimiv lik. Poglejte jo, ko so jo končno na ulici zasliševali novinarji, s katerimi se ni vnaprej dogovorila za intervju; ubogo dekle ni moglo odgovoriti na nobeno od pametnih vprašanj, ki so ji jih zastavili.
V vsakem primeru je zanimivo videti, kako elite uporabljajo podobo mladostništva, ki jo uteleša Greta, da množice usmerjajo k določenim pričakovanjem, temam, sloganom, čustvom in tako naprej. Vse to se ne dogaja le z močjo družbenih omrežij, saj Greta, strogo gledano, ni omrežni lik, ampak je lik, ki so ga skonstruirale glavne multimedijske korporacije.
Obstaja videoposnetek izpred nekaj let, v katerem se mlad bel moški, visok 165 cm, predstavi kot azijska ženska, visoka 175 cm, in večina univerzitetnih študentov sprejme njegovo dojemanje resničnosti. Ali je po tem, ko smo po želji spremenili svoj spol, čas, da spremenimo tudi svojo starost? Ali kult adolescence odpira vrata trans-starosti?
Razrešitev spola kot načela resničnosti zagotovo odpira vrata razrešitvi katere koli druge identitetne značilnosti. Karkoli že to je. Razmislite tako: če je materialnost spola (tj. njegova fiziološka, anatomska, genetska itd. realnost) kot realnost spola propadla zaradi pritiskov ideologije spola (tj. kulturnih konstruktov okoli spolnosti in v zadnjem času tudi samopodobe kot določujočega merila spolne identitete), zakaj ne bi propadlo katero koli drugo merilo, ki tako kot starost sploh ne predstavlja tako pereče materialnosti? Dejansko je starost odvisna od poteka časa. Vendar se zdi, da je čas nekaj veliko manj materialnega kot spol kot biologija. Če je slednji padel, bil izpodrinjen kot resničnost spola, zakaj ne bi padel čas kot resničnost starosti?
Enako lahko naredimo s katero koli drugo značilnostjo osebne identitete. Na primer narodnost. Če narodnost politično določa država in je v tem smislu veliko manj materialna (in zato samoumevna) kot spol v smislu biologije, zakaj ne bi mogli tega določujočega načela zrušiti tudi na podlagi samoumevnosti prek samoumevnosti nacionalne identitete? Sliši se absurdno, vendar sledi isti logiki.
Eno poglavje ste posvetili modi in čaščenju novega. Toda moda in novo sta vse bolj minljiva. Ali sta nezadovoljstvo, tako značilno za mladostnike, in potrošništvo spodbuda generacije idiotov?
Res je, moda je vse bolj minljiva, in zato je tako pomembno, da pojasnimo praznino. Moda obstaja le toliko, kolikor se spreminja; tako rekoč je odvisna od stalne samoprevare. Ko vsi »postanejo modni«, moda ne more več izpolniti svoje obljube, da bo omogočila navidezno identiteto.
Govorite o »nezadovoljstvu«, značilnem za mladostnike, in mislim, da je to pot, čeprav bi jo dopolnil s problemom identitete. Nezadovoljstvo glede česa? Nezadovoljstvo glede sebe; glede tega, kdo ali kaj sem. Mladostništvo je po Eriku Eriksonu obdobje, za katero je značilna odsotnost dobro opredeljene identitete. Mladostnik se »spotika«, ker še ne ve, kdo v resnici je. Menim, da se v naši kulturi dogaja popolnoma enako, le da na sociološki ravni.
Trenutna ideja, da si mora vsakdo »izmisliti« svojo identiteto, povzroča preveč družbenega stresa, preveč nelagodja. Morda smo bili veliko svobodnejši, ko nam določene identitetne značilnosti niso povzročale takšnega nelagodja, saj je bilo zanje že vnaprej poskrbljeno.
Ali svet zabave predstavlja vlogo novih junakov in svetnikov generacije idiotov?
Poglejte, ta svet se je tako rekoč »demokratiziral«. Velik obet sedanjega sistema slave je, da je lahko vsakdo brez kakršnih koli posredniških meril tudi slaven. Demokratizacija slave je uničila merila, po katerih je nekdaj nekdo postal slaven (izjemna sposobnost, genialnost, iznajdljivost, junaštvo, svetništvo in tako naprej). Velika obljuba družabnih omrežij in njihovih sistemov, ki temeljijo na všečkih in sledilcih, je prav v tem: da bom lahko slaven, čeprav bom tako običajen kot sem.
Vendar pa je tej demokratizaciji slave sledila okrepitev našega odnosa s samimi zvezdniki, v katerem smo pod njihovim vplivom bolj kot kdaj koli prej. Z njimi živimo ves dan, vsak dan. So povsod. Zato jih zdaj imenujemo vplivneži. Na neki način sprejemamo, da vplivajo na nas, še več, želimo si, da bi na nas vplivali, saj si v kulturi, osredotočeni na mladostnike, vsi želimo, da bi bili nekoč tudi mi slavni.
Sedanja podpredsednica španske vlade Yolanda Díaz je predstavila svoj novi politični projekt, katerega cilj je »osrečiti ljudi«. Ne vemo, kakšno drogo, kakšno bo uporabila, toda ali se za vsemi temi dobrimi nameni ne skriva najhujši totalitarizem?
Skrivajo tisto, kar v svoji knjigi imenujem »država varuška«, ki je v resnici nekakšen lažji totalitarizem. Država skuša prevzeti celotno človekovo življenje- njegove odločitve, okuse, prepričanja, ideje, odnose, družino, celo njegovo srečo! To smo na primer že videli v Venezueli, kjer je chavizem ustanovil »ministrstvo za srečo«.
Novost takšne države je, da svoje podanike obravnava, kot da so točno določeni mladostniški idioti. Ne jemlje jim več svobode v imenu »razrednega boja«, »nacionalnega duha« ali česar koli drugega, kar so v totalitarizmih 20. stoletja uporabljali kot izgovor, zdaj jim jemlje svobodo v imenu sreče tistih, ki jih je oropala svobode.
To idiotsko gibanje prihaja od zgoraj, od elit. Je Nova desnica upor, odgovor na ta totalitarizem?
Pravzaprav knjigo zaključujem tako, da predlagam model upora proti imperiju idiota in seveda njegovim lutkarjem, torej elitam, ki ga uporabljajo. Če obstaja kaj, kar reproducira status quo, ustaljeni red, je to globalistični progresivizem. Poglejte, kako udobno se vsi ti neolevičarji počutijo na forumih globalnih elit; kako udobno se počutijo ob produkciji velikih zabavnih korporacij; kako udobno se počutijo ob sporočilih, ki jih običajno ponujajo zvezde šovbiznisa; kako udobno se počutijo ob temeljih metakapitalistov; kako udobno se počutijo z najmočnejšimi mednarodnimi organizacijami na planetu; kako udobno se počutijo z »novimi vrednotami« multinacionalk, ki v vsakem svojem oglasu prodajajo ideologijo prebujanja; kako udobno se počutijo v središčih akademskega establišmenta; kako udobno se počutijo, skratka, z vsem, kar ima politično, družbeno in gospodarsko moč.
Spričo te realnosti je nova desnica, bolj kot zgolj »konservativna«, povsem subverzivna. Pravzaprav sanja o tem, da bi spodkopala prevlado teh elit. Upajmo, da bodo te sanje kdaj, vsaj do neke mere, postale resničnost.
Vir: European Conservative