Piše: Álvaro Peñas
Intervju s Franciscom Floro, španskim prostovoljcem v Ukrajini.
Zakaj ste se šli borit v Ukrajino?
Kot vojaški prostovoljec sem šel dvakrat. Prvič sta me gnala želja po pustolovščini in prepričanje, da je ukrajinska stvar pravična. Drugič pa zato, ker Ukrajine nisem mogel spraviti iz glave. O tem sem se pogovarjal z novinarjem Ferminom Torranom, ki je doživljal isto. Ukrajino lahko zapustiš, vendar Ukrajina ne zapusti tebe. Tu se počutiš nemočnega spričo dogajanja, pa tudi tam, ker čutiš, da bi moral storiti več za ljudi, ki te sprejemajo in trpijo, a si le vojak v vojni.
Ste imeli vojaške izkušnje, preden ste prišli v Ukrajino?
Da, saj sem eno leto preživel s Kurdi v Iraku v boju proti islamistom. To je bilo leta 2021, ko so bile razmere že razmeroma mirne.
Kje ste služili?
Prvič sem bil z milico med obleganjem Kijeva, nato z internacionalci v Harkovu, v drugo pa sem bil v bataljonu Karpatska Sič med Limanom in Kreminno, kjer sem doživel najtežje bojne razmere, saj je morala enota vedno spopadati z najhujšimi nasprotniki.
V obeh primerih ste se borili s prostovoljci iz drugih držav. Kaj je pripeljalo toliko tujcev, da so se borili za Ukrajino?
Obstaja vse, od pustolovščine, domoljubja do ekonomskih razlogov. Moj kolega Peng iz Mednarodne legije, ki se zdaj bori v Bakhmutu, je na primer Tajvanec. Imel je prihodnost v finančnem sektorju, vendar je po služenju vojaškega roka ugotovil, da Tajvan ni pripravljen soočiti se s Kitajsko. Vpisal se je v francosko tujsko legijo in nato prišel v Ukrajino, ker želi biti pripravljen braniti svojo državo. Drug primer je Camacho, kolumbijski bolničar, ki se ni prijavil iz ekonomskih razlogov ali želje po avanturi kot nekateri njegovi tovariši, ampak iz čistega idealizma, da bi pomagal Ukrajincem.
Presenetilo me je tudi število Belorusov, ki se borijo za Ukrajino. Po Gruzijcih so utrpeli največ žrtev med mednarodnimi vojaki. Potem so tu še Rusi, vendar je zaradi zaščite njihovih družin in propagandnih razlogov o njihovih žrtvah malo podatkov. Poleg znane Legije svobode obstaja še ena enota, ki jo sestavljajo ruski dezerterji, v Rusiji pa delujejo tudi partizani, ki sabotirajo železniško omrežje, skladišča goriva itd.
Iz dokumentov, ki so pricurljali v javnost, je razvidno, da obstajajo redne enote, predvsem britanske, ki ne usposabljajo Ukrajincev, ampak sodelujejo v bojih. Ali ste slišali govorice o tem, ko ste bili na fronti? Kaj menite o tem?
Ne. Mislim, da je v vseh teh dokumentih veliko namernih napačnih informacij. Odkrito povedano, to bi bilo zelo tvegano in nepotrebno, saj bi se to diplomatsko in celo vojaško zaostrilo, zato temu, dokler ne bodo objavljeni trdni dokazi, ne verjamem. Na začetku vojne, in to je javno, je več držav poslalo vojaško osebje, da bi evakuiralo veleposlaništva, vendar je to logično.
Kakšen je po vašem mnenju razvoj vojne in ali menite, da bo napovedana protiofenziva uspešna?
Glede protiofenzive sem zelo optimističen. Ne vem, ali bo Ukrajincem uspelo priti do Melitopola, kar bi Rusom zelo otežilo položaj, a tudi če ne, se bo verjetno ponovil Herson. Zdi se, da je Ukrajina rezervirala sile in bi imela veliko materialnih in človeških virov, medtem ko Rusija kaže znake izčrpanosti. Celo Wagnerjev vodja Prigožin opozarja, da je število svežih vojakov v pripravljenosti ogromno.
Poleg tega, če kaj zelo opredeljuje Ukrajince, so to njihov pogum, neomajnost in želja po svobodi. Obstajajo tudi druge vrednote, ki so na Zahodu redke, kot sta velikodušnost in gostoljubnost.
Seveda so pokazali tudi veliko motivacijo in domoljubje.
Če Ukrajina ne bi imela te močne motivacije, bi padla že v prvih tednih. Motivacija, ki ni samo v vojski, ampak tudi v prebivalstvu, ki je zelo bojevito. Nad celotnim ukrajinskim prebivalstvom je bila vodena vojna, pozimi je bilo pahnjeno v temo in mraz ter napadeno z izjemno krutostjo. Civilne žrtve so verjetno večje od vojaških, a ukrajinsko ljudstvo je kljub temu enako vzdržljivo kot njegovi vojaki.
Je to boj za preživetje?
Da, saj ko pogledate ukrajinsko zgodovino in vidite, da je bila njihova identiteta vedno zanikovana in ogrožena, razumete, da gre dejansko za boj za preživetje. Rusi trdijo, da ne priznavajo kulturnih razlik rusko govorečega prebivalstva Donbasa ali drugih območij, jaz pa sem videl, da je ukrajinska kultura tista, ki jo ta vseobsegajoči ruski imperializem poskuša razveljaviti in zanikati. Ogrožena nista le suverenost in politična neodvisnost, temveč tudi lastna identiteta, zato gre za boj za preživetje ukrajinskega naroda, kulture in jezika.
Če Ukrajina ne bo zmagala, sem iskreno prepričan, da Putin in njegovi nasledniki ne bodo zadovoljni z ozemlji, ki so jih odvzeli Ukrajini, in jo bodo v prihodnosti znova poskušali obvladati z marionetno vlado ali začeti novo ekspanzijsko vojno, na primer za koridor do Pridnestrja, kar so že napovedali. V bistvu gre pri tej invaziji za obnovo nekdanjega sovjetskega prostora.
Se vračate v Ukrajino?
Da, imam možnost, da se pridružim novi enoti, in želim se čim prej vrniti. Za zdaj, ko sem še tukaj, se ukvarjam z zbiranjem sredstev za organizacije, kot je United24 (vladna organizacija, ki zbira pomoč na treh različnih področjih: zdravstvenem, infrastrukturnem in vojaškem), ali z ljudmi, ki jim zaupam, kot je Alexis De Stalle, francoski kolega, ki je šel v Ukrajino kot prostovoljec, vendar ga niso sprejeli, ker ni imel vojaških izkušenj. Kljub temu je Alexis ostal, da bi pomagal, in svoj čas namenja pridobivanju opreme za mednarodne enote. Material, ki rešuje številna življenja.
Ste bili po vrnitvi v Španijo presenečeni, ko ste videli, koliko ljudi, od leve do desne, verjame vsemu, kar pravi ruska propaganda?
Niti ne, saj imam zelo malo zaupanja v presojo naše družbe. Praviloma ne želimo poznati drugih stališč, ampak izberemo informacije, ki potrjujejo naše predsodke, ne glede na medij in njegovo neverodostojnost. V vsakem primeru gre v primeru Rusije za samouničevalno stališče, saj si Rusija prizadeva za našo destabilizacijo, kot so že večkrat dejali: Zahod je sovražnik.
Vir: Deliberatio