Alarico Lazzaro: “Desna sredina, ki jo predstavlja Giorgia Meloni, je prava konservativna revolucija.”

Piše: Álvaro Peñas

Intervju z Alaricom Lazzarom, pisateljem in esejistom, sodelavcem časopisa konservativnega možganskega trusta Nazione Futura. Avtor knjig “Il lato Oscuro del mondo Greco” in “Éric Zemmour. Un intellettuale in corsa all’Eliseo”, edine knjige o Éricu Zemmourju v italijanščini.

Kakšni so bili prvi meseci delovanja nove italijanske vlade in ali je izpolnila pričakovanja?

Mislim, da je vlada Melonijeve prva konservativna vlada v zgodovini Republike Italije. Giorgia Meloni vodi kontrarevolucijo proti neliberalni levici in spodbuja pluralizem. Zame je to znak novega obdobja. Januarja bo na primer potekal dogodek v počastitev spomina na Sir Rogerja Scrutona, ki se ga bodo udeležili Francesco Giubilei, poslanec Andrea Volpi in novinar Daniele Capezzone. Pred letom dni bi bila takšna počastitev nepredstavljiva, z Melonijevo pa je postala resničnost. Še en primer: ponovno je bil oživljen izraz “meritokracija”. Dolga leta je bila “meritokracija” v Italiji tabuizirana beseda; zdaj imamo ministrstvo za izobraževanje in zasluge, ki nalaga šolam spodbujanje pluralizma in boj proti kulturni prenasičenosti. Prvič se je tudi zgodilo, da imamo v Evropskem svetu tri konservativne voditelje: Peter Fiala iz Češke republike, Giorgia Meloni iz Italije in Mateusz Morawiecki iz Poljske. Poleg tega so za prihodnost pomembni tudi drugi vidiki, kot je primer “Ocean Viking”, v katerem je Melonijeva prisilila Macrona, da ponovno preuči suverenost Italije. Melonijevi in italijanskim konservativcem se ne zdi smiselna ideja Evrope, v kateri imata Nemčija in Francija privilegiran položaj, prav tako ne tista, ki države, kot sta Madžarska in Poljska, obravnava kot drugorazredne članice. Vsi smo bratje in Vzhodna Evropa lahko Zahodno Evropo veliko nauči o tem, kaj je pomenilo komunistično zatiranje. Vlada Melonijeve je vsekakor začela dobro.

Govorili ste o kontrarevoluciji, v Italiji se desnica zaveda, da se sooča z levičarsko revolucijo, v drugih državah pa temu ni tako.

Da, in to velja tudi za Berlusconija. Po obdobju Tangentopoli je Berlusconi pridobil podporo stare krščanske demokracije in postal idejni oče nove liberalno-konservativne desne sredine. Toda Melonijeva je na politični dnevni red prinesla nov način razmišljanja o konservativizmu. Dejstvo, da se mnoge desnosredinske stranke bojijo ideje o kontrarevoluciji in so pasivne do politične agende levice, je eden od glavnih razlogov, zakaj so te stranke v krizi po vsej Evropi. Španija je namreč ena redkih držav, kjer imajo takšne stranke še vedno precejšnjo podporo ljudstva, in sicer okoli 30 odstotkov. V Italiji je v krizi stranka Forza Italia, ki ima le 7 % glasov; na Švedskem je morala Švedska ljudska stranka skleniti pakt s Švedskimi demokrati, da je lahko vladala; v Avstriji je Sebastian Kurz izgubil oblast, ljudska stranka pa izgublja podporo. Desna sredina, ki jo predstavlja  Giorgia Meloni, je prava konservativna revolucija.

Nova vlada je sprejela tudi ukrepe za podporo samozaposlenim in pomoč najbolj prikrajšanim slojem. V bistvu dela to, kar je obljubila.

Točno, Melonijeva je dejala, da se bo nova konservativna vlada osredotočila na dva temeljna vidika: podporo ljudem, ki trpijo zaradi socialne in gospodarske krize, ter priznavanje zaslug. Navedel vam bom še en primer: v Italiji so pod levičarsko vlado uvedli kulturni bon, tj. 500 evrov za porabo za kulturne dejavnosti za vse, ki so dopolnili 18 let. Melonijeva je uvedla nov bon, ki temelji na gospodarskem položaju, in še enega, ki temelji na zaslugah, za vse, ki so na zaključnem izpitu v srednji šoli dosegli 100 točk. Kar zadeva bolj praktične zadeve, sem pozdravil odlok proti rave zabavam, saj sta zakon in red za desnico zelo pomembna, kot tudi nasprotovanje sintetični hrani, zmanjšanje DDV in odpravo minimalnega življenjskega dohodka, ki naj bi ga v Italiji uvedli leta 2024. Ta dohodek je bil namenjen kupovanju glasov, zlasti na jugu države, in je bil ukinjen, da bi se izognili goljufijam in omogočili ljudem delo, saj ima Italija pomemben človeški kapital in je treba spodbujati delo.

Na geopolitični ravni velja izpostaviti podporo Ukrajini, ki jo v Evropi podpira tudi skupina konservativcev in reformistov (ECR). To je konservativna vizija, ki je lahko zelo pomembna po vsej celini, in verjamem, da bo velik škandal, “Katargate”, končal večino Ursule von der Leyen in tu je v Evropskem parlamentu veliko prostora za prave konservativce.

Bolj kot “Marokogate”.

Da, preveč je škandalov, preveč je “-gatov”. Grozno je, da je politika prepuščena denarju, to je prava sramota za Evropski parlament in levico. Eva Kaili je dejala, da je levica edina, ki lahko brani Evropski parlament, progresivizem in manjšine, a vse, kar jih zanima, je denar.

Prej ste omenili špansko ljudsko stranko Partido Popular, ki tako kot Forza Italia pripada Evropski ljudski stranki (EPP). Vendar sta to precej različni stranki, saj so Španci v veliki meri v “progresivni” liniji EPP, ki prepogosto glasuje enako kot socialisti.

Da, to je rezultat te nore koalicije, imenovane “uršulinska večina”, ki je zelo povezana s političnim transformizmom in nadzorom nad evropskimi institucijami. Spomnim se odličnega govora profesorja Ryszarda Legutkega (ECR) ob obletnici Evropskega parlamenta, v katerem je dejal, da Parlament odriva volivce, ker pošilja napačno sporočilo: “Evropskega demosa ni in ne glede na to, kolikokrat ponovite besedo raznolikost, je v tej dvorani raznolikost izumrla vrsta”. Mislim, da je to dobra razlaga tega, kaj si konservativci mislijo o tem načinu razmišljanja o Evropi, saj obstaja drugačna Evropa, ki temelji na realizmu in konfederaciji narodov. Evropa je sanjska, vendar postaja birokratska pošast. Konservativci si moramo prizadevati za spodbujanje novega načina razmišljanja o Evropi, prav tako pa moramo biti bolj neodvisni od obeh blokov, Združenih držav in Rusije, saj so evropski interesi prepogosto odtujeni od obeh blokov.

Dobro poznate francosko politiko, kaj menite o razmerah v Franciji po novem političnem scenariju?

Sanje v Franciji so “Unija desnice” in z Éricom Ciottijem je to bolj mogoče. Zelo sem zadovoljen z izvolitvijo Ciottija za vodjo republikancev, saj je pokazal bolj konservativen način razmišljanja. Njegova predhodnica Valérie Pécresse, ki je prejela 4 % in dosegla najslabši rezultat stranke doslej, je predstavljala desno sredino brez desnice, sredino na levici. Zelo simbolično je bilo, da je Pécressejeva v drugem krogu pozvala k glasovanju za Macrona. Ciotti je bil zelo blizu Zemmourju in upam, da bosta njuni stranki, Republikanci in Reconquête, lahko sodelovali, saj predstavljata gaullizem v družbi. Zemmour je odličen kandidat, saj ni politik, temveč kulturni aristokrat in dober opazovalec političnih in družbenih razmer. Mislim, da bo Reconquête postal zelo pomembna sila v Franciji. Na drugi strani pa imamo Nacionalno združenje (Rassemblement National). O njegovem novem predsedniku Jordanu Bardelli imam zelo visoko mnenje, saj menim, da bo v politični program RN uvedel zelo zanimive vidike, kot je Scrutonov environmentalizem, ki mu Marine Le Pen ni posvečala veliko pozornosti, a ga je Bardella uvedel kot ključno besedo nove politične usmeritve svoje stranke.

“Unija desnice” zdaj ni mogoča, bila pa bi zaželena v času pred parlamentarnimi in ne predsedniškimi volitvami. Na zadnjih zakonodajnih volitvah je Marine Le Pen z 89 poslanci dosegla zgodovinski rezultat. Zemmour ni dobil nobenega, po mojem mnenju zato, ker je Reconquête zelo mlada stranka, ki pa ima zelo obetavno prihodnost. Veličina Francije ne bo izginila, če bodo Francozi glasovali za Zemmourja in Reconquête, o tem sem prepričan.

Zemmourja pogosto enačijo s pariško elito, zanimivo pa je, da ima Reconquête močno komponento, ki izhaja iz aktivizma identitetnega gibanja.

Da, in to bo ključni element na prihodnjih volitvah. Lani je Marine Le Pen doživela krizo vodstva in veliko vidnih članov RN, kot sta evropska poslanca Nicolas Bay ali Jérôme Rivière, sta prešla k Zemmourju, zato ima tudi v Evropskem parlamentu veliko pripadnikov identitete in demokracije. Zdaj je naloga Reconquête in Republikancev, da popravijo razkol med višjim in nižjim razredom. Marine Le Pen se je v tem pogledu zelo dobro odrezala, saj lahko zmagaš le s podporo močnega medrazrednega volilnega telesa.

Še en edinstven vidik Érica Zemmourja, ki ga izpostavljate v svoji knjigi, je, da je intelektualec, ki je postal politik.

Drži. V svoji knjigi analiziram njegov prihod v politiko, saj je Francija v zadnjih letih doživela številne strukturne krize, ki so spodkopale celovitost države, kar je Zemmourja spodbudilo, da je ustanovil Reconquête in na politično agendo vnesel intelektualni predlog. Po vsem svetu smo videli številne ekonomiste, poslovneže, kot sta Donald Trump ali Silvio Berlusconi, ki so vstopili v politiko, vendar ne intelektualca. Francija je velika država zaradi svoje zgodovine in tradicije, ima neverjeten panteon velikih protirevolucionarnih mislecev, kot sta Joseph de Maistre ali Alexis de Tocqueville, in vsi ti vplivi so prisotni v knjigah Érica Zemmourja. Francija mora ponovno odkriti to identiteto, ki je prisotna tudi pri drugih intelektualcih, kot sta Michel Onfray in Michel Houellebecq, da bi ponovno pridobila veličino.

Vir: Disidentia