Piše: Álvaro Peñas
Prišel je dan. Danes, v nedeljo, bodo Italijani odločali o 400 predstavnikih v poslanski zbornici in 200 v senatu. Po vseh anketah bi desnosredinski blok, ki ga vodijo Fratelli d’Italia s 27 % predvidenih glasov, La Lega z 12 % in Forza Italia s 7 %, dobil absolutno večino v obeh domovih. Italijanski volilni sistem, ki se je začel uporabljati leta 2018 in ga je poslanec Demokratske stranke Eltore Rosato, ki je predlagal reformo, poimenoval Rosatellum, temelji na mešanem postopku, ki daje prednost oblikovanju blokov in koristi strankam z večjo ozemeljsko razširjenostjo. V tem primeru, ko je desna sredina združena, levica pa razdeljena, je očitno v korist bloka Giorgie Meloni. Šestintrideset odstotkov sedežev (147 poslancev in 33 senatorjev) je izvoljenih z večinskim glasovanjem v volilnih enotah, 62 odstotkov (245 poslancev in 122 senatorjev) pa s proporcionalnim glasovanjem na strankarskih listah. Preostala dva odstotka (8 poslancev in 4 senatorje) predstavljajo glasovi Italijanov, ki živijo v tujini. Zaradi tega sistema, ki ga je spodbujala levica, je desna sredina lahko dosegla dvotretjinsko ustavno večino.
Vendar to ni novost. Ne gre za pojav, kot trdijo nekateri, ki je posledica padca Draghijeve vlade, nenadne radikalizacije italijanskega volilnega telesa ali ruskega vmešavanja. Trend v anketah v korist desnosredinske večine se v zadnjih letih ni spremenil, vsota FdI in La Lega pa je dosegla 40 % volilnih namer, zato so te volitve trajale tako dolgo. Razlika je v tem, da je bila stranka Mattea Salvinija včasih prva v koaliciji, zdaj pa to mesto zaseda Giorgia Meloni. Zaradi odločitve Fratelli d’Italia, da ne bo sodelovala v vladni koncentraciji Maria Draghija, je Melonijeva stranka postala edina opozicijska sila, kar pojasnjuje njen porast volilnih namer na škodo stranke La Lega.
Kakšen je bil odziv levice na ta premik na desno? Kot ne bi moglo biti drugače, se italijanska levica ni bila sposobna poenotiti ali pripraviti predlogov za reševanje perečih problemov italijanske družbe. Odgovor levice je bil, da je sprožila sovražno kampanjo proti desnici in zaigrala na “Mussolinijevo karto”. Vse je dovoljeno, od uporabe izjav Giorgie Meloni, ko je bila stara sedemnajst let, do označevanja za “fašistko”, “patriarhalno”, “seksistično”, “reakcionarno” in tako naprej. Guverner Apulije Michele Emiliano iz Demokratske stranke je trdil, da bo njegova regija postala Stalingrad v Italiji: “Ne bodo šli mimo, karkoli se bo zgodilo, prisilili jih bomo, da bodo pljuvali kri”. To sovraštvo je imelo posledice, ki pa običajno ne pridejo v medije. V Milanu in drugih mestih so skrajno levičarske skupine nasilno napadle politične stojnice FdI, med kampanjo pa je bilo napadenih najmanj 50 aktivistov La Lige, nekateri so bili celo hospitalizirani. Vendar tega ni v novicah.
Morebitna zmaga Giorgie Meloni ni sprožila le sovražne kampanje v Italiji, temveč je odprla vrata pekla tudi v osrednjih evropskih medijih. Melonijeva je tudi predsednica ECR, skupine konservativcev in reformistov v Evropskem parlamentu, in njen prihod na oblast bi pomenil pravo politično kataklizmo za levico in liberalce v službi Bruslja, zato so sprožili svoje medijske terminale. Najboljši primer je nemški tednik “Stern”, ki Giorgio Meloni predstavlja kot “najnevarnejšo žensko v Evropi”. “Postfašistka Giorgia Meloni bi lahko zmagala na volitvah s pomočjo Putinovih prijateljev. To bi imelo za nas izjemne posledice”, straši nemška revija. Mediji vedno znova ponavljajo idejo o povezovanju Giorgie Meloni z Vladimirjem Putinom, čeprav je Fratelli d’Italia dejansko izrazito atlantistična stranka. V intervjuju, ki sem ga opravil s senatorjem Giovanbattisto Fazzolarijem, je bil vodja političnega programa FdI zelo jasen: “Glede vojne v Ukrajini je pomembno povedati, da ECR jasno brani svobodo in suverenost Ukrajine pred Putinovim neosovjetskim imperializmom.” Toda kakor koli že, resnica ni pomembna, ko se ukvarjaš s širjenjem propagande. In resnica je, da “Stern” in številni drugi namerno pozabljajo, da je za energetsko odvisnost Evrope od ruskega plina odgovorna politika nemških socialdemokratov, Zelenih ter levice, prodane rubljem in vodstvenim stolčkom Gazproma.
Najbolj nezaslišano pa je, da so isti ljudje, ki brez sramu govorijo o ruskem vmešavanju, tisti, ki brez najmanjšega sramu poskušajo vplivati na volitve z najrazličnejšimi grožnjami. Nazadnje nas je pred apokalipso, ki bi jo predstavljala konservativna vlada v Italiji, svarila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen: “Videli bomo, kakšen bo izid volitev v Italiji. Če bodo šle stvari v težko smer, imamo na voljo orodja, kot v primeru Poljske in Madžarske. Kljub temu, da je nihče ni volil, von der Leyenova ve, kako naj Italijani glasujejo “pravilno” in ima “orodja”, da po potrebi popravi njihov glas. Tudi ta bruseljska aroganca ni nova, spomnimo se izjav Gonzáleza Ponsa o Poljski: “Poljski družbi bomo poskušali pomagati s spremembo režima, saj se zdi, da vlada ni dobra za Poljsko”. Zdi se, da Poljaki, Madžari in zdaj tudi Italijani ne vedo, kako glasovati. V bruseljskih pisarnah so zelo nervozni zaradi premika na desno in k zdravi pameti, ki se dogaja po vsej Evropi, včeraj na Švedskem, danes morda v Italiji in jutri, kdo ve.
Znana pesem Avanti Ragazzi di Buda (Naprej fantje iz Bude), ki je postala prava himna, posvečena junakom revolucije iz leta 1956, ki so se na Madžarskem uprli komunističnemu totalitarizmu, poveličuje pogum Madžarov, ki se borijo za svojo svobodo, pogum mladih, ki so izgubili strah pred spopadom z oblastjo. Zdaj imajo Italijani priložnost, da premagajo strah, da se zoperstavijo politični korektnosti, da svojo domovino vzamejo nazaj iz rok, ki so jo za trideset srebrnikov prodale globalistom v Bruslju. Upajmo, da se bo to zgodilo za vse, ki verjamemo, da je drugačna Evropa mogoča, in da nocoj praznujemo pogum in ljubezen do svobode naših Ragazzi di Roma.
Vir: El Correo de España
Slovenian