Piše: Álvaro Peñas
Dr. Chad Pecknold je leta 2005 doktoriral na Univerzi v Cambridgeu, od leta 2008 pa je profesor zgodovinske in sistematične teologije na Teološki fakulteti na Katoliški univerzi v Ameriki. Avtor več knjig, povezanih z mislijo svetega Avguština in sodobnim filozofskim in teološkim sklepanjem, je tudi pogost udeleženec javnih razprav in piše tedenske kolumne kot urednik za The Catholic Herald, redno pa piše tudi za druge publikacije, kot so First Things, Wall Street Journal, New York Post in National Review. Dr. Pecknold je tudi predsednik Akademije za katoliško teologijo.
Po sodbi vrhovnega sodišča o splavu ste svoj govor na pohodu za življenje začeli s stavkom “Carthago Delenda est” (Kartagina mora biti uničena). Resnica je, da so podporniki Kartagine kljub sodbi sprejeli zelo radikalne zakone o splavu v več državah, ki jih vodijo demokrati.
Za tiste med nami, ki želimo braniti nerojene, je to delna zmaga, saj sodba določa, da splav ni pravica, vendar ne pomeni pozitivne točke, in sicer, da mora biti življenje zaščiteno z zakonom. Nekateri ameriški komentatorji, zagovorniki življenja, a nekoliko liberalni, so rekli, da je to zmaga demokracije, ker državam vrača moč odločanja. Po mojem mnenju vračanje odločitve državam, ali lahko ubiješ svojega otroka ali ne, v resnici ni zmaga demokracije.
Vsaka država se lahko odloči, ali želi biti Rim ali Kartagina.
Točno tako. In ne reši temeljnega zla, ker ima vrhovno sodišče dolgo navado, da se izogiba zakonodaji o morali. Če želimo uničiti Kartagino, ki je žrtvovala lastne otroke, če Amerika želi, da se žrtvovanje otrok ustavi, je naslednji veliki cilj pozitivna izjava, da mora biti vsako človeško bitje zaščiteno z zveznim zakonom. Kot ste rekli, lahko ob trenutni situaciji najdete trideset držav, kjer ni splava, in dvajset, kjer je dovoljen splav do rojstva, in to je še vedno Kartagina. Veliko upanje za svet in za Združene države bo prišlo, ko bo vrhovno sodišče s prihodnjim republikanskim predsednikom in kongresom reklo, da je dovolj in če bomo ostali Kartagina, bomo padli.
Se je število splavov po tej razsodbi spremenilo?
Da, število splavov se je zmanjšalo, a ne toliko, kot bi si želeli. Če milijon otrok umre v klinikah za splav, naj slavimo, ko jih umre le 750.000 ali ko pridemo s pol milijona na 300.000? Kljub temu se je število splavov zmanjšalo in vsako rešeno človeško življenje je treba proslaviti. Samo v Teksasu govorimo o 10.000 rešenih življenjih, koliko mest ima 10.000 ljudi? To je treba proslaviti, vendar je vsako leto na sto tisoče ubitih in to je Kartagina.
Kakšno moč ima industrija splavov v ZDA?
Ogromen, ker gre za versko vprašanje liberalnega etosa. Razsvetljenstvo je povzročilo liberalni red, ki ga imamo zdaj, in razsvetljenstvo je dalo velik pomen posamezniku in moči odločanja. Liberalni konstitucionalizem se osredotoča na suverenost samega sebe, ne na suverenost države, kar ima verski in politični pomen. Človek ima moč odločati o vsem, kar se dogaja v njegovem telesu: “moje telo, moja odločitev”. Moja moč ubijanja in nihče mi ne more povedati drugače. Gre za politično zahtevo, hkrati pa je tudi verska in splav deluje kot zakrament, kajti tudi če ste ženska, ki še nikoli ni splavila, če ste liberalni, ste zavezani ideji, da to lahko naredi nekdo drug. Ima verski značaj in braniti ga je treba za vsako ceno. Obstajajo ženske brez otrok, ki se hvalijo s svojimi splavi kot dobro stvarjo. Stari liberalci so o splavu govorili kot o nujnem zlu, današnji verski liberalci pa ga vidijo kot zakrament, ki ga je treba braniti. Za njih splav ni le politična bitka, je tudi verska, zato ni mogoča nobena racionalna razprava. Globoko so navezani na to prepričanje o splavu; to imajo radi in to vzklikajo s streh. Gre za novo državljansko vero, ki nima veliko privržencev, so pa njeni privrženci izjemno močni.
Manjšina, ki obvladuje mainstream medije.
Da, toda tisti, ki se opredeljujejo kot nepovezani, agnostiki, ateisti ali “prebujenci”, so manjšina v primerjavi z 80 % Američanov, ki se razglašajo za kristjane. Še več, kristjani imajo veliko večjo rodnost kot ateisti, ki se skoraj ne razmnožujejo, zato ta manjšina potrebuje moč in versko metodo, ki je popolnoma protikrščanska in ima za cilj uničenje krščanstva. Zato napadajo države, kot je Madžarska, ker se upajo spominjati svoje krščanske preteklosti in zato se nasilno odzivajo na zahodno civilizacijo. Nasprotujejo stebrom Zahoda: grški filozofiji, rimskemu pravu, pravni državi, redu in krščanski veri. Ta agnostična, ateistična, prebujenska manjšinska religija izziva vse te stebre. Gre za civilizacijski konflikt, v katerem ta močna verska in politična manjšina izziva nabor standardov veliko starejše civilizacije. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo, je, da tej manjšini iztrgamo njeno državljansko in tržno moč.
Planet Parenthood, multinacionalka za splave, je bila vpletena v številne škandale, vendar se zdi, da uživa neomejeno imuniteto.
Da, Planet Parenthood je mednarodna organizacija, tesno povezana s svetom Sorosa, s svetom Davosa, s svetom, v katerem zelo majhna liberalna oligarhija vodi naša življenja pod majhnim številom tiranov, ki jih ne moremo videti. Ironično je, da nenehno branijo nekaj, kar se imenuje demokracija, a nimajo interesa za nobeno večino, s katero ne morejo manipulirati. Ko se večina upira njihovi manipulaciji, je to nedemokratično. Zato Madžarska nikoli ne more biti demokratična, nobena desničarska stranka ne more biti demokratična, Meloni ne more biti demokratična, VOX ne more biti demokratičen … kajti če ljudje glasujejo “narobe”, to ne more biti demokratično. Kar zadeva Planet Parenthood, se zdi, da tako kot druge mednarodne organizacije in družbena omrežja ne odgovarja nikomur. Za Planet Parenthood ni demokratične odgovornosti. Zato bi morale države, ki želijo braniti svojo suverenost, te organizacije držati zunaj svoje države. Zadrževanje Planet Parenthood zunaj vaše države je možno in to je politična odločitev. Mislim, da se vedno več ljudi zaveda, da bodo izgubili svojo državo, če se ne bodo borili, in da morajo liberalizem obdržati z zakoni in političnimi odločitvami. Morate reči “ne” Planet Parenthoodu in vem, da je to težko, ker ima ta organizacija versko poslanstvo.
Kot tudi pravite, da ne izgubite svoje države, ne smete popuščati pri svojih temeljnih vrednotah.
Tako je. Daš jim palec in vzeli bodo miljo. Ničesar jim ne moreš dati, z njimi ne moreš sklepati kompromisov. Na primer, pri katoličanih hočejo duhovnice, nato škofinje, ženskega papeža, in ne samo homoseksualne poroke, hočejo slavljenje sodomije. Vse hočejo podreti in nikoli ne bodo zadovoljni, dokler tega ne dobijo. Zato sta dialog in kompromis z njimi neumna, ker so sovražniki. Pozabili smo, da sovražniki obstajajo, na civilizacijski ravni pa je krščanstvo politični pojem. Biti kristjan je nekaj osebnega, vendar je v resnici pomembno tudi za »mi«. In zato se sooča tudi z grožnjami, političnimi grožnjami. Kristjani moramo biti politično realni in oceniti grožnje, saj ne gre samo za grožnjo vaši politični veri, je grožnja veri vaših otrok in veri vaših sosedov ter načinu življenja vaše skupnosti. Svojim učencem povem, da je razvoj katoliškega političnega realizma globoko zakoreninjen v resnicah vere in je pomemben za naše duše in naše odrešenje, vendar resno jemlje tudi obrambo krščanstva kot vizije družbenega in političnega reda.
Demokracije morajo sprejemati odločitve o tem, kako želimo živeti v prihodnosti, politične odločitve o tem, ali želimo eno ali drugo, in ne razumem, kako lahko razumen človek gleda na hollywoodske igralce, ki svoje otroke spreminjajo, in reče: “Mi želimo iti po tej poti; to je naša prihodnost.” To je iracionalno, to je slaba vera. Mislim, da morajo države izbrati dobro vero namesto slabe, ker ne morejo biti nevtralne glede vere. Maska liberalnega mita o nevtralnosti je padla in izbrati moramo pot, pravo pot, za prihodnost naših ljudi.
Slovenian