Piše: Álvaro Peñas
Uzay Bulut je izgnana turška novinarka in politična analitičarka, ki je prej živela v Ankari. Njeno pisanje se je pojavilo v časopisih, kot so Washington Times, The Christian Post, Jewish News Syndicate, Al-Ahram Weekly, The American Spectator, The American Conservative, Providence in The Jerusalem Post. Njeno novinarsko delo se osredotoča predvsem na človekove pravice, turško politiko in zgodovino ter verske manjšine na Bližnjem vzhodu in v Aziji. Bulut trenutno dela doktorat; diplomirala iz mednarodnih študij in je raziskovalna sodelavka projekta Philos. Deluje tudi v svetovalnem odboru serije izobraževalnih dokumentarnih filmov “Faces of Persecution: Exploring Global Religious Opressions.”
Govorili ste proti Erdoğanovi vladi in obsodili obstoj na tisoče političnih zapornikov. Kakšne so bile zaradi tega posledice za vas?
Da, v turških zaporih je na tisoče političnih zapornikov. Če ste disident, vas lahko turška vlada označi za “terorista” brez kakršnih koli dejanskih dokazov. Morda boste leta preživeli v zaporu, trpeli zlorabo in celo mučenje, ker ste »terorist« ali zaradi drugih političnih kaznivih dejanj, kot je »žalitev predsednika«. O tem vprašanju sem obširno pisala, saj so samovoljne aretacije in mučenje političnih zapornikov ena največjih kršitev človekovih pravic v Turčiji, kar kaže tudi na diktatorsko naravo vlade.
Kot novinarka sem začela delati leta 2013, ko sem bila v Ankari. Turčijo sem zapustila po lastni volji pred približno 8 leti, da bi delala v tujini. Tudi v Turčiji je bilo takrat nekaj pritiskov na disidentske novinarje, vendar me nikoli niso preganjali ali aretirali. Torej je moja situacija izgnanstva nastala sama od sebe. Nisem pobegnila niti nisem bila prisiljen zapustiti Turčije. A če bi ostala, ne bi mogla pisati tega, kar pišem zdaj. Verjetno bi morala pustiti novinarstvo ali pa bi morala v zapor. Tako je moja ljubezen do pisanja in novinarstva prevladala nad vsem drugim. Odkar sem zapustila Turčijo, sem živela v ZDA in nato v Izraelu. Trenutno sem v Grčiji. Zaradi mojih pisanj sem bila tarča turškega tiska in nekaterih turških diplomatov. Na družbenih omrežjih sem pogosto deležna groženj. In najhujša posledica mojega novinarskega dela je, da zadnjih 8 let nisem mogla obiskati Turčije. Zelo pogrešam svoj rojstni kraj.
V zadnjih letih je prišlo do jasnega trenda k islamizaciji, kot je odločitev, da se katedrala Hagija Sofija spremeni v mošejo. To je najbolj znan primer, a mislim, da jih je veliko več.
Turška zloraba cerkva ima dolgo zgodovino. V obdobju Otomanskega cesarstva, potem ko so večja mesta vdrli in zavzeli Turki, je bila največja cerkev teh mest spremenjena v »mošejo osvajanja«. To je bilo storjeno, da bi krščanskim kafirjem (nevernikom) dokazali islamsko dominacijo in njeno nadvlado. Toda uničenje ali zloraba cerkva je dosegla vrhunec med in po krščanskem genocidu v Otomanski Turčiji, katerega tarča so bili Armenci, Asirci in Grki. Po raziskavah profesorjev zgodovine Bennyja Morrisa in Drorja Ze’evija je bilo od leta 1894 do 1924 »približno 4 milijone kristjanov ubitih ali prisilno odseljenih iz Turčije in sosednjih ozemelj vzhodne Trakije, Urmije in južnega Kavkaza«.
Od takrat je bilo nešteto cerkva uničenih ali spremenjenih v druge namene, kot so mošeje ali pa hlevi. Mnogi so tudi tarča lovcev na zaklade. Vse to je v veliki meri posledica islamske nadvlade nad nemuslimani in njihove želje, da izbrišejo vse, kar pripada nemuslimanom. Danes kristjani predstavljajo le 0,1 % celotnega prebivalstva Turčije.
Nov primer je severni Ciper, kjer turške oblasti nameravajo zgodovinski samostan spremeniti v mošejo.
Od leta 1974 je Turčija nezakonito okupirala 36 % severnega dela Republike Ciper, članice EU. V tem obdobju je bilo na okupiranem območju izropanih, vandaliziranih in v nekaterih primerih porušenih na stotine cerkva, kapel in samostanov. Številne cerkve so bile med drugim spremenjene v mošeje, skladišča za turško vojsko, skladišča ali kozolce. Porušenih je bilo veliko krščanskih pokopališč, pa tudi judovsko pokopališče na okupiranem območju. Številne kulturne relikvije iz cerkva in drugih krajev so napadalci ukradli in jih s Cipra pretihotapili v tujino. Turčija in njen nezakonit režim na okupiranem območju Cipra sta v zadnjih 49 letih v veliki meri uničila grško kulturno in versko dediščino okupiranega območja.
Danes je okupirani sever večinsko turški, ker je Turčija na silo spremenila demografsko strukturo. Turške enote so med drugim zagrešile številne zločine, kot so umori, posilstva otrok in žensk, nezakonite aretacije in mučenje, prisilna izginotja in nezakonita zaplemba lastnine in zemlje. Grki in drugi krščanski Ciprčani so bili med vojaško invazijo leta 1974 prisilno razseljeni iz regije, nadomestili pa so jih nezakoniti naseljenci iz Turčije. Če lahko naredim analogijo, bi bilo to podobno temu, da bi muslimani ponovno vojaško napadli Španijo in ponovno vzpostavili Al-Andalus na suverenih deželah Španije, potem ko bi izgnali Špance.
Druga od temeljnih osi Erdoganove politike je njegov intervencionizem. Vi ga definirate kot neoosmanizem. Zakaj?
Neoosmanizem je iredentistična in imperialistična turška ideologija, katere cilj je čim bolj oživiti dežele mrtvega Otomanskega cesarstva. Otomansko cesarstvo je napadlo in zavzelo dežele v Evropi, Aziji in Afriki. Zato turška neootomanistična ideologija vpliva na velike dele dežel in je očitna v njeni zunanji politiki.
Turška politika do skoraj vseh svojih sosed je agresivna. Turške oborožene sile nezakonito zasedejo dele Cipra in Sirije. Pod krinko »boja proti terorizmu PKK« redno bombardirajo Irak, vključno z deželami preganjanih Jezidov in Asircev. Vojno Azerbajdžana proti Armencem v Arcahu leta 2020 in trenutno blokado je podprla tudi Turčija. Turčija tudi pogosto krši grški zračni prostor in teritorialne vode ter grozi z napadom na grške otoke v Egejskem morju. Obstaja tudi turška vpletenost in sodelovanje z džihadističnimi terorističnimi skupinami. Turška vlada že nekaj let podpira džihadiste v drugih državah. Med njimi so med drugim ISIS, Hamas, skupine, povezane z Al Kaido v Siriji, Muslimanska bratovščina in talibani. Zato turške panislamistične, neootomanske vizije in dejavnosti povzročajo nestabilnost, smrti in uničenje v širši regiji.
Omenili ste podporo Turčije Azerbajdžanu v vojni proti Armeniji. Azerbajdžanci so prekršili mirovne sporazume in od julija vzdržujejo blokado Gorskega Karabaha. Slišijo se glasovi, ki govorijo o lakoti in genocidu. Kaj se dogaja v Gorskem Karabahu?
Od decembra 2022 so bili več kot 8 mesecev avtohtoni Armenci v Republiki Arcah (Gorski Karabah) na Južnem Kavkazu izpostavljeni obleganju s strani azerbajdžanske vlade, kar je povzročilo lakoto in duševno bolečino 120,00 Armencem, ki živijo v regiji. Azerbajdžan je blokiral edino cesto med Arcahom in zunanjim svetom. Tako so trenutno Armenci v Arcah oblegani v svoji deželi, skoraj brez hrane, zdravil ali goriva. Po podatkih urada zagovornika človekovih pravic v Arcahu zmanjkuje celo zalog kruha in čez nekaj tednov ne bo več hrane.
S to blokado želi Azerbajdžan zavzeti regijo in prisiliti Armence, da pobegnejo iz svoje domovine. Toda Arcah je resnično armenski. Zgodovina Arcaha kot armenske entitete sega približno v 6. stoletje pred našim štetjem. Prva armenska šola, samostan Amaras, je bila ustanovljena v Arcahu. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je sovjetski diktator Stalin kot del svoje strategije »deli in vladaj« podelil Arcah sovjetskemu Azerbajdžanu kot avtonomno regijo. Toda Arcah nikoli ni bil del neodvisnega Azerbajdžana. Zgodovinsko je bil sestavni del Armenije. Desetega decembra 1991, nekaj dni pred uradnim razpadom Sovjetske zveze, je Arcahh izvedel referendum, na katerem je velika večina prebivalstva (99,89 %) glasovala za neodvisnost. Tako sta bili leta 1991 ob razpadu Sovjetske zveze razglašeni dve neodvisni in pravno enakovredni republiki – Azerbajdžan in Arcah.
Luis Moreno Ocampo, ustanovni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), je trenutno azerbajdžansko blokado Arcaha označil za “genocid”. Zato se vse to genocidno nasilje dogaja zaradi obsedenega sovraštva Azerbajdžana do Armencev in njihove regresivne želje po zavzetju armenskih dežel. Trenutno je Arcah edino mesto na svetu, ki ga oblega sovražna vlada in nima dostopa do zunanjega sveta. Ljudje tam dobesedno stradajo.
Zakaj oglušujoč mednarodni molk o tem vprašanju? Je to zaradi azerbajdžanskega plina in nafte ali tudi zaradi vpliva Turčije na Zahodu?
Oba imata veliko vlogo, vendar ne bi smela. Priča smo genocidu v realnem času. Azerbajdžan je morilska diktatura in mednarodna skupnost bi morala zavzeti potrebno stališče proti azerbajdžanskemu režimu. To stališče bi vključevalo sankcije ameriških in evropskih vlad proti azerbajdžanskim političnim voditeljem, pošiljanje nujne humanitarne pomoči v Arcah in uradno priznanje Arcaha za preprečitev prihodnjih zločinov s strani Azerbajdžana in Turčije.
Glede turškega vpliva v Evropi, kakšno vlogo imata po vašem mnenju nadzor priseljevanja in financiranje Muslimanske bratovščine v številnih evropskih državah?
Množično islamsko priseljevanje je glavni problem, s katerim se Evropa trenutno sooča – skupaj z upadajočo rodnostjo Evropejcev. Pravzaprav ima Evropa tudi dolgo zgodovino islamske invazije. Toda množično priseljevanje, večinoma muslimanov, je bilo in je še vedno del ekspanzionistične ideologije, ki so jo spodbujali ameriški demokrati in izvršna oblast EU. Zdi se, da je zamisel v ozadju uporabiti muslimansko priseljevanje, zlasti v Evropi, kot nekakšen družbeni katalizator za ustvarjanje »lažnega konformizma«, da bi postopoma odpravili narode in pravo bogastvo Evrope: njeno kulturno raznolikost.
Očitno želi izvršna oblast EU federalizirati Evropo. Zdi se, da lahko islam bistveno pomaga pri doseganju tega cilja. Morda celo naivno verjame, da imata isti ekspanzionistični cilj. Ampak to je hranjenje krokodila.
Poglejte na primer turški primer. V številnih državah v Evropi so etnični Turki na zadnjih turških predsedniških volitvah v veliki večini glasovali za turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. Turški supremacistični neonacisti, znani tudi kot Sivi volkovi, so postali politična sila v Evropi. Leta 2020 je francoski notranji minister Gerard Darmanin na Twitterju objavil, da je skupina v Franciji prepovedana. “Spodbuja diskriminacijo in sovraštvo ter je vpleten v nasilna dejanja,” je zapisal. Napoved je prišla po tem, ko je bil spomenik armenskega genocida leta 1915 zunaj mesta Lyon uničen z rumenimi grafiti in proturškimi slogani. Sivi volkovi so odgovorni za številna nasilna dejanja, vključno s poskusom atentata na papeža Janeza Pavla II. Še vedno pa so dobro organizirani v mnogih delih Evrope – zlasti v Nemčiji in Avstriji. Prav tako Muslimanska bratovščina, katere cilj je vzpostavitev šeriatske države v svetovnem merilu. Vprašanje je: Zakaj evropski narodi dovoljujejo tako sovražnim organizacijam, da delujejo na evropskih tleh?
Primer blokade Arcaha žal ni edini, kjer osrednji mediji ostajajo ravnodušni, brutalno preganjanje kristjanov v Pakistanu ali običajni poboji v Afriki ostanejo skoraj neopaženi. Zakaj se to zgodi?
Zdi se, da imajo posamezniki, organizacije in vlade različne motive za zanikanje preganjanja kristjanov. Strah pred islamisti je le en dejavnik. Na žalost se mnogi bojijo, da bodo tarča džihadistov, če bodo po resnici govorili o džihadu in njegovih teoloških koreninah. Politična korektnost je še en dejavnik. Lažje in bolj priročno je kratiti besede in “biti varen”, ne da bi “užalili” čustva kogar koli. Drugi dejavnik je pohlep, ko so novinarji in politiki kompromitirani s finančnimi posli, ki jim omejujejo integriteto ali določajo vsebino njihovega poročanja. Zdi se tudi, da mnogi ljudje na položajih mislijo, da če igrajo noja, bo grožnja ali problem džihada ali šeriatskega zatiranja nemuslimanov izginila.
Zavajajoči pogledi na svet prav tako igrajo vlogo pri tem zanikanju. Mislim, da je veliko ljudi – v vladah in medijih – zaslepljenih z lažnimi mnenji o svetu. Verjamejo, da so vse religije v bistvu enake, da je islam religija miru ali da »zahodni imperializem ali evropski kolonializem« povzroča nasilje ali odpor muslimanov na Bližnjem vzhodu, v Afriki in Aziji itd. Zdi se, da ne razumejo moči vere in kako vera vpliva na način razmišljanja in delovanja. Ali ne razumejo islama ali pa zanikajo njegove nauke. Vendar to ni raketna znanost: glede na njegove spise in svetovno zgodovino lahko vidimo, da je islam preganjal vse druge vere.
Zanikanje je jedro problema. Vendar pa zanikanje ne vpliva na resnico. In resnica je, da so kristjani najbolj preganjana skupnost s strani muslimanov. Islamizacija ogroža kulturno in intelektualno raznolikost človeštva. To je resna zadeva. Ni ga mogoče prezreti. Na kocki je prihodnost Evrope in krščanstva po vsem svetu.
Slovenian