Pišeta: Alvaro Penas & José Papparelli
Paolo Borchia je italijanski evropski poslanec Lege v Evropskem parlamentu in je koordinator v Odboru za industrijo, raziskave in energetiko (ITRE) evropske skupine Identiteta in demokracija (ID). Diplomiral je iz politologije na Univerzi v Padovi in je leta delal kot administrator in svetovalec v zasebnem podjetju.
Z evropskim poslancem smo se pogovarjali o zelenih politikah EU, teži ideologije pri njihovem izvajanju ter njihovih političnih, ekonomskih in družbenih posledicah.
Kaj je evropski zeleni dogovor in cilj preoblikovanja Evrope v »prvo podnebno nevtralno celino«?
Zeleni dogovor predstavlja preveč ideološki in zelo pristranski odziv na okolje in prihodnost planeta. V zvezi s tem ima Lega drugačno vizijo in naša stranka je zelo zaskrbljena, da Green Deal predstavlja napačen odgovor, saj je popolnoma ideološko neuravnotežena pobuda, rekel bi, da je v mnogih pogledih “talibanski” odgovor. Predstavlja nevaren odgovor na možnost, da so evropska podjetja konkurenčna. Zelo nevarno je tudi z vidika ohranjanja ravni zaposlenosti, ki jo trenutno imamo v Evropi. Gre za odziv, ki problema ne bo rešil, ampak ga bo še poslabšal. Poglejte dejstvo, da v Evropi trenutno oddajamo le 7,5 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, kar je zelo malo in z uporabo tovrstne uredbe bodo številni sektorji neupravičeno kaznovani z zelenim dogovorom. Na primer, kmetijska proizvodnja je ena izmed najbolj prizadetih z gospodarskimi in socialnimi posledicami, ki jih to prinaša. To pomeni, da če bo izvedena, kar je verjetno, bo povpraševanje po proizvodnji v Evropi upadlo in bomo morali kmetijske proizvode kupovati od proizvajalcev zunaj Evrope, ki bodo paradoksalno imeli nižje cene in bodo veliko bolj onesnaževali. To je ena od negativnih posledic uveljavitve te zelene uredbe. Uspeti nam mora obrniti te škodljive trende, ki sta jih vsilila Ursula von der Leyen in Frans Timmermans iz Evropske unije.
Toda paradoksalno je, da se Evropa pretvarja, da sama sebi kot okolju najbolj prijazni regiji vsiljuje omejevalne podnebne ukrepe dvomljive učinkovitosti, medtem ko države, kot sta Kitajska ali Indija, onesnažujejo veliko več in brez razlike.
Tako pač je. Cilj, da bi Evropa do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina, je verjetno preveč ambiciozen cilj, a to bo zelo težko doseči brez zaveze drugih držav. Na splošni ravni vidim, da se pri nas v Evropi preveč pozornosti namenja ideologiji, zunaj in na geopolitični ravni pa je veliko bolj zaščitena ekonomija in konkurenčnost podjetij. Zato smo zelo zaskrbljeni, kako se razvijajo razmere z vidika podnebne in energetske politike v Evropi.
Zdi se mi, da je velik problem v tem, da Evropska komisija stvari ne vidi jasno. Vodenje Ursule von der Leyen je napačno in poleg tega, da je odgovorna za povezovanje z levico, pošilja sporočilo, da je edina težava, s katero se moramo spopasti v Evropi, onesnaženje. Mislim, da je to problem, da, ampak tudi konkurenčnost, brezposelnost, padajoča rodnost, nezakonito priseljevanje – to so veliki problemi. Če bi se Evropska komisija tem vprašanjem posvetila tako intenzivno, kot se ukvarja z okoljskim vprašanjem, bi bile razmere v Evropi popolnoma drugačne. Za nas je zelo pomembno, da se državljani zavedajo tega problema, kdo je odgovoren in kakšna je alternativna rešitev.
Kakšne so kratkoročne in dolgoročne posledice nadaljevanja te poti za naše gospodarstvo?
Začnimo z ogledom dejanskih številk, ker so mnenja vedno zelo zanimiva, vendar so številke tiste, ki štejejo. Kar zadeva pesticide, na primer v Evropi porabimo povprečno 1,6 kg pesticidov na hektar, v vzhodni Aziji pa 12 kg. Kot lahko vidimo, je razlika velika. V Evropi imamo proizvajalce, ki so v preteklih letih vlagali v pridelavo bolj zdravih pridelkov z manjšim onesnaževanjem, zdaj pa ugotavljamo, da se morajo ti isti proizvajalci podrediti veliko bolj restriktivnim svetovnim predpisom, kot so bili doslej, s posledicami v smislu stroškov, proizvodnje , zaposlovanje, zdravje in skrb za okolje. Bistvo je torej, da s temi politikami EU ne gremo nikamor, saj le postavljajo nove ovire za podjetja, delavce in potrošnike. Moramo spremeniti to smer, ki v zameno za teoretično nižje cene z uvozom izdelkov iz tujine slabša našo trgovinsko bilanco in naše gospodarstvo. Paradoksalno je, da ti uvoženi izdelki ne izpolnjujejo naših okoljskih standardov.
Je ta obsedenost z ekološkim prehodom resnična nuja ali ideološka dogma podnebnega fanatizma? Zakaj je Evropa glavno gibalo ideologiziranega okoljevarstva?
To bi bilo zelo zanimivo vprašanje, na katerega bi morali zaprositi Fransa Timmermansa. To je vprašanje, ki smo ga vedno znova zastavljali, ne da bi dobili odgovor Evropske komisije. Na primer, zdaj nas hočejo prisiliti, da od leta 2035 preidemo z avtomobilov z motorjem na notranje zgorevanje na električne avtomobile, vendar nam nihče ne razloži, kako bomo proizvedli vso potrebno elektriko za to. V Italiji govorimo o 32.000 gigavatih, torej nesorazmernih količinah energije, ne samo za sedanje zmogljivosti, ampak verjetno tudi za prihodnje zmogljivosti naše države. Obnovljivi viri so zelo zanimivi alternativni viri, o katerih bi vsekakor veljalo razmišljati, a ne pozabimo, da gre za nestabilne, občasne in neprogramabilne vire z vsemi posledicami, ki to prinašajo. Imamo gospodarstvo, ki potrebuje veliko gotovosti, ne potrebuje ideologije, ustvarjati mora pogoje, da deluje brez ovir. In to se trenutno ne dogaja v Evropi, ampak nasprotno.
Torej so ti evropski predpisi proti avtomobilom z motorjem z notranjim zgorevanjem samo predstava za galerijo?
Obnašamo se, kot da je Evropa glavni akter v svetovnem onesnaževanju na nesorazmeren način. Naša poslanska skupina skuša Evropsko komisijo prepričati in razumeti, da za izračun, koliko vozilo onesnažuje, ni dovolj izmeriti emisije izpušnih plinov, ampak je treba razumeti, da je to treba storiti skozi celotno življenjsko dobo vozila. Z drugimi besedami, obstaja cela vrsta razlogov, zakaj moramo biti z električnim avtomobilom previdni. Najprej zato, ker baterije očitno predstavljajo velike težave pri recikliranju, govorimo pa o tehnološki verigi, v kateri je Kitajska trenutno najbolj sposobna cenovno najagresivnejše konkurirati. Ne bi želel, da bi vprašanje električnih avtomobilov ali avtomobilov z notranjim izgorevanjem postalo razdiralno vprašanje, zaradi katerega bi ekološki prehod postal prehod samo za bogate, izključujoč revnejše sloje prebivalstva. Skrb vzbujajoče je, da evropski proizvajalci avtomobilov ne morejo biti več konkurenčni glede stroškov, ki jih morajo nositi, zaradi česar je kitajskim proizvajalcem avtomobilov odprto globalno področje. Dajem primer Byd (Be Your Dreams), za katerega skoraj nihče ne ve in je kitajski proizvajalec avtomobilov, ki je od leta 2021 do 2022 podvojil svoj delež na svetovni ravni. Ti podatki so tam, očitni so, torej ne gre za to, da Lega v Evropi buri duhove ali ustvarja strahove. Številke jasno povedo, da na vsakdanje življenje vpliva geopolitika Kitajske, ki ima danes veliko večji tržni delež kot v preteklosti.
Namenjena je tudi spremembi naših prehranjevalnih navad s spodbujanjem umetne hrane in uživanja žuželk v škodo izdelkov, kot je meso. Kaj spodbuja njihovo zamenjavo?
To vprašanje me zelo skrbi. Problem je v tem, da izhajamo iz ideje, da bomo v prihodnosti morali nahraniti 8 milijard ljudi in da za to obstajajo tisti, ki nam govorijo, da moramo ustvariti meso v laboratoriju, da bi je cenejši izdelek, ki je na voljo v večjih količinah za vsakogar. Očitno je to z etičnega ali moralnega vidika dobra utemeljitev, a če pogledamo, kdo stoji za vsem tem, kdo stoji za to dinamiko, vidimo nekaj čisto drugega kot dobri nameni. Jasno je, da je ta celotna usmeritev pomoči človeštvu napačna, v resnici pa je instrumentalna in funkcionalna za multinacionalke, ki so vlagale v raziskave in razvoj, da bi industrializirale in komercializirale te izdelke. Govorimo tudi o zelo vplivnih svetovalnih podjetjih, povezanih z delom Evropske komisije, v resnici pa gre za izdelke, ki se potem predstavljajo kot cenejša alternativa odličnosti našega nacionalnega proizvoda, naravnega, zdravega in zaščitenega ter teritorialna označba porekla. Jasno je, da se pojavlja drugačen in škodljiv trend, ki v teoriji temelji na »plemenitem namenu«, vendar ni res.
Kakšen je odnos med ljudskimi, konservativnimi, patriotskimi in na identiteti temelječimi političnimi skupinami v Evropskem parlamentu glede na to, kar nekateri imenujejo “zeleni evro norci”?
Odnos je dober, vendar obstajajo logične razlike. Recimo, da je bilo na koncu škoda, da nam ni uspelo zgraditi dovolj močne desnosredinske večine, da bi zavrnili predlog Komisije. Zahvaljujoč amandmajem smo uspeli odpraviti vsaj nekatere res zelo negativne zadeve. V Italiji imamo težavo, da so razmere v kmetijstvu zelo resne, saj veliko mladih, ki bi radi vstopili v sektor, obupa zaradi težav, ki jih povzroča ideološki talibanizem, ki vpliva na sektor z gospodarskega vidika. Evropska unija je okoljevarstvo spremenila v nadomestno religijo.
Kljub temu je EPP prevečkrat glasovala z Levico.
Tako je in zato je ne le v Italiji, ampak tudi v Španiji in drugod desnosredinsko volilno telo sito desnosredinskih strank, ki od ljudi zahtevajo, naj volijo zanje, nato pa vladajo z levo sredino. To je dinamika, ki je bila na žalost preveč let tiha, vendar zdaj opažam vse večjo zavest med volivci, da je takšen odnos goljufija in izda posebne potrebe ozemelj in državljanov. Gre za politično držo, katere cilj je nadaljevanje vladavine kaste, ki je v zadnjih letih vodila Evropo in ki se mora končati. Nekdo mora prevzeti odgovornost, ko stvari niso delovale tako, kot bi morale. Čas je za spremembo večine v Evropski uniji, čas je za spremembe, čas je za drugo Evropo.
Slovenian