Piše: Álvaro Peñas
Miklós Szánthó je pravnik in politični analitik ter vodja Centra za temeljne pravice (Alapjogokért Központ), konservativnega instituta za pravne raziskave, ustanovljenega leta 2013.
Ko je bil Alberto Núñez Feijóo lani izvoljen za vodjo Partido Popular v Španiji, je dejal, da želi svojo pot za stranko brez kulturnih vojn. Je tako težko razumeti, da bijemo kulturno vojno?
Mislim, da ne gre za kulturno vojno, ampak bolj za vojno za kulturo. To bi se morali naučiti od Antonia Gramscija, ki je imel prav, ko je rekel, da morajo socialisti zmagati v boju za kulturo pred političnim bojem ali onkraj njega. Kultura je najpomembnejši del družbenega življenja in če bo levica prevladala nad kulturo, bo na koncu zmagala v političnem boju. To se je zgodilo in zdaj vidimo, da liberalci zmagujejo na volitvah že pred volitvami. Imajo profesionalno mrežo, ki zelo dobro izvaja kulturno propagando in je sposobna prepričati ljudi. Ne gre za orodje ali neposredno politično kampanjo; je mehak instrument, ki uporablja hollywoodske filme, serije, pop pesmi itd. Z rokovanjem in uporabo te popularne kulture promovirajo politične vrednote: multikulturalizem, priseljevanje, spol, LGBT … in ko pridejo v politično areno, so vsi ljudje senzibilizirani do teh vprašanj in volijo progresivne ali leve stranke.
Vendar na Madžarskem ni tako.
To, kar se dogaja na Madžarskem, je druga zgodba v primerjavi s tisto v zahodni Evropi. V 1990-ih in zgodnjih 2000-ih je bila madžarska politična in družbena krajina še slabša od tiste v ZDA danes. Ne samo, da so liberalci obvladovali javno življenje, imeli smo tudi komunistično dediščino. Komunisti so svoj politični kapital in svojo mrežo vpliva lahko preoblikovali v socialni, akademski, ekonomski in medijski kapital, zato je vse relevantne družbene podstrukture obvladovalo to postkomunistično omrežje. Leta 1994 so dediči komunistov v absurdni potezi sklenili koalicijo s prej protikomunističnimi liberalci in naprednjaki. Če navedem primer, na Madžarskem je do sredine 2000-ih 90 % medijev podpiralo levico in samo 10 % desnico. Toda nekaj se je začelo spreminjati, ko sta bila Fidesz in Viktor Orbán v opoziciji, konservativni poslovneži pa so začeli vlagati v medije. Seveda se je leta 2010 s ponovno zmago Fidesza in z Viktorjem Orbanom kot predsednikom vlade pospešila dekonstrukcija vseh postkomunističnih omrežij in podstruktur. Zdaj je situacija na Madžarskem precej bolj uravnotežena: na primer, če govorimo o medijih, 55 % podpira levico in 45 % desnico. Vendar so najbolj priljubljeni časopisi, televizijski kanali in spletne strani liberalni ali levičarski. Zato je smešno, da nekateri govorijo o pomanjkanju medijske svobode na Madžarskem.
So torej mediji ključni?
Potreben je tudi politični pogum. Madžarski primer nam kaže, da je potrebno veliko dela in truda ter medijev, vendar je potreben tudi pogum, da se upremo liberalnemu mainstreamu – na primer, kot smo videli leta 2010, ko je ves evropski mainstream začel kritizirati in obrekovati Orbánovo vlado zaradi spremembe ustave in volilnega sistema. Mislim, da bi večina konservativnih ali desnosredinskih vlad v takšni situaciji ustavila reforme, toda madžarska desnica je trdno stala v obrambi svojih vrednot in rekla “ne”. Tako se lahko počasi zajezi liberalna ideja in se začne graditi nova konservativna doba.
In če želite narediti ta korak, morate ponovno senzibilizirati družbo. Naj vam povem primer. Madžarska vlada želi zgraditi bogaboječo družbo, ki je naklonjena družini, spodbujati družino in spodbujati rojstvo več otrok, pri čemer za spodbujanje uporablja neposredna orodja, kot so znižanje davkov, in mehka orodja, kot je komunikacija. To je isto, kar počnejo liberalci in kar je svetoval Gramsci, da so zmagali v vojni za kulturo. Na ta način je vlada, ne da bi spremenila zakone o splavu, ki so bili sprejeti v devetdesetih letih in so zelo liberalni, v zadnjih desetih letih uspela prepoloviti število splavov. In to zato, ker se je družbeno okolje spremenilo.
Nekaj, kar bi Gramsciju zagotovo všeč, so televizijske platforme, ki mlade bombardirajo s progresivnimi vrednotami. Ali je mogoče dolgoročno premagati te medije?
Najpomembnejše pri madžarskem primeru je tisto, kar je Viktor Orbán rekel lani na CPAC: Ne sledite pravilom liberalcev.
Na splošno sem pesimist glede prihodnosti Zahoda, ker je liberalna zavest dosegla zelo visoko in zelo profesionalno raven. Ne vem, ali je možna vrnitev k evropskim vrednotam in standardom. A po drugi strani morda ne gre za liberalen in napreden virus z dolgoročnimi posledicami, temveč za modo za mlade, ki je bo slej ko prej konec. Madžarska je primer, da je mogoče z državno podporo in politično intervencijo uspešno promovirati vrednote, kot so Bog, država in družina. Težava je v tem, da so tako imenovane konservativne oziroma desnosredinske sile na Zahodu obupale in začele igrati po liberalnih pravilih, na koncu pa imamo žalostno zgodbo španske ljudske stranke, CDU in CSU v Nemčiji, republikancev v Francija in torijcev [v Združenem kraljestvu].
Kot vrednote, za katere se zavzema madžarska vlada, ste navedli »Bog, država, družina«. Vendar Madžarska ni zelo verna država.
Ko na Madžarskem govorimo o Bogu, domovini in družini, mislimo na kulturo, tradicijo. Jaz sem sekularist, sem mlačen kalvinist, in ko govorimo o Bogu v javnosti, v političnem smislu, ne govorimo neposredno o veri, ampak o naši judovsko-krščanski tradiciji, naši nacionalni tradiciji in naši zgodovini. Zgodovina, na katero bi morali biti ponosni ob poskusih kulture odpovedi, ki bi zanikala celotno preteklost, ker so jo zgradili beli heteroseksualni moški. In ko govorimo o družini, mislimo, da je oče moški in mati ženska, in da sta to edina biološka spola.
Če te vrednote vnesete v ustavo, kot je to storila Madžarska, če se držite varovanja meja, če se držite kulturne dediščine svoje države, če spodbujate družino s trdimi in mehkimi orodji, potem se stvari lahko spremenijo. Stvari se lahko spremenijo in znak uspeha na Madžarskem so štiri velike večine na volitvah. Celo ljudje na levici glasujejo za Fidesz, ker madžarska desnica temelji na zdravi pameti – in tako vidimo, da to ni več boj ideologij, levih ali desnih, to je boj zdrave pameti proti norosti in tej neumnosti spolne ideologije.
Vir: https://europeanconservative.com/articles/interviews/interview-with-miklos-szantho/
Slovenian