Piše: Álvaro Peñas

Intervju s Hanno Liubakovo, neodvisno novinarko in raziskovalko iz Belorusije, ki je leta 2020 zaradi političnega preganjanja zapustila svojo državo. Svojo poklicno pot je začela na edinem neodvisnem beloruskem televizijskem kanalu Belsat, kjer je delala kot dopisnica in televizijska voditeljica. Bila je prejemnica novinarske štipendije Václava Havla na Radiu Svobodna Evropa/Radiu Svoboda na Češkem ter štipendije World Press Institute v Združenih državah Amerike. Hanna je leta 2010 diplomirala iz umetnostne zgodovine na Jagelonski univerzi v Krakovu na Poljskem, leta 2017 pa je z odliko magistrirala iz mednarodnega novinarstva na univerzi Brunel v Londonu.

Med množičnimi protesti pred dvema letoma sem intervjuval Witolda Dobrowolskega, poljskega novinarja, ki ga je beloruska policija aretirala in mučila. Povedal mi je, da so v Hongkongu v enem letu aretirali 8 000 ljudi, v Belorusiji pa 7 000 v samo treh dneh, kar pomeni, da je bila represija zelo ostra in neselektivna. Ali je ta represija zatrla protestno gibanje?

Seveda je to res. Represija je bila glavni razlog, da so ljudje prenehali odkrito protestirati, in tako je še vedno. Vendar menim, da je imela avgusta, na začetku, povsem drugačen učinek, saj so bili ljudje zaradi stopnje nasilja jezni in ne prestrašeni, in takrat se je režim ustrašil. V začetku avgusta je bilo na ulicah veliko nasilja, ljudje so bili pretepeni, aretirani, posiljeni v zaporih in mučeni. Zgodile so se grozne stvari. Takrat sem bil v Minsku in spomnim se, da so ljudje v številnih pogovorih na ulicah govorili o prijateljih ali znancih, ki so bili aretirani ali pretepeni. Ljudje so bili šokirani in hkrati jezni. Šestnajstega avgusta so bile v Minsku množične demonstracije, zdelo se je, da je na ulice prišlo celotno mesto, sama sem bila presenečena, da je toliko ljudi protestiralo proti Lukašenku, celo ljudje, ki so bili politično nevtralni, a zelo jezni. Mislim, da je Lukašenko tisti dan izgubil.

Vendar je Lukašenko ostal na oblasti zato, ker ga podpira sistem: policija, vojska, vertikalne organizacije itd. Ni močan, v to ne verjamem, toda sistem, ki ga je ustvaril, je močan. Zato ga ni bilo mogoče premagati, poleg tega pa je bil strah tem večji, čim več ljudi je bilo aretiranih in obsojenih ter čim več voditeljev je bilo preganjanih ali prisiljenih v izgnanstvo. Lukašenko je na oblasti od leta 1994 in je premagal številne krize, ta izkušnja pa je tudi mnoge prepričala, da so se vrnili domov.

Novinarka Inna Kocetkova, namestnica urednika časopisa Komsomolskaja pravda, je marca letos v intervjuju povedala, da je bil njen časopis zaradi poročanja o protestih podvržen državni cenzuri, oktobra 2021 pa je izginil. Ali v Belorusiji še obstajajo svobodni mediji?

Da, kljub cenzuri še vedno obstajajo regionalni in nacionalni mediji, katerih uredništva so pogosto v tujini, vendar novinarji delajo v Belorusiji, včasih neopazno ali celo anonimno. Morda ne opravljajo preiskovalnega dela, vendar poročajo o dogajanju in ga delijo z nami, ki smo zunaj. V Belorusiji se razvija tudi “državljansko novinarstvo”; v teku je več projektov, ki vsak dan prejmejo na tisoče slik ali videoposnetkov, na katerih ljudje pošiljajo informacije o premikih ruskih enot ali izstrelitvah raket proti Ukrajini. To nam daje veliko upanja, čeprav želi režim seveda poklicno novinarstvo prepovedati, kriminalizirati in prepovedati. Vendar pa informacije tako ali drugače dosežejo družbo in režim jih ne more ustaviti. Po raziskavah 30 % prebivalstva gleda državno televizijo, vendar njenim novicam verjame le 20 % gledalcev. To je zelo nizka številka. Vendar pa moči propagande ne smemo podcenjevati, to opažam v svoji družini, vendar Belorusija ni Rusija in naši ljudje ne zaupajo uradnim medijem.

Četrega julija se je začelo sojenje proti novinarki Katsiaryni Andreevi zaradi obtožbe “izdaje države”, za katero je zagrožena kazen do 15 let zapora. Kaj mi lahko poveste o tem primeru?

Katsiaryna je ena najbolj pogumnih novinark v Belorusiji in z njo sem sodelovala pri več preiskavah na terenu. Aretirali so jo že pred novembrom 2020, saj je bila ena najbolj vidnih novinark, vedno na prvi liniji, vedno je poročala o protestih. Z možem je napisala tudi knjigo “Beloruski Donbas” o beloruskih borcih na obeh straneh v Ukrajini, ki jo je režim marca 2021 prepovedal kot “ekstremistično”. Novembra 2020 je poročala o demonstracijah v spomin na Ramana Bandarenko, ki so ga leto prej pretepli do smrti, in bila aretirana. Po dveh letih zapora naj bi jo izpustili, vendar so bile vložene nove obtožbe zaradi “državne izdaje” in obsojena je bila na osem let zapora. Njena izdaja je bila, da je bila novinarka in da je poročala o vsem, kar se dogaja v Belorusiji. Zdaj je naša dolžnost, da ji pomagamo in zagotovimo njeno izpustitev.

Leta 2021 sta bila dva zelo resna primera, ugrabitev letala družbe Ryanair in aretacija blogerja Romana Protaseviča ter umor predstavnika opozicije Vitalija Šišova v Kijevu. Se vam ne zdi, da je bilo premalo mednarodnega pritiska na Lukašenkov režim?

Če pogledamo sankcije proti Lukašenkovemu režimu, so te postale pomembne po ugrabitvi letala družbe Ryanair. Prejšnje so bile le vizumske sankcije proti oligarhom in se jim je bilo mogoče zlahka izogniti. In tudi sankcije iz junija 2021, ki so vključevale sankcije proti beloruskemu gospodarstvu, so imele veliko vrzeli in režim je lahko še naprej trgoval s svojimi glavnimi proizvodi. To kaže, da se EU in svet nista bila pripravljena soočiti z Lukašenkom, kar mu je deloma omogočilo, da je ostal na oblasti in pomagal Putinu v njegovi agresivni vojni proti Ukrajini. Nočem zveneti grobo, vendar bi bilo treba sankcije uvesti že od začetka, za to pa je potrebnega veliko poguma in odločnosti. To se je začelo šele po ugrabitvi letala družbe Ryanair, kar je ena najhujših stvari, ki jih je storil Lukašenko, vendar še vedno ne vidimo močnega odziva proti režimu, razen uvedbe sankcij, ki se jim beloruski oligarhi in podjetja še danes v številnih primerih izogibajo. Lukašenka je treba kaznovati, hkrati pa je treba podpreti belorusko ljudstvo, ki je talec svoje vlade.

Prvega julija je bila 20-letna študentka Danuta Piarednia obsojena na šest let in pol zapora, ker je na svojih družbenih omrežjih objavila protivojno besedilo. Ali je vojna v Ukrajini povzročila večjo represijo?

Da, saj režim ni pričakoval tega, kar smo videli 27. februarja, tri dni po začetku vojne, ko se je na desettisoče ljudi po vsej državi podalo na ulice v podporo Ukrajini. Tistega dne je bilo aretiranih več kot tisoč ljudi, mnogi so bili v zaporih mučeni, sproženi so bili kazenski postopki. Avgusta 2020 je bila kazen 15 dni zapora, zdaj pa lahko traja tudi do 15 let. Državno nasilje in teror sta postala normalna, policija pa je vse bolj represivna. Vendar smo bili priča tudi več kot 80 sabotažam na železniških progah, da bi preprečili premik ruske vojske v Ukrajino. Nekateri od teh partizanov, kot jim pravimo, so bili aretirani in jim zdaj grozi smrtna kazen, saj je režim spremenil zakonodajo in med kazniva dejanja, ki se kaznujejo s smrtjo, vključil tudi “poskus terorističnega dejanja”.

Veliko Belorusov ima sorodnike v Ukrajini, ki jo imajo za sestrski narod, zato je ta vojna zelo nepriljubljena. Ali je to razlog, da beloruska vojska še ni sodelovala v vojni?

Beloruska vojska se vojni ni pridružila iz več razlogov. Eden od njih je nizka morala – vojaki se nočejo boriti, nočejo umreti za Putina v vojni, ki ni njihova. Drugi razlog je vojaška zmogljivost, saj je večina vojakov nabornikov in je le malo vojakov, ki so pripravljeni na boj. To je obrambna vojska in ne napadalna. In seveda je v beloruski družbi, v nomenklaturi in režimu, prisotno soglasje, da se tej vojni ne bi smeli pridružiti. Uradna javnomnenjska raziskava je pokazala, da od 86 do 97 odstotkov Belorusov ne želi poslati vojakov v Ukrajino. V nasprotnem primeru bi bile razmere resnično eksplozivne in bi destabilizirale režim. Če bi v Belorusijo začele prihajati vreče s trupli, bi to sprožilo odziv in val protestov, to pa ne bi bilo dobro za Putina in Lukašenka. Putin uporablja Belorusijo kot izhodišče za invazijo, Lukašenko pa dovoljuje, da se njegovo ozemlje uporablja za napad na drugo državo, zato je tudi beloruski režim agresor. Ta druga fronta je stalna grožnja Kijevu in z vojaškega vidika je to pomembnejše od pošiljanja beloruskih enot v vojno.

Nasprotno, številni Belorusi so se prostovoljno pridružili Ukrajincem in celo oblikovali svoje enote. Kaj menite o teh prostovoljcih in kaj predstavljajo za nasprotnike režima? Kakšna usoda jih čaka, če padejo v ruske roke?

Režim se teh borcev boji, ker Lukašenko meni, da bi lahko obrnili tok dogodkov, če ne bo drugega izhoda iz protestov. Beloruska vojska nima teh izkušenj in se bo težko spopadla s temi moškimi, če se bodo vrnili v Belorusijo in podprli proteste.

Seveda, če so ujetniki ruske vojske ali tako imenovanih ljudskih republik, ne morejo pričakovati poštenega sojenja. Prav tako ni države, ki bi jih zaščitila, zato so brez obrambe. Lahko bi jih poslali na sojenje v Belorusijo, kjer bi jih zaradi stroge represije režima obtožili na primer terorizma. Njihova usoda je v vsakem primeru zastrašujoča. Vem, da imajo nekateri med njimi pri sebi eksplozivne naprave, da bi se ubili, preden bi padli v ruske roke, saj je njihova usoda tako ali tako že odločena.

Ali je prihodnost Belorusije povezana s preživetjem Ukrajine in izidom te vojne?

Da, saj poraz Putina pomeni poraz Lukašenka. Ko bo Ukrajina zmagala v vojni, se bodo Belorusom odprle nove priložnosti. Seveda bodo bolj motivirani, toda Putinov poraz bo povzročil tudi manjšo podporo režimu. Lukašenko bo bolj zmeden in razočaran ter bolj pripravljen najti rešitev ali kompromis z Zahodom. To bo tudi zlomilo režim, saj se bodo številni njegovi zvesti obrnili proti njemu. Ukrajina seveda ne more biti varna brez svobodne Belorusije.

Vir: El Correo de España

Prejšnji članekVlad Cubreacov: “Republika Moldavija se bo raje ponovno vključila v Romunijo kot pa v EU”
Naslednji članekSkoraj vsakodnevni napadi z noži: Francija na poti v propad?