Piše: Álvaro Peñas
Johan Deckmyn je od leta 1995 mestni svetnik v Ghentu za Vlaams Belang in od leta 2019 član flamskega parlamenta.
Junija imate poleg evropskih volitev še volitve v Flandriji. Ankete napovedujejo vašo zmago.
Tako je in septembra bomo imeli tudi lokalne volitve. Na volitvah 2019 smo imeli 19 odstotkov, na letošnjih volitvah pa nam ankete kažejo na 27-28 odstotkov. S tem smo prva politična sila v Flandriji, pred doslej večinsko N-VA (neoflamsko zavezništvo, konservativna stranka, ki je v Evropi povezana z ECR).
Kaj je razlog za tako znatno povečanje?
Vzroka sta dva, priseljevanje seveda, pa tudi varnost, in v mnogih primerih gresta oba pojava z roko v roki. V zadnjih nekaj tednih je v Bruslju prišlo do devetih strelskih napadov, v katerih je bilo ubitih več ljudi in so povezani s trgovino z mamili. Policija tega ne zmore več in v mnogih soseskah ni niti policijske prisotnosti, ker so postala prepovedana območja.
Vendar v valonski Belgiji ni močne stranke, ki bi nasprotovala priseljevanju. Zakaj?
Na to lahko gledamo dvojno: na eni strani medijski bojkot; po drugi strani pa je to morda posledica nezmožnosti desnice, ker v Franciji vidimo pomen protipriseljenskih strank. Resnica je, da je politični trend v Valoniji povsem levičarski in z vse večjim porastom komunističnih strank.
Doslej so druge stranke okoli Vlaams Belang postavile v metaforični cordon sanitaire. Če se bodo ankete realizirale in boste postali prva stranka, menite, da bo mogoče doseči vladne dogovore?
Če bomo prva stranka, bomo imeli možnost poskusiti sestaviti vlado, mislim, da v dveh tednih. Vsi novinarji v Flandriji postavljajo isto vprašanje in ga naslovijo na N-VA, ki pa ne želi odgovoriti. To je že preboj, ker je bil v preteklosti vedno odgovor proti kakršnemu koli sodelovanju. To pomeni, da obstaja možnost, da se lahko pogajamo. Najboljši dokaz je bilo leto 2019, ko so bili oni prva stranka, mi pa druga in so se pogovarjali z nami; vendar nismo imeli zadostne večine in druge stranke so bile totalno proti. Zdaj je veliko vprašanje, ali nam bo uspelo doseči to večino, kar potrjujejo zadnje ankete. Poleg tega ne smemo pozabiti, da stranke, ki zdaj vladajo v nekaterih regijah, na primer liberalci, ne bodo prišle v parlament, ker ne bodo presegle 5-odstotnega praga. Dober primer je Antwerpen, kjer dosegajo le 4 odstotke, kar koristi največji stranki, to pa smo mi.
Torej ne gre le za spremembo zaradi vašega uspeha, ampak tudi zaradi neuspeha tradicionalnih strank.
Da, čeprav še vedno obstaja cordon sanitaire na zvezni ravni, ker se z dominantno levico na valonski strani ni mogoče pogajati.
Kakšne rezultate pričakujete na evropskih volitvah?
Pričakujemo dober rezultat. Trenutno imamo tri poslance in upamo, da bomo dobili še četrtega. Vlaams Belang pripada ID, medtem ko je N-VA del konservativcev in reformistov, in po mojem mnenju bi bilo zavezništvo ECR in ID idealno. Razumem, da obstajajo problemi tako med različnimi državami kot strankami, ki tega trenutno ne omogočajo, a več je tistega, kar nas povezuje, kot je tistega, kar nas razdvaja. Mislim, da je zdaj čas za vzpon desnice in vrnitev k tradicionalnim in konservativnim idejam.
Če imate še vedno večino, je vaš cilj neodvisnost Flandrije leta 2029.
To je naša ideja. Če dobimo veliko večino, želimo doseči flamsko neodvisnost. Tudi N-VA si ga želi, a imajo drugačno idejo. Naš cilj je, da, če imamo večino v flamskem parlamentu, razglasimo neodvisnost in se pogajamo z valonsko stranjo, da dosežemo miren prehod. N-VA verjame, da se lahko pogajate brez razglasitve neodvisnosti, vendar za nas to ni realno. Leta 1994 je bila na primer državna reforma, ki je dajala prednost flamskemu zastopanju v mednarodnih organih, trideset let kasneje pa je vse še vedno po starem, ker se valonska stran ni želela pogajati in je to blokirala. Za izvedbo reforme je potrebna večina v zveznem parlamentu ter v flamskem in valonskem parlamentu, zato kontroverzne reforme ne uspejo.
Moramo se pogovarjati o številnih vprašanjih, predvsem pa o reformi države, ko gre za financiranje, saj vsako leto v Bruselj in Valonijo nakažemo milijone in milijone evrov. Toda vse se je ustavilo in razmere so vse bolj podobne grškim težavam. Če bi bila Valonija neodvisna država, bi pravzaprav bankrotirala. Najslabše je, da tega položaja nočejo spremeniti, čeprav je Evropa Belgiji sporočila, da mora zmanjšati porabo za 27 milijard evrov, kar je ogromna vsota. Moramo govoriti o denarju.
Mislite, da bi bila neodvisnost sprejeta na evropski ravni?
To je zapletena točka. Mislim, da na primer Španija ne bi gledala naklonjeno. Ampak govorimo o državi, kjer je večina postala manjšina, to nima nobene zveze s primerom, kot je Katalonija, kjer manjšina želi neodvisnost. Tukaj govorimo o večini, vendar razumem, kako težko je to razumeti. Zato je ena naših glavnih nalog povedati tujini, da je Flandrija pripravljena in da smo lahko gospodarska sila v Evropi. Naš problem je, da želi Bruselj še naprej zapravljati denar in se noče spremeniti, mi pa že desetletja zahtevamo spremembe in na koncu se bodo morali pogajati.
Če sem iskren, tudi zmaga na referendumu o neodvisnosti ne bi bila lahka – čeprav volivci Vlaams Belang in N-VA vedo, da si želimo neodvisnosti –, ker se veliko ljudi boji sprememb. A če bi se vprašali, ali želijo prenehati financirati Bruselj, bi bil rezultat v veliki večini naklonjen neodvisnosti. Vse je odvisno od tega, kako je postavljeno vprašanje. Prepričan sem, da če bo Flandrija prenehala financirati Valonijo, bo njena vlada izgubila zanimanje za nas in bo ta denar iskala drugje.
Ali bi lahko v trenutnih razmerah, z rusko invazijo na Ukrajino in tem, kar je videti kot vrnitev v hladno vojno, na ta notranji proces vplivali od zunaj, da bi destabilizirali EU? Vse več je na primer poročil o ruskem vmešavanju v separatistični proces v Kataloniji.
Ne vidim povezave med našimi notranjimi težavami in tem, kar se dogaja v Ukrajini. Ruska invazija je napačna in kot stranka smo razglasili, da je Ukrajina neodvisna država in da je treba njene meje spoštovati. Ampak na geopolitični ravni, ker omenjate hladno vojno, mislim, da to ni podobno konfrontaciji s Sovjetsko zvezo, ki je bila bipolarni problem, zdaj pa je multipolarni problem: Rusija, Kitajska, Združene države, Evropa pa kot stranski igralec. V zadnjem času je bilo veliko hrupa o Trumpovih izjavah o tem, da morajo države članice Nata plačati svoje račune, resnica pa je, da smo v Evropi svobodo že dolgo jemali kot samoumevno, saj smo bili odvisni od podpore ZDA. Evropa mora bolj skrbeti za lastno obrambo in biti bolj prisotna na mednarodnem prizorišču.
Slovenian