Piše: Álvaro Peñas
Najboljši način, da nekaj pozabimo, je, da se temu ne približamo, kajti datumi, številke ali zgolj predmeti so hladni in ne čutimo empatije do njih, so kot dolgočasne lekcije zgodovine, ki temeljijo na ponavljanju datumov vojn in mirovnih pogodb, naučiš se jih na pamet in jih nato pozabiš. To sem pomislil, ko sem obiskal vojaški muzej v Lizboni in si ogledal območje, posvečeno čezmorski vojni, vojni, ki jo je Portugalska vodila proti gibanjem za neodvisnost v Angoli, Gvineji Bissau in Mozambiku med letoma 1961 in 1974. Tam so bile zastave in orožje, vendar nobene slike ali nobene omembe najbolj odlikovanega portugalskega vojaka v zgodovini, podpolkovnika Marcelina da Mata z vzdevkom “gvinejski Rambo”.
Rojen v Portugalski Gvineji, je zaslovel s svojim junaštvom med čezmorsko vojno, bil je odlikovan s petimi vojnimi križi in leta 1969 povzdignjen v viteza Reda stolpa in meča (najpomembnejši častni red na Portugalskem). Ustanovitelj enote komandosov je sodeloval v 2412 misijah, vključno z operacijo »Zeleno morje«, izpustitvijo 400 političnih zapornikov in 26 portugalskih vojakov v zaporih gvinejskega predsednika Sékouja Touréja ter operacijo »Trident«, reševanjem več kot 100 portugalskih vojakov v Senegalu. Med “revolucijo nageljnov” ga je levičarska vojska preganjala in mučila, zato se je moral zateči v Španijo, da bi si rešil življenje. Bil je domoljub, ki se ni nikoli odrekel svojemu sodelovanju v vojni in levica mu tega nikoli ni oprostila. Umrl je 11. februarja 2021, njegovega pogreba pa so se udeležili predsednik republike Marcelo Rebelo de Sousa, predstavniki Chege in CDS-Partido Popular ter njegovi soborci. Na pogrebu najbolj odlikovanega portugalskega vojaka ni bilo predstavnika socialistične vlade.
Toda če je dovolj hudo, da država želi pozabiti svoje junake, je še huje, da pozabi tiste, ki so bili ubiti zgolj zato, ker so bili Portugalci. Na današnji dan, leta 1961, so plantaže kave v severni Angoli postale grozljivo prizorišče pokola. Na stotine gverilcev UPA (União das Populações de Angola – Zveza ljudstev Angole), oboroženih z mačetami in doma narejenim orožjem, je vdrlo na plantaže kave ter brutalno mučilo in ubijalo moške, ženske in otroke. Pokol je bil nepopisen, kar potrjujejo fotografije in filmi portugalskih vojakov in medijev o izropanih in požganih vaseh in nasadih: trupla razkosana z mačetami ali lesnimi žagami, glave pribite na kolo, ženske, ki jih je posililo na desetine gverilcev in jim nato razrezalo drobovje in otroke, vključno z dojenčki, ki so jim glave razbijali ob stene. Med 15. in 16. marcem je bilo brutalno ubitih 7000 portugalskih, evropskih in afriških državljanov.
Zločin je bil tako divji, da vodja UPA Holden Roberto, ki je bil na sedežu ZN, sprva ni priznal odgovornosti za pokol. Toda v »protikolonialističnem« boju je bilo vse dovoljeno in teror je bil samo še eno orožje. Medtem ko so gverilci UPA divje pobijali na tisoče civilistov, je Varnostni svet ZN sprejel predlog, ki obsoja razmere v Angoli, za kar sta glasovali tako ZDA kot Sovjetska zveza. Triindvajsetega marca je 3. vseafriška ljudska konferenca v Kairu odobrila “uporabo sile za likvidacijo imperializma”, pri čemer so omenjeni Angola, Gvineja in Mozambik. Generalna skupščina ZN je 4. aprila, ko je bilo že znano, kaj se je zgodilo, sprejela predlog za samoodločbo Angole. Ko je Portugalska začela vojno, se je svet postavil na stran morilcev 15. marca.
Leta 1974 je revolucija nageljnov pripeljala do konca vojne in Portugalska se je umaknila s svojih čezmorskih ozemelj. Za Tretjo republiko, ki se je takrat rodila in velja še danes, so bile smrti 15. marca neprijeten spomin, ki ga je bilo najbolje pustiti v pozabi. Pretekla leta niso bila dovolj, da bi spremenila ta selektivni spomin, ravno nasprotno. Z naraščajočim vplivom politične korektnosti se je pripoved o »borcih proti kolonialnemu zatiranju« še bolj razširila v medijih in politiki, kot tudi ideja, da je zgodovina Portugalske, tako kot zgodovina vseh evropskih narodov, rasistična in da je treba se opraviči za dogodke iz preteklosti. Revizionistični val, ki je šel tako daleč, da je leta 2021 socialistični poslanec Ascenso Simoes pozval k rušenju Padrão dos Descobrimentos (spomenik odkritjem) v Lizboni.
Pred tremi leti, ob 60. obletnici pokola, sta se le dva portugalska medija spomnila na dogajanje v Angoli: članek Frederica Nunesa da Silve, po zaslugi katerega sem prvič izvedel za to zgodbo, in še en v reviji “Sábado «, pod precej zmedenim naslovom »Masakri v Angoli. Milice belih vigilantov«. Nič več. Na Portugalskem ni spomenika, ki bi se spominjal nedolžnih žrtev, ubitih tistega zloglasnega 15. marca, niti ničesar, kar bi slavilo junaka, kot je Marcelino da Mata.
Osmega marca je umrl še en tak junak: pilot António Lobato. Lobato je bil ujet leta 1963 in je bil v zaporu sedem let in pol, trikrat je pobegnil iz zapora, nato pa so ga znova ujeli. Gverilci so mu ponudili svobodo in varno zatočišče v socialistični državi, pozneje v Alžiriji, v zameno za izdajo svoje države in obsodbo »grozodejstev portugalske vojske«, a je Lobato vedno zavrnil. Rešili so ga v znameniti akciji »Zeleno morje«, v kateri je, kot sem že omenil, sodeloval Marcelino da Mata.
Spomenik čezmorskim borcem je bil postavljen leta 1994 in vključuje imena 10.000 vojakov, padlih v vojni, ki so jim dodana imena drugih vojakov, ki so umrli na mednarodnih misijah. Toda največja zmaga čezmorskih veteranov doslej je bila potrditev statuta republiške skupščine leta 2020, ki je nekdanjim borcem podelil simbolična priznanja in dodatne pokojnine. Vendar pa je glede na Liga dos Combatentes (Liga borcev) v mnogih primerih to pomenilo povišanje pokojnine za “samo 56 evrov na leto”.
V Italiji je trajalo več kot 60 let, da je desnosredinska vlada pod vodstvom Silvia Berlusconija zbrala pogum, da je povrnila spomin na tisoče Italijanov, ubitih v fojbah, in odplačala ogromen zgodovinski dolg. Po volitvah 10. marca je edina možnost za prelom s socializmom, ki je Portugalsko pahnil v jamo korupcije, oblikovanje vlade med desnosredinskim Demokratskim zavezništvom in Chegino prosuverenostno desnico. Stranka Andréja Venture je nesramežljivo ponosna na zgodovino Portugalske in le nesramežljiva vlada lahko osvobodi zgodovino iz krempljev politične korektnosti. Morda je končno prišel čas, da Portugalska povrne izgubljeni spomin, vrne dostojanstvo tisočim pozabljenim žrtvam in počasti svoje junake. Oni in portugalski narod si ne zaslužijo nič manj.
Vir: https://europeanconservative.com/articles/commentary/the-forgotten-memory-of-15-march/
Slovenian