Alejandro Peña Esclusa: Klasična umetnost je način evangelizacije skozi lepoto

Piše: Álvaro Peñas

Intervju z Alejandrom Peño Escluso, inženirjem, pisateljem, analitikom in političnim svetovalcem. Kot pionir prvih protestov v svoji državi proti čavističnemu režimu je bil eno leto zaprt v El Helicoideu (zapor, ki je znan po mučenju) in je zdaj politični izgnanec. Strokovnjak za forum Sao Paulo in vpliv kulturnega marksizma je avtor več knjig o teh temah. Pogovarjamo se o njegovi zadnji knjigi: “Klasična umetnost in kulturni marksizem”.

Pravkar ste izdali novo knjigo. Ni prva o kulturnem marksizmu, vendar v tej knjigi izhajate iz drugačnega pristopa.

Tako je in navdušen sem nad tem delom, ki je že izšlo v španščini, angleščini, kmalu bo izšlo v portugalščini, naslednji teden pa ga bom predstavil na Madžarskem. Obstaja veliko obsodb progresivizma, znanega tudi kot kulturni marksizem ali vokizem, vendar moj prispevek ni namenjen le boju proti njemu, ampak tudi ponuditi alternativo. Ni dovolj reči, kaj je kulturni marksizem, in reči ne ideologiji spolov ali multikulturalizmu. ampak kakšna je kulturna ponudba desnice? To je tisto, kar sem predstavil v tej knjigi, pa tudi predlagal politike za izvedbo tega kulturnega predloga. Takoj ko levica pride na oblast, vse zalije s svojim kulturnim marksizmom, s knjigami in študijskimi programi. Ne pa tudi desnica, ker ji manjka kulturni projekt in se ukvarja le z gospodarstvom in infrastrukturo. Čas je, da se to spremeni.

V ta namen predlagate vrnitev h klasični umetnosti in glasbi, k najboljšemu, kar je ustvaril Zahod.

Da, saj se mora študent, preden konča študij, poučiti o preteklosti, o mojstrih in začetnikih predmeta. Novi umetniki morajo svojo prihodnost utemeljiti s preučevanjem klasičnih avtorjev in z enakimi vrednotami ustvarjati nove predstave, kipe, slike, zgradbe itd. Klasična kultura ima vrednote. Prvi je, da Bog obstaja; drugič, človek je ustvarjen po njegovi podobi in podobnosti in torej ni inteligentna žival, ampak bitje z nesmrtno dušo; tretjič, obstajajo nespremenljive in večne univerzalne resnice, to je resnice, ki veljajo v vseh obdobjih in v vseh družbah in se ne spreminjajo. Resnice, ki so, kot je rekel Ciceron, zapisane v človeško dušo.

Te vrednote so prežete s klasično umetnostjo in to je treba poudariti, saj progresivizem izhaja iz antivrednot, ki so ravno nasprotne: Bog ne obstaja, ljudje smo inteligentne živali brez nesmrtne duše in resnice ne obstajajo, ampak so relativne. Na podlagi teh antivrednot, ki so tudi lažne, se zgradi ideološka zgradba, katere vrh so ideologija spola in druge aktualne aberacije. Škoda in zmeda zaradi teh anti-vrednot sta tako veliki, da so družbo preplavili s črnogledostjo in vidimo, kako ljudje nočejo več imeti otrok ali kako se mladi bojijo podnebne katastrofe in živijo samo v sedanjosti. Izgubili smo veselje do tistega optimizma, tiste lepote, tistega upanja v prihodnost, ki je obstajalo prej. Jaz trdim, da so vsa ta zmeda in številni problemi, s katerimi se sooča človeštvo, produkt kulturnega marksizma in da bi se temu zoperstavili, se moramo vrniti h klasičnim umetnikom.

Umetnost civilizacije naj bi bila dokaz njenih dosežkov. Za umetniško delo se danes šteje karkoli, le da ga nekdo tako dojema. To je čist in preprost vokizem.

Seveda, pri čemer je treba poudariti, da je vse to premišljen projekt Levice. Čeprav so bile različne pobude za rušenje krščanskih in zahodnih vrednot, začenši z Gramscijem, je bila najmočnejša šola mišljenja frankfurtska šola. Iz te šole Walter Benjamin in Theodore Adorno spoznavata, da je umetnost temeljno orodje za uničevanje zahodnih vrednot, saj umetnost, kot pravi Frederick Schiller, lažje doseže srca ljudi prek čustev, zaradi česar je orodje indoktrinacije za dobro ali zlo.

Adorno v svoji knjigi o teorijah nove glasbe pravi, da je atonalna glasba Arnolda Schoenberga primerljiva z Beethovnovo. Samo prisluhniti je treba Schoenbergu, da vidimo, da ni ritma, harmonije, lepote in primerjave z Beethovnom. Iz Schoenberga je nastala šola, iz katere so izšli glasbeniki in arhitekti, ki so razvili iracionalno umetnost. Eden najjasnejših primerov te umetnosti je »pisoar« Marcela Duchampa. Gre za straniščni pisoar, nič več in nič manj, ki ga 500 umetnikov ocenjuje za najpomembnejše delo prejšnjega stoletja. Ta grdota je orodje za degradacijo vrednot in vnašanje pesimizma in iracionalnosti v družbo, kajti če človeka prepričaš, da je pisoar umetniško delo, ga lahko prepričaš tudi, da obstaja sto spolov. Če umetnost izgubi koherentnost in postane iracionalna, izgubi tudi filozofska misel.

Če je vse umetnost, postane umetnost brez pomena.

Seveda, a v antičnih časih ni bilo tako. Renesančni možje so bili znanstveniki in umetniki in človek, kot je Brunelleschi, je potreboval 16 let, da je zgradil kupolo firenške katedrale, a tudi Michelangelova dela so trajala leta. Obstajala je skladnost, cilj, načrt, vse to je bilo povezano z vrednotami. Literatura Cervantesa ali Danteja je izrazila, da Bog obstaja, da je človek ustvarjen po njegovi podobi in podobnosti ter da obstajata dobro in zlo. Moramo se lotiti klasike, pa naj bo to klasicizem, španska zlata doba ali italijanski Cinquecento, jih preučevati, o njih poučevati mlade in od tam oblikovati politike za spodbujanje tega umetniškega izraza, ki je imel vrednote.

Na Madžarskem in tudi na Poljskem so bile stavbe obnovljene iz žalostnega sovjetskega sloga v klasični slog. To ustvarja veliko bolj prijetna mesta za življenje, je to tisto, kar predlagate v svoji knjigi na vseh umetniških področjih?

Bili so časi, ko so bile lepota, dobrota in resnica manifestacije iste stvari. Lepota je orodje za povzdigovanje človeka in ima določene parametre, kot sta harmonija ali ritem. Mora biti naše orodje za boj proti kulturnemu marksizmu, kajti lepota daje človeku izkušnjo vzvišenega, božanskega. Antivrednotam je treba nasproti postaviti lepoto, ljubezen, dobroto in resnico, klasična umetnost pa združuje te štiri dejavnike. V svoji knjigi grem skozi različne manifestacije klasične umetnosti, začenši s Schillerjevo definicijo lepote, nadaljujem z Dantejevo Božansko komedijo, ki je moralni program za človeka, nato pa se ukvarjam z literaturo in gledališčem, Shakespearom in Cervantesom. Tudi glasba, Mozartov »Requiem«, Verdijeva opera »Nabucco« in edina opera, ki jo je napisal Beethoven, »Fidelio«. In, seveda, slika “Atenska šola” Raphaela Sanzia, z zadnjim poglavjem, posvečenim Brunelleschiju in največji zidani kupoli na svetu. Po tem ogledu povzemam, da ima vsako od teh del zgoraj omenjene vrednote, iz katerih izhajajo vsa druga, kot sta vrednost življenja ali svobode. Proti progresivizmu ponujamo ta zaklad, ki smo ga v naši zahodni civilizaciji pozabili.

Do te mere, da smo pozabili razliko med dobrim in zlim. Lahko umetnost naredi konec moralni gnilobi, ki razjeda Zahod?

Ja, o tem sem prepričan, ker je klasična umetnost pripomoček morale, orodje, da krščanska morala ostane nedotaknjena. Klasična umetnost je način oznanjevanja lepote.

Upam, da bodo desničarske vlade prevzele rokavico in začele oblikovati kulturno politiko ter da bodo namesto indoktriniranja mladih s seksom, kot to počne levica, učili lepoto, razliko med dobrim in zlim in da ne bodo, ko postanejo odrasli, manipulirani s pokvarjenostjo kulturnega marksizma.

Vir: deliberatio.eu