Piše: Alvaro Peñas 

Intervju z Manuelom Acosto Elíasom, doktorjem hispanistične filologije, diplomantom geografije in zgodovine na Univerzi v Barceloni ter poslancem VOX za Barcelono v katalonskem parlamentu, kjer je predstavnik odborov za univerzo, kulturo in izobraževanje. Pogovarjala sva se o njegovi prvi knjigi: “El libro blanco de la historia de Cataluña: 265 cuestiones que todo independentista debería preguntarse” (Bela knjiga o zgodovini Katalonije: 265 vprašanj, ki bi si jih moral zastaviti vsak, ki se zavzema za neodvisnost).

Kakšni razlogi so vas pripeljali do tega, da ste napisali to knjigo?

Ko so se leta 2017 zgodili nesrečni dogodki z rupturističnim procesom in razglasitvijo neodvisnosti, sem se počutil zelo prizadetega. Kot Katalonec sem logično tudi Španec in sem se vprašal, kaj lahko storim spričo te neumnosti. Tako sem pomislil, da bi ta proces, ki je v nasprotju z razumom in zgodovino, obrnil tako, da bi napisal knjigo, v kateri bi z zadostnimi argumenti dokazal, da je bila Katalonija vedno Španija. Od samega nastanka Španije ni mogoče razumeti niti Katalonije brez Španije niti Španije brez Katalonije.

Poleg tega sem želel napisati delo, ki bi bilo dostopno čim večjemu številu ljudi, ki jih je zgodovina Katalonije zanimala ali so bili potopljeni v proces odcepitve. Zato je knjiga napisana kot zbirka vprašanj in odgovorov. Kratka vprašanja s kratkimi odgovori v štirih ali petih vrsticah, s čimer je knjiga enostavna za branje, vendar ne brez strogosti.

Knjiga je namenjena mladim. Kakšno zgodovino se učijo mladi v Kataloniji?

V šolah smo imeli 40 let indoktrinacije. Zgodovina naše regije in države na splošno se spreminja po mili volji. Poleg jezikovne indoktrinacije, ki omogoča nekaj, kar se ne dogaja nikjer na svetu, da se na delu nacionalnega ozemlja otrok ne more izobraževati v španščini. Izkrivlja se zgodovina in epizode, v katerih je bila Katalonija protagonistka v zgodovini Španije. To je stalno delo separatizma, ki je prevzel oblast v regiji in je privedel do teh rezultatov. Otroci, ki se izobražujejo v katalonskem izobraževalnem sistemu, imajo predstavo o zgodovini Katalonije, ki je daleč od resničnosti, in vizijo konfrontacije, pomanjkanja skupnih točk in celo antagonizma s preostalo Španijo, kar je logično privedlo do porasta separatizma. Težava je v tem, da Španija, država, katalonske vlade ni opozorila. Za napredovanje zla je potrebno le, da se dobro ne odzove.

Izum, ki se vse pogosteje ponavlja, celo v knjigah, ki so v Španiji uspešnice, je izum katalonsko-aragonske krone, ali si separatizem želi prisvojiti aragonsko zgodovino?

Nikoli ni bilo neodvisne katalonske države, zato je eno od sredstev za njeno ustvarjanje napačno predstavljanje aragonske krone. To počnejo z uporabo imena “katalonsko-aragonska krona”, ki ne obstaja in se ne pojavlja v nobenem dokumentu aragonske krone. Krščanska kraljestva, vključno z aragonskim, so vedno želela obnoviti enotnost Španije, doseženo v času vizigotskega kraljestva, ki pa jo je uničila islamska invazija. Uporablja se tudi dejstvo, da se je Petronila, hči aragonskega kralja Ramirja, leta 1035 poročila z Ramonom Berenguerjem IV, barcelonskim grofom. Berenguer je bil grof Barcelone, Ausone, Ampurije in Gerone ter vazal francoskega kralja. Ni bil kralj, kraljica je bila Petronila, in ni predstavljal Katalonije, ki takrat še ni obstajala. Beseda “Katalonija” se je v dokumentih začela pojavljati od leta 1176 dalje.

Po tej temi, ki navaja zgodovinske mejnike, se mi zdi presenetljivo, kako separatizem želi ločiti Katalonce od odkritja in kolonizacije Amerike.

Resnica je, da so bili Katalonci zelo prisotni. Na Kolumbovi drugi plovbi je bil Bernat Boïl, menih iz samostana Montserrat, ki je bil prvi duhovnik, ki je stopil na ameriška tla in ustanovil prve tri cerkve v Ameriki, ki jih je poimenoval Montserrat, Santa Tecla (zavetnik Tarragone) in Santa Eulalia (zavetnica Barcelone). Vojaški poveljnik tega drugega potovanja je bil Pere Margarit iz Emporde. Prva uradna kronika Amerike je delo Ramóna Panéja. Seznam imen je neskončen, vendar se o tem v katalonskih šolah ne razpravlja.

Obstaja tudi Nova Barcelona.

Da, če se ne motim, je v Ekvadorju in tam je veliko krajev s katalonskimi imeni. Pisatelj Javier Barraycoa je podrobno opisal obsežno katalonsko toponimijo v Ameriki.

Vojna za nasledstvo je grobo zmanipulirana, tako da se zanemarja dejstvo, da so se Katalonci borili za habsburškega kandidata za španski prestol, kako pa je predstavljena vojna za neodvisnost s tako znanimi dogodki, kot sta bobnar Bruc in obleganje Gerone?

Prva stvar, ki jo je naredil katalonski izobraževalni sistem, je, da je zgodovinski izraz “vojna za neodvisnost” zamenjal s “francosko vojno”. Odtlej jo razlagajo kot reakcijo za svobodo Kataloncev, vendar jo skušajo razlikovati od reakcije v preostali Španiji. Tako je vsak znak španskosti skrit v ljudskih pesmih ali v dejstvu, da so bile vidne osebnosti v vojni Katalonci, na primer Agustina de Aragón, Agustina Domenech in Zaragoza, ki je bila iz Barcelone. V Gironi velja omeniti bataljon 200 katalonskih žensk, bataljon Santa Bárbara, ki je bil zgled za odpor v preostali Španiji.

Sredi 19. stoletja je imel general Prim s katalonskimi prostovoljci v vojni v Afriki temeljno vlogo. Prebral sem, da je v katalonskih učbenikih na slikah vojaške kampanje špansko zastavo nadomestila katalonska.

Da, to je res. Obstajajo tako grobe in zločinske spremembe, kot so te. Ponarejanja na slikah, ilustracijah, gravurah itd. Težava je v tem, da to počnejo povsem nekaznovano, brez odziva države, založniki pa se morajo, če želijo še naprej prodajati učbenike, podrediti politični korektnosti in opustiti strogost ali objektivnost.

Državljanska vojna je prav tako predstavljena kot boj za neodvisnost in monolitno, tj. vsi Katalonci podpirajo republiko.

Separatistični razred, ki nam vlada, je tudi v tem primeru ravnal enako kot v ostalih prejšnjih primerih in Španijo in Katalonijo prikazal kot antagonistični državi. Tako se uči, da v Španiji zmaguje totalitarno in fašistično gibanje, ki ga vodijo odgovorni za nacionalno vstajo, v Kataloniji pa ne. V Kataloniji obstaja enotna, republikanska in katalanistična družba. Realnost je drugačna, saj je bila tako kot v preostali Španiji polovica Katalonije naklonjena republiki, druga polovica pa proti njej. Vstaja je zmagala v Léridi, Mataróju in Figuerasu, ker pa ni uspela v Barceloni, je Katalonija ostala republikanska. Poleg tega je predsednik Generalitata Lluís Companys izvajal kruto in zločinsko preganjanje disidentov, ki se je končalo z umorom 8 352 ljudi. Omeniti moramo tudi eno najuspešnejših enot med vojno, Tercio de Requetés de Nuestra Señora de Montserrat, ki so jo v celoti sestavljali Katalonci. Še eno malo znano dejstvo, ker je skrito, je obstoj osmih republikanskih koncentracijskih taborišč, ki jim nemška ali sovjetska taborišča niso imela česa zavidati in skozi katera je šlo več kot 10.000 ljudi.

Separatizem torej Katalonce oropa njihove resnične zgodovine, hkrati pa spodbuja organizacije, kot je inštitut Nova Historia, ki zagovarjajo katalonskost Da Vincija ali Kopernika…

Da, te sanjarije so smešne, toda če imate vlado, ki jih širi in krepi prek uprave, šol in subvencioniranih medijev, se zgodi to, kar je rekel Montesquieu: “Obrekovanje, obrekovanje in na koncu nekaj ostane”. Na koncu te revije dobijo določeno težo, ne glede na to, kako smešne so.

Ta knjiga se pridružuje številnim drugim avtorjem, ki jih je na srečo vedno več, v kulturni bitki za obnovo resnične zgodovine. Toda ali obstaja rešitev? Ali po 40 letih indoktrinacije potrebujemo še 40 let, da premagamo vse te laži?

Za povrnitev zdrave pameti in vrnitev k normalnosti bo potrebno veliko časa. Nekaj uničiti je razmeroma enostavno, težko je zgraditi. V tem procesu obnove je potreben politični boj, zato sem se pred dvema letoma pridružil stranki VOX. Vendar ne izključno, potrebna je tudi stalna dejavnost civilne družbe, kulturni boj, denunciacija itd. Ne bo lahko, potrebno bo veliko potrpljenja in neutrudnega dela, da se izvijemo iz norosti in se vrnemo k racionalnosti.

In veliko poguma, saj so napadi na informacijske šotore VOX v Kataloniji nenehni.

Pride čas, ko moraš narediti korak naprej, kajti če ne greš naprej, greš nazaj. Najprej to storite za svoje otroke in bližnje, nato pa še za celotno katalonsko in špansko družbo. Z absolutnim spoštovanjem do vseh ljudi, ker je to znak naše identitete, nimamo razloga, da bi molčali, in tega tudi ne bomo storili. Ta nasilna dejanja trpimo že dolgo in vemo, da se bodo še naprej dogajala, saj te totalitarne skupine delujejo povsem nekaznovano, vendar nas ne bodo ustrašile. Opažam vse več poguma, poguma in odločnosti, da se zavzemamo za to, kar mislimo. Na prejšnjih lokalnih volitvah leta 2019 smo v barcelonski pokrajini predstavili 9 ali 10 list, zdaj jih predstavljamo 82.

Vir: Deliberatio