María Werlau: Mit o Cheju je najuspešnejša marketinška kampanja sodobnega časa

Piše: Álvaro Peñas

María Werlau je soustanoviteljica in izvršna direktorica Cuba Archive, neprofitnega možganskega trusta, ki zagovarja človekove pravice, ter avtorica številnih knjig v angleščini in španščini o različnih temah, povezanih s Kubo. Med njenimi objavljenimi deli sta tudi “Kubansko posredovanje v Venezueli” in “Pozabljene žrtve Che Guevare”. Diplomirala je iz diplomatske službe na univerzi Georgetown in magistrirala iz mednarodnih študij na univerzi v Čilu.

“Streljali smo, streljali smo in streljali bomo še naprej,” je dejal Che v Združenih narodih. Ali je to stavek, ki najbolje predstavlja Che Guevaro?

Da, saj je užival v ubijanju. Govorila sem s številnimi ljudmi, ki so ga poznali, med drugim z župnikom iz La Cabañe, trdnjave, ki je bila zapor, v katerem je bil Che odgovoren za revolucionarno pravosodje. Všeč mu je bilo in to je povedal duhovniku, človeku, ki ni mogel več zdržati in je moral po šestih mesecih in po tem, ko je pred zid pospremil 55 ljudi, oditi. Che je o tem pisal in bil glede tega zelo jasen.

Nikogar ni zavajal.

O tem ne, je pa zavajal, ko je šel na televizijo in rekel, da ni komunist, čeprav mu priznavam, da je bil dosleden in da je šel za svoje ideale v partizane. Nenavadno je, kako ga je propaganda spremenila v mit. Šlo je za načrtno kampanjo, da bi očistili podobo kubanske revolucije in ju oba spremenili v romantični mit. Za njeno izvedbo je kubanska obveščevalna služba zaprosila za pomoč KGB in njene satelite. O tem pripoveduje Ion Pacepa, nekdanji direktor romunske Securitate, ki pripoveduje, kako so jih prosili za pomoč pri spreminjanju Cheja v mučenca. In mislim, da je bila to najuspešnejša marketinška kampanja sodobnega časa, saj ni države, kjer ne bi videli Che Guevarove podobe. Celo na Poljskem, v državi, ki je tako trpela zaradi komunizma, sem videla Chejeve podobe. In to je bil razlog za pisanje te knjige, saj je Cheju posvečena ogromna bibliografija, o njegovih žrtvah pa nič.

Morda zato, ker bibliografija v resnici govori o mitu.

Ni nujno, dogaja se namreč, da najbolj znana biografa Che Guevare, kot sta Lee Anderson ali Castañeda, opravita zelo površno delo v zvezi z žrtvami in jim posvetita zgolj dve vrstici.

Ali je to mogoče ravno zaradi teže propagande, zaradi moči mita?

Mit ima veliko težo. Oba sem srečala in si dopisovala s Castañedo zaradi fotografije kluba za golf v Argentini, kamor je hodila Chejeva družina in kjer naj bi se naučil igrati, ko je bil cadi. V resnici je bil član kluba tako kot preostali člani njegove družine. Govorila sem tudi z Leejem Andersonom, ki je prav tako verjel v ta mit. In domnevam, da je prednost ohranjanja mita o Cheju tudi v tem, da omogoča dostop do arhivov na Kubi in prodaja več knjig. Še vedno pa gre za vprašanje kapitalizma in razloga, zakaj veliko mladih nosi Chejevo majico, mladih, ki bi jih Che poslal v koncentracijsko taborišče.

Primer tega pomanjkanja znanja je bil intervju z igralcem Beniciom del Torom, ki je igral Cheja. Ko ga je intervjuvanec vprašal o njegovih zločinih, ni vedel, kaj naj odgovori.

Bila sem na premieri tega filma v New Yorku in dvorana je bila polna latinskoameriških komunistov. Mit se dobro prodaja, zato se vprašanja, ki bi ga lahko omadeževala, ignorirajo. O ubitih bodisi ne govorijo bodisi pravijo, da so si to zaslužili, ker so bili Batistovi klavci. Vendar ni bilo tako, med vsemi preiskovanimi primeri nihče od njih ni bil Batistov klavec. Revolucionarji so želeli širiti teror in to je bil načrt bratov Castro in Che Guevare v Mehiki. Teror, da bi lažje izvajali nadzor. Obstaja primer mladeniča, ki se je pravkar pridružil policiji, in Che pravi, da mu je vseeno, ali je nedolžen ali ne: “Če je nosil Batistovo modro uniformo, ga je treba ustreliti.” Resnica je, da je veliki večini zločincev Batistovega režima, uspelo pobegniti iz države.

Teror kot revolucionarno orožje je element boljševizma.

Da, tako pravi človek, ki jih je usposabljal v Mehiki, da so imeli ta načrt, da bi dosegli absolutno oblast. In seveda so vse to podedovali od KGB in njenih satelitskih tajnih služb. Obstaja zelo zanimiva knjiga “El soviet caribeño”, avtorja Césarja Reynala Aguilere, ki trdi, da je bil vse skupaj načrt, ki so ga pripravile te službe, da bi Fidel Castro lahko prevzel odporniško gibanje proti Batisti, ki ni bilo komunistično gibanje. Moji starši so pripadali temu gibanju in so bili globoko protikomunistični. Resnica je, da Castro brez te podpore ne bi mogel prevzeti oblasti, in ko je imel otok v rokah, je organiziral tajno in protiobveščevalno službo po vzoru KGB. Ljudi niso več streljali, ampak so jih obsojali na izgnanstvo in dolge zaporne kazni (zdaj je več kot tisoč političnih zapornikov) ter ohranjali popoln nadzor nad otokom, kjer nič ne deluje.

Che je postal simbol uporništva, majica, ali je to mogoče ustaviti?

Ne, dokler se bodo prodajale majice, toda neverjetno je, da je kampanja Che Guevara, ki je nastala z namenom, da bi ustvarila romantično podobo kubanske revolucije, dosegla, da je kritiziranje Kube postalo mračno. Presegla je prvotna pričakovanja in ustvarila druge mite o socialni pravičnosti ali odlični kakovosti življenja v rajskem kraju.

Ali pa slovito kubansko zdravstvo.

To je še en mit. Veliko sem se ukvarjala s tem vprašanjem in je res nezaslišano. Če greste v lokalno bolnišnico, ne v centre za tujce, so razmere nepopisne: umazanija, pomanjkanje vode in zdravil, brez klimatskih naprav itd. Toda to je mit, ki ga javno ponavljajo celo takšni ljudje, kot sta Obama in Colin Powell. Na tem področju smo opravili obsežno delo, v katerem smo obsodili, da je Panameriška zdravstvena organizacija, ki na tem območju zastopa Svetovno zdravstveno organizacijo, stroj, ki ga je Kuba popolnoma kooptirala in ki pomaga prikrivati dejansko stanje.

Da ne omenjamo še bolj kočljivih vprašanj, kot je kubanski biotehnološki program, ki poteka že od osemdesetih let prejšnjega stoletja in je prejel ogromno naložb. Leta 2001 sem objavila članek o morebitnem programu biološkega orožja, ki je v ZDA povzročil veliko razburjenja, saj je imela Kuba laboratorij četrte stopnje. Med pričevanji, ki sem jih predstavila, je bilo najpomembnejše pričevanje Kena Alibecka, znanstvenika, ki je vodil sovjetski program biološkega orožja. Alibek je trdil, da je prepričan o obstoju kubanskega biološkega programa. Toda leta 2002 je Jimmy Carter z ameriško delegacijo obiskal kubanske objekte in o tem se ni nikoli več govorilo. Možno je, da so Kubanci opustili vojaški program, ko so videli, kaj se je zgodilo v Iraku, vendar so ga s prihodom Chávezovega denarja morda rešili.

Venezuelski chavizem je bil dober učenec kubanskega režima.

Da, in to zaradi dela kubanskih obveščevalnih služb, ki so ustvarile veliko mrežo kubanskih solidarnostnih združenj po vsem svetu, mislim, da jih je približno 1900, iz katerih novačijo ljudi vseh vrst za spodbujanje kubanskega dela. Zato so se vključili v Venezuelo.

Skoraj tri leta sem živela v Venezueli in svoje tamkajšnje znance sem opozarjala na Chávezove korake, saj mi je bilo jasno, da sledi nekemu modelu, vendar so mi rekli, da sem obsedena s Kubo. Na žalost je Venezuela zdaj satelit Kube.

Ali je ta pomembnost Kube tudi posledica vseh teh mitov?

Da, toda da bi razumeli, kaj se je zgodilo na Kubi, je treba preučiti vrsto dejavnikov, ki pojasnjujejo, zakaj je bil ta model tako uspešen. Pomen propagande je jasen, vendar je tajno delo temeljnega pomena, saj gre za režime, za katere ne velja nobena morala ali etika. Vse je dovoljeno. Kubanske tajne službe so poleg KGB edine v nekdanjem sovjetskem bloku, ki so imele in še vedno imajo program “nezakonitih obveščevalcev”. Po ocenah je po vsem svetu približno petsto tovrstnih kubanskih agentov, ki se več let usposabljajo za lažno identiteto. V naših dosjejih smo zabeležili do 5000 obveščevalnih operacij v ZDA in 1600 po vsej Južni Ameriki. To daje predstavo o tem, kako deluje kubanski režim, in če je meni, Kubanki, to težko verjeti, si predstavljajte politika, ki je odraščal z idejo o tej lepi Kubi, Che Guevari, socialni pravičnosti in njegovi fantastični medicini … Tega ne bo verjel, in to je velika zmaga kubanske propagande.

Vir: European Conservative