Mazaly Aguilar: “Nacionalne suverenosti se ne sme dotikati”

Piše: Álvaro Peñas

Intervju s poslanko VOX Mazaly Aguilar za radio Decisión. Diplomantka ekonomije in podiplomskega študija korporativnega in institucionalnega komuniciranja na Univerzi Complutense v Madridu je študirala tudi pravo na UNED in gradbeništvo na politehniki. Svojo poklicno kariero je razvijala na področju bančništva in zunanjih odnosov v podjetjih, kot sta Trasmediterránea, kjer je bil vodja institucionalnih odnosov, ali Airtel-Vodafone, kjer je bil vodja urada glavnega izvršnega direktorja. Mazaly Aguilar je tretji podpredsednik Odbora za kmetijstvo Evropskega parlamenta. Je tudi nadomestna članica Odbora za mednarodno trgovino, Pododbora za varnost in obrambo, Delegacije za odnose z Združenimi državami Amerike in Delegacije za odnose s Parlamentarno skupščino Nata.

Kakšne težave ima Evropska unija z nacionalno suverenostjo?

Menim, da se soočata dve vrsti Evrope. Ena je tista, ki jo zagovarjamo in v kateri se nacionalna suverenost ne dotika. In druga, katere cilj je ustvariti konfederalno Evropo, v kateri vse odločitve sprejemata Evropska komisija in Svet Evrope, ki ju Evropejci ne volijo. Cilj tega modela je spodkopati nacionalno suverenost in obstajajo skupine, kot je naša, ki zelo jasno poudarjajo, da se nacionalne suverenosti ne smemo dotikati.

Omenili ste nekaj zelo pomembnega, da komisarjev in članov Sveta ne volijo Evropejci.

Obstaja srečanje, imenovano trialog, na katerem so prisotni Komisija, Svet in predstavniki Evropskega parlamenta. Na tem sestanku mož po imenu Timmermans, ki je tisti, ki pravi, da “Evropa bo zelena ali pa je ne bo”, udari s pestjo po mizi in pove, kaj je treba storiti. Komisija reče da, Svet reče da, predstavniki Evropskega parlamenta pa vstanejo in odidejo. Timmermans je drobni diktator.

In potem ti isti diktatorji predsedniku vlade Poljske, ki so ga izvolili Poljaki, na slab način povedo, kaj je in kaj ni demokracija. In vse politične skupine, razen ID in ECR, počnejo enako.

Ena od stvari, ki me je presenetila, ko sem prišel v Evropski parlament, je bila, da poslanci Evropskega parlamenta ne glasujejo v interesu svoje države, ampak v interesu svoje politične skupine. Zato so bili v tem primeru vsi proti Poljski. Spomnimo se tudi, kaj se je zgodilo z evropskim nalogom. Naše vrhovno sodišče je izdalo nalog za prijetje človeka, ki je izvedel državni udar in ki bi v ZDA že nosil oranžno pižamo v Guantanamu. Toda v Evropi tega naloga ne upoštevajo, Poljaki pa v nasprotju s tem v svoji državi z lastnim sodiščem ne morejo ravnati, kot se jim zdi primerno. To je posebna Evropska unija, ki jo imamo, in ta se je šele začela.

Pospešujejo, ker je treba izpolniti dnevni red.

Da, seveda, Agenda 2030.

Kakšno kmetijsko politiko predlaga Evropska unija v zvezi s kmetijstvom?

Pred kratkim je bila z več kot 400 glasovi za izglasovana pobuda z naslovom “od kmetije do mize”. Cilj EU je “novi zeleni dogovor”, “Evropa bo zelena ali pa je ne bo”. To lahko povzamem v dveh stavkih: “nazaj v srednji vek” in “muzej kmetijstva”. Poleg tega obstajajo poročila same Komisije, ki kažejo, da bo imela na naše kmetijstvo naslednje posledice: povečanje uvoza iz tretjih držav, kot je paradižnik iz Maroka, ki uničuje gospodarstvo Almerije in Kanarskih otokov in ki vstopa v EU brez kakršnegakoli nadzora, povečanje cene hrane, ki jo bomo uživali, in zmanjšanje produktivnosti, da ne omenjam dejstva, da naši kmetje komaj pokrivajo svoje proizvodne stroške.

Da bi bilo podjetje trajnostno, mora biti dobičkonosno, v EU pa temu ni tako; ni pomembno, da ni dobičkonosno ali trajnostno, pomembni so le zeleni pakt in podnebne spremembe. Mimogrede, okoljski lobiji imajo neverjetno moč.

Zamisel je uničiti kmetijstvo in vse uvažati iz drugih držav?

Ne povedo vam, da bodo ukinili kmetijstvo, ampak vedno govorijo o ekoloških shemah, o ekološkem kmetovanju. Ekološko kmetijstvo lahko obstaja, vendar ker ne more iti z roko v roki s tradicionalnim kmetijstvom. Enako velja za živinorejo. Vendar tega ne razumejo, imajo samo eno misel: okoljevarstvo, podnebne spremembe. Zato želijo postopoma uničiti to kmetijstvo, za katerega menijo, da je škodljivo za njihove načrte.

Vendar je to ekološko kmetijstvo zelo manjšinsko in drago ter ne more nadomestiti tradicionalnega kmetijstva.

Zato seveda uvažamo iz tretjih držav. In zato se veliko denarja vlaga v vzpostavitev zelenega koridorja v Maroku ali na primer, da znesek, ki ga maroški izdelki ne plačajo za carine, znaša 53 milijonov evrov. Toliko, da evropski organ na podlagi naše pritožbe preiskuje, zakaj ti obvezni davki niso bili plačani.

Kaj pa napadi na uživanje mesa?

Gre za frontalni napad na kmete, ki temelji na nesmislih, kot je na primer ta, da je problem ogljikovega dioksida posledica pljučnega zadaha krav. Gre za eno neumnost za drugo, ki jih ponavljajo vsak dan.

Okoljevarstvo postaja vse bolj podobno verski sekti.

Vsekakor, vendar je na koncu vprašanje, kdo ima od tega korist? Tu so lobiji in velike količine denarja, ki želijo uveljaviti okoljevarstvo na račun kmetijstva in živinoreje ter promovirati izdelke, ki so zelo dragi, a niso nič boljši. Nisem pripravljen dovoliti, da bi naše kmete in živinorejce, ki so bili naši junaki v pandemiji, žrtvovali za to modo, ki nas bo veliko stala.

In kako poteka boj v zvezi s tem v Evropskem parlamentu? Ali so skupine, kot sta ID in ECR, same proti temu toku ali so tudi v drugih skupinah ljudje, ki prav tako nasprotujejo temu gibanju?

Problem EU je, da je zelo heterogena. Norveška, Poljska ali Nemčija nimajo nič skupnega s čudovitim kmetijstvom, ki ga imamo v Španiji. Tu imamo vse in logično je, da pravila ne morejo biti enaka za vse. Bili smo tržni vrt Evrope, zdaj pa nas želijo postopoma odrezati. Kako se lahko zavzamemo za skupno fronto? Pri nafti, na primer, združujemo moči z Italijani. Portugalska, Španija, Francija, Grčija in Italija pogosto oblikujejo skupno fronto z ljudmi iz različnih skupin, tudi socialističnih ali ljudskih, saj gre za vino, nafto itd.

Toda ti ljudski in socialistični politiki nato trdno verjamejo v zeleno agendo, kako premagati to protislovje?

Pri tem je pomembno, kaj nameravate storiti s svojim narodom. Španska ljudska stranka je na primer glasovala proti strategiji “od kmetije do mize”, prav tako Ciudadanos (RENEW). Vendar pa so socialisti in levica glasovali zanjo. Vendar je bila to prva bitka in še naprej bomo vztrajali proti tej strategiji, saj je realnost takšna, kot je.

In združenja kmetov, ali sodelujejo na evropski ravni ali pa v vsaki državi vodijo vojno na lastno pest?

Obstaja COPA-COGECA, ki združuje preostala združenja na evropski ravni. V tem združenju so na odgovornih položajih Španci in mislim, da opravljajo odlično delo. Seveda pa veliko ljudi ob srečanju z njimi reče za vse, nato pa se vzdržijo ali glasujejo proti. To je politika, na katero se težko navadim, saj prihajam iz poslovnega sveta.

Še posebej takrat, ko se pojavljajo tako absurdni politični predlogi.

Na koncu gre za interese. Običajno vprašanje: kdo ima od tega koristi? In tu je agenda in številni lobiji in politiki ponavljajo mantro “Evropa bo zelena ali pa je ne bo”, vendar sta pred nami še dve leti in še vedno se je treba za marsikaj boriti.