Možnost nacionalne vlade PP in VOX veliko bližje

Piše: Álvaro Peñas

Regionalne in lokalne volitve 28. maja so zaznamovale spremembe v španski politiki. Ta sprememba je bila še bolj odločilna, saj je predsednik vlade Pedro Sánchez razpisal splošne volitve.

Sánchez je z razpisom volitev za 23. julij dosegel več ciljev: utišal je notranje kritike na račun slabih rezultatov, se izognil nadaljnji eroziji sebe in vlade ter levičarskima strankama Podemos in Sumar pustil zelo malo manevrskega prostora. Interno je poteza delovala in Pedro Sánchez je nastopil pred socialističnimi poslanci in senatorji na sestanku v “bolgarskem slogu”, na katerem so vsi prisotni izrazili podporo potezi socialističnega voditelja, da bi ustavil “skrajno desnico in desne skrajneže” – tako je predsednik opredelil VOX in Ljudsko stranko. Kljub težavam, ki so nastale v Socialistični stranki ob sestavljanju volilnih list in vsiljevanju več kandidatov s strani Sáncheza, PSOE ostaja enotna. Vendar to ni dovolj in možnosti za volilno zmago so zelo majhne. Zato se je Sánchez odpravil na turnejo po različnih medijih in predlagal celo šest razprav z vodjem Ljudske stranke Albertom Núñezom Feijóom, ki je 10. julija en tudi sprejel. VOX je bil zaradi manevrov PP izvzet iz razprav. V okviru medijske turneje predsednika Sáncheza je treba posebej omeniti oddajo “El Hormiguero”, ki ponazarja severnokorejski slog PSOE. Da bi se izognil »buuu- janju«, ki ga vedno doživi na ulici, je predsednik Sánchez zahteval, da občinstvo, ki se je udeležilo programa in mu navdušeno ploskalo, sestavljajo policisti in socialistični militanti.

Na levici je Sánchez zaradi volilnega zloma in razpada stranke Podemos ostal brez moči, ko se je treba pogajati z nekdanjimi kolegi, ki so prestopili v novoustanovljeno skrajno levo koalicijo Sumar. Razkol Podemosa, ki ga vodi podpredsednica in ministrica za delo Yolanda Díaz, je v njegovo kandidaturo pritegnil sile, ki so prej podpirale Podemos, česar voditelji vijoličaste stranke niso upoštevali. Kandidati Podemosa so bili potisnjeni na oddaljena mesta na listah in večina ima malo možnosti za izvolitev (Ione Belarra je najbolje uvrščena kot številka 5 za Madrid), vendar je bil najbolj dokončen znak ponižanja in popolne kapitulacije Podemosa izključitev Irene Montero, ministrice za enakost in najbolj vidnega obraza radikalnih politik, ki jih je odobrila koalicijska vlada. Gonilna sila zakona o transspolnih osebah, spodbujanja splava, radikalnega feminizma in spodletelega zakona “le da je da”, ki je koristil več kot 1200 spolnim prestopnikom, je ostala zunaj politike, potem ko so nanjo veto izglasovali Sumar in njegovi partnerji, ki so menili, da je škodljiva za njihovo kandidaturo.

Vrhovno sodišče je Irene Montero obsodilo tudi na plačilo 18 000 EUR Rafaelu Marcosu, ker ga je obtožila, da je bil “nasilnež”, čeprav ga je sodišče predhodno oprostilo. Po drugi strani pa je Marcosovo nekdanjo ženo Marío Sevilla, nekdanjo predsednico združenja Infancia Libre (ki jo je Podemos povabil, da spregovori v parlamentu), ki je bila obsojena, ker je ugrabila svojega sina in ga skrivala ter mu onemogočila obiskovanje pouka, vlada pomilostila. Odhod Irene Montero s kakršne koli odgovorne politične funkcije je zelo dobra novica; tisti, ki so jo spodbujali, ji ploskali in odobravali njene zakone, so tisti, ki se ji zdaj izogibajo kot kugi. Oni so pravi problem.

Sumar vodi kampanjo z nemogočimi obljubami, da bo “osrečil ljudi”, kar spominja na čas, ko je hipijevsko gibanje 1968 na ameriških volitvah kandidiralo prašiča Pigasusa, “nesmrtnega”, ki je obljubljal večno življenje. Sumar je predlagal skrajšanje delovnega tedna s 40 na 37,5 ure leta 2024 ter začetek razprave, da bi dosegli zmanjšanje na 32 ur, ki pa ga bo seveda spremljalo zvišanje plač. Yolanda Díaz je obljubila tudi “univerzalno dediščino” v višini 20.000 evrov mladim ob njihovem 18. rojstnem dnevu, da bodo lahko “ustanovili podjetje ali se usposobili”, ali pa kvote za priseljence v javnih ustanovah, podjetjih in organizacijah. Vendar pa mediji opozarjajo na dober rezultat Sumarjeve koalicije v javnomnenjskih anketah, nekateri celo postavljajo koalicijo Yolande Díaz pred koalicijo VOX, kar se zdi, da je poskus, da bi dali kisik skrajni levici ali spodbudili “koristne glasove” za PP.

PP in VOX dosegla sporazum

Alberto Núñez Feijóo je po evforiji zaradi dobrih rezultatov Ljudske stranke in VOX začel z zmedeno serijo izjav, v katerih je socialistom predlagal, da bi v vsaki regiji ali kraju vladala lista z največ glasovi, da PP ne bi bilo treba skleniti pakta z VOX. Kot je bilo mogoče pričakovati, se socialisti niso odzvali, vendar je Feijóov predlog povzročil zavrnitev in nelagodje med velikim delom njihovih volivcev in članov. Prišlo je celo do nadrealističnih situacij, kot v primeru nekdanjega socialističnega predsednika Extremadure Guillerma Fernándeza Vara, ki je napovedal umik iz politike in zaprosil za ponovno zaposlitev kot sodni zdravnik. Spričo Feijóove ponudbe se je Vara naslednji dan predlagal za kandidata za regionalnega predsednika (PSOE je bila v Extremaduri stranka z največ glasovi, a večino imata PP in VOX) in je upokojitev dokončno preložil na čas po splošnih volitvah. Odnos voditeljev PP je sprožil resne dvome o oblikovanju prihodnjih regionalnih vlad, vendar so se ti dvomi začeli razblinjati 13. junija s sporazumom med PP in VOX o upravljanju valencijske skupnosti. Ta sporazum, ki je bil istočasno sklenjen tudi v 140 mestih in petih glavnih mestih provinc (Burgos, Ciudad Real, Guadalajara, Valladolid in Toledo), sledi zgledu vlade Kastilje in Leona ter temelji na petih točkah (po navedbah VOX): svoboda, gospodarski razvoj, zdravstvene in socialne storitve, znaki identitete in podpora družinam. VOX je osvojil predsedstvo parlamenta Valencije, podpredsedništvo regionalne vlade ter ministrstva za kmetijstvo, socialne zadeve in izobraževanje (število, ki ga določa volilni rezultat: PP je dobila 40 poslancev, VOX pa 13). V Aragoniji, kjer PP potrebuje šest sedežev za večino, VOX pa jih ima sedem, je bil dosežen prvi dogovor o oblikovanju predsedstva parlamenta, ki mu bo predsedovala poslanka VOX Marta Fernández. Na Balearskih otokih VOX ni vstopil v vlado, čeprav se je s PP dogovoril o več ukrepih, med drugim o razveljavitvi zakona o transseksualcih in regionalnega zakona o zgodovinskem spominu, odpravi diskriminacije španskega jezika ter uvedbo možnosti, da bi starši lahko vložili veto na vsebine, ki se v šolah poučujejo o vprašanjih, kot so spolna identiteta, feminizem ali LGTBI.

Vendar pa ni bilo vse gladko. V Murciji, kjer sta PP do absolutne večine manjkala le dva sedeža, si je PP delila predsedstvo parlamenta s socialisti in praktično zahtevala brezplačno podporo stranke VOX. Po tednih nesoglasij je Ljudska stranka ponudila stranki VOX pogajanja za dosego programskega dogovora na podlagi volilnega programa PP; še ni jasno, ali bo dosežen dogovor kot na Balearskih otokih. V Extremaduri je kandidatka PP María Guardiola po začetnih dvomih 20. junija izjavila: “V vlado ne morem sprejeti tistih, ki zanikajo mačistično nasilje, ki razčlovečujejo priseljence in mečejo zastavo LGBT v koš”. Vendar je bila brez podpore VOX-a alternativa ponovitev volitev, zato je Guardiola le deset dni pozneje napovedala koalicijsko vlado z VOX-om v Extremaduri: “Moja beseda ni tako pomembna kot prihodnost prebivalcev Extremadure,” je dejala.

Po zagotovitvi koalicijske vlade v Valencijski skupnosti je VOX izdal sporočilo, v katerem je navedel, da ta sporazum in drugi, kjer to omogoča skupni seštevek glasov z Ljudsko stranko, pomenijo politično spremembo, “s katero bo odpravljena grda zapuščina levice ter Špancem vrnjena blaginja in upanje”.

Po oblikovanju novih regionalnih in lokalnih koalicijskih vlad, za kar mnogi pred volitvami 28. maja niso verjeli, da je mogoče, se zdi možnost nacionalne vlade PP in VOX veliko bližje.

Vir: Deliberatio