Rubén Pulido: Džihadizem uporablja mreže nezakonitega priseljevanja za vstop v Španijo in Evropo

Piše: Álvaro Peñas

Rubén Pulido je 11 let služil v zračnih silah. V tem času je opravil tudi različne tečaje vojaškega izpopolnjevanja, magistriral iz mednarodnih odnosov na univerzi UCAM ter prejel medaljo za zasluge in požrtvovalnost. Med svojo kariero zunaj vojaške sfere je svetoval različnim organizacijam o vprašanjih priseljevanja. Bil je direktor za komuniciranje parlamentarne skupine VOX v Andaluziji, trenutno pa dela kot politični analitik za fundacijo Disenso in sodeluje z različnimi mediji in javnimi subjekti.

Álvaro Peñas: V zimskem času, ko spremljamo novice, dobimo vtis, da skoraj ni prihodov nezakonitih priseljencev.

Rubén Pulido: Zelo natančno sem preveril podatke in res je, da se je število nezakonitih priseljencev v primerjavi z lanskim letom zmanjšalo.  Vendar to ne pomeni, da je problem prenehal obstajati. V krajih, kot so Kanarski otoki, smo presegli številke za leta 2018, 2019, 2020 in imamo skoraj enako število migrantov kot leta 2021. Na današnji dan na Kanarske otoke prihaja že več kot 1 800 nezakonitih priseljencev, kar so številke, ki bi bile pred štirimi ali petimi leti nepredstavljive. Ta migrantski val v 90 % primerov prihaja z obale Maroka ali obale Sahare pod maroškim policijskim in upravnim nadzorom. Morda je to razlog, da o tem ne slišimo v medijih. Če vlada kaj dobro počne, potem poskuša prikriti problem, ki izvira iz Kraljevine Maroko. O tem ne vemo ničesar, ker teoretično trenutno vlada veliko prijateljstvo z Marokom in njihov režim nadzoruje nezakonito priseljevanje. Vendar je realnost povsem drugačna in pritisk se v Ceuti in Melilli nadaljuje. Zlasti v Ceuti, kjer se poskusi napadov od začetka leta dogajajo skoraj vsak dan. Januarja so poročali o ducatu poskusov. Bili so nadzorovani, saj je bilo vanje vpletenih le nekaj sto podsaharskih državljanov. Vendar se lahko vse spremeni, kot se je lani zgodilo v Melilli.

Tako se zdi, da se razmere na mejnih ograjah sploh niso spremenile.

Za mejnimi prehodi je vsakodnevno gibanje. Za zdaj je malo prebivalcev podsaharskega porekla, ki poskušajo vsak teden vstopiti v Ceuto, medtem ko je v Melilli več maroških migrantov. Vsi uporabljajo mobilne telefone za komunikacijo tam, kjer ni mejne kontrole, in nato poskušajo prečkati mejo. Do zdaj je letos ograjo uspelo prečkati približno 50 nezakonitim priseljencem. Če jim to ne uspe, se ne zgodi nič in lahko poskusijo znova, saj jih maroški organi ne vrnejo na izvorni kraj – ne storijo ničesar, da bi jih od tega odvrnili. Tako nastajajo veliki žepi nezakonitega priseljevanja – na primer tisti, na katerega sem opozoril septembra 2021 v okolici Melille, ki je leta 2022 privedel do množičnih napadov.

Ali taborišča, iz katerih se napadi začnejo, še vedno obstajajo?

Ta taborišča so bila na gori Gurugú, po lanskih dogodkih pa jih je Maroko ukinil. Pred nekaj tedni sem se lahko pogovarjal z ljudmi, ki so raziskovali to območje, in tam ni ničesar. V vsakem primeru, če ne sprejmeš pravih ukrepov, se migracijski tokovi, ko zapreš neko območje, usmerijo drugam. To, kar se dogaja v Ceuti, je lahko posledica teh razmer in v prihodnosti bi se v Ceuti lahko ponovil scenarij, enak tistemu v Melilli. Temu, tako kot lanskemu, se je mogoče popolnoma izogniti. Če to vidim jaz, jo vidijo tudi maroški organi, ki so sposobni to preprečiti.

Zaradi nesoglasij z Alžirijo glede podpore naše vlade Maroku pri vprašanju Sahare so na Balearske otoke začeli prihajati nezakoniti priseljenci iz te države. Kakšne so razmere?

Razmere na Balearskih otokih so verjetno tiste, ki so vladi najbolj ušle izpod nadzora. Ne razmišlja se o tem, kaj bi se lahko zgodilo, niti o možnosti, da bi se zgodilo kaj podobnega kot pred leti na Lampedusi, saj so razdalje od Alžira do Balearskega otočja zelo podobne. Te razmere se ignorirajo, zaradi te nesposobnosti pa nezakonito priseljevanje na Balearske otoke strmo narašča. Leta 2018 je bilo prihodov komaj nekaj deset, v zadnjih letih pa je število nezakonitih priseljencev preseglo mejo 2 000. Za predstavo v odstotkih se je nezakonito priseljevanje od leta 2018 povečalo za približno 1 300 %. Ko so razmere na morju ugodne, ladje še naprej odhajajo z območja okoli Alžira. Kar zadeva nadzor nad nezakonitim priseljevanjem, ima Alžirija svoje luči in sence, res pa je, da to nima nobene zveze z Erdoganom ali Mohamedom VI. ali drugimi tovrstnimi režimi. Alžirijo prečka veliko priseljencev, vsak teden pa prihaja do aretacij, povezanih s širjenjem mafije nezakonitega priseljevanja. Z drugimi besedami, Alžirija se zaveda nevarnosti migracijskih tokov in sprejema ukrepe za njihovo zaustavitev. Alžirija pa zahteva vzajemnost v diplomatskih odnosih, kar bi morala Španija zahtevati od Maroka, saj te vzajemnosti trenutno ni.

Ko je prišlo do razhoda z Alžirijo zaradi vprašanja Sahare, mi je več alžirskih diplomatov povedalo, da so bili priča temu, da je uporaba migracijskih tokov kot orožja za politični pritisk zelo učinkovita, vendar da trenutno ne razmišljajo o njihovi uporabi. Čeprav Alžirija nadzoruje tok podsaharskih prebivalcev, pa ne stori ničesar, da bi preprečila beg ljudi z nevarnejšim profilom. Med njimi so tako Alžirci kot ljudje, ki prihajajo iz Iraka ali območij z visoko stopnjo radikalizma, in celo nekdanji člani džihadističnih celic. Na Balearskih otokih skoraj vsak teden aretirajo alžirske priseljence zaradi okupacije, groženj, ropov itd. Žal je diplomatska razdalja do Alžirije trenutno nepremostljiva.

Zadnji džihadistični napad v Španiji, umor duhovnika v Algecirasu, je zagrešil maroški priseljenec, ki mu je bil izrečen ukrep izgona. Španija je dejala, da Maroko ni sodeloval, maroški odgovor pa je bil, da niso nikoli prejeli zahteve za izgon. Kako je to mogoče?

Ta primer veliko pove o naravi diplomatskih odnosov med Španijo in Marokom. Pravijo nam, da so gladki in odlični, da je Maroko zvest in čudovit partner – vendar to kaže, da v zvezi s policijskim sodelovanjem ni popolnoma ničesar. Če je bila dokumentacija o izgonu formalizirana junija lani in še ni prispela v Maroko, kje so ti gladki odnosi? Preden je prišla na oblast sedanja socialistična vlada, je bilo policijsko sodelovanje med Španijo in Marokom dobro. Pravzaprav so številne operacije proti džihadističnemu terorizmu, ki se izvajajo v južni Španiji, rezultat tega prejšnjega sodelovanja. Žal se zdaj dogaja zelo pogosto, da ilegalcev ne izženemo. V Španiji je veliko maroških državljanov z veljavnimi nalogi za izgon, drugim pa je prepovedan vstop na špansko ozemlje, ker so zagrešili kazniva dejanja. Poleg tega jih veliko zaprosi za politični azil, ko so tik pred izgonom. Na primer, ko je pred kratkim nacionalno višje sodišče predlagalo izgon Maročana, je njegova obramba uporabila prošnjo za azil zaradi političnega preganjanja, da bi ohromila postopek izgona. Z drugimi besedami, dovoljena je zloraba zakona o azilu.

Toda ko pride do umora, kot se je zgodilo v Algecirasu, ali ni nihče odgovoren?

Pomanjkanje nadzora je absolutno in lahko navedem zelo svež primer, ki se je zgodil 11. februarja v Avili. Aretirali so nezakonitega priseljenca maroškega državljanstva, ki je imel pri sebi 4 kg hašiša. Ta oseba je imela prepoved vstopa v našo državo za obdobje petih let, potem ko je bila izgnana zaradi vpletenosti v trgovino s prepovedanimi drogami. To se lahko zgodi le v naši državi.

V zvezi z džihadizmom so novice o aretacijah redkejše; kakšne so razmere?

Omeniti je treba, da je bilo od leta 2020 aretiranih 16 džihadistov, ki so za vstop na ozemlje države uporabili nezakonite poti priseljevanja. Tu imamo nekaj, česar ne moremo prezreti: džihadizem namreč za vstop v Španijo in Evropo uporablja omrežja nezakonitega priseljevanja. Kar zadeva aretacije, je res, da se te povečujejo: leta 2019 je bilo aretiranih 8 džihadistov, leta 2020 smo z 8 prišli na 38, leta 2021 je bilo 40 aretacij, lani pa 53. Z drugimi besedami, število oseb, aretiranih zaradi mednarodnega terorizma, se je povečalo, letos jih je bilo do zdaj aretiranih že 14. Na srečo državne varnostne sile zelo dobro delajo in lahko izvajajo svoje operacije ter izvajajo te aretacije, kljub dejstvu, da je policijskih sil premalo.

Primeru v Algecirasu bi se lahko izognili, če bi imeli na voljo sredstva za nadzor nad tem subjektom in bi odkrili, da se radikalizira. Ministrstvo za notranje zadeve nam je povedalo, da je bil proces radikalizacije ekspresen. To je nezaslišano, saj ne poznam primera izrecne indoktrinacije. Resnica je, da gre za proces, ki poteka več mesecev, v katerem se uživa gradivo džihadistične narave in subjekt spremeni svoje navade. S politično voljo se je mogoče izogniti marsičemu.

Države, kot sta Poljska in Madžarska, so bile zelo uspešne pri omejevanju nezakonitega priseljevanja. Kakšen model bi po vašem mnenju morala uporabiti Španija?

Vsaka država ima svoje politične in geografske značilnosti, vendar je velik problem, ki ga imamo tukaj, agresivna narava maroških diplomatskih odnosov. Pa tudi njegova sposobnost uporabe groženj in izsiljevanja, zaradi česar mislimo, da obstaja nekaj, česar ne vemo in zaradi česar naša vlada vedno znova spusti hlače. Menim, da bi morala Španija najprej rešiti ta diplomatska nesoglasja, to pa je mogoče storiti le z uporabo orodij, ki so sposobna uravnotežiti te odnose. Imamo na primer vroče vrnitve, ki jih je potrdilo celo Evropsko sodišče za človekove pravice in tudi naše ustavno sodišče. Zakaj se vroče vrnitve ne uporabljajo? Kadar je ladja prestrežena 20 navtičnih milj od obale Maroka, ima pomorska reševalna služba ali celo mornarica, če je to potrebno v nujnih primerih, na podlagi pomorskega in mednarodnega prava pravico, da te nezakonite priseljence odpelje nazaj v najbližje varno pristanišče – v Maroko – in izvede to vročo vrnitev.

Skratka, pri teh političnih ukrepih za nadzor nezakonitega priseljevanja je najpomembnejša odločnost. Ne govorim o sprožitvi konflikta, saj bomo v konflikt zabredli, če ne bomo sposobni pravočasno ustaviti tega, kar se dogaja zdaj. Če bi več kot 50 Podsaharcev, ki so, kot sem že omenil, vstopili v Ceuto, aretirali takoj, ko prestopijo ograjo, in jih izročili maroškim oblastem, bi se problem začel reševati. Poslati moramo pravo politično sporočilo in pokazati pravi odvračilni učinek ter dokazati, da delujemo na pravi način. Doseči moramo točko, ko Maroku in Alžiriji povemo, da ne nadzorujeta več nezakonitega priseljevanja, da sta storila napako, ko sta se znebila te odgovornosti, in da bomo zdaj dejavno sodelovali pri tem. Kajti na koncu je ciljno območje nacionalno ozemlje, ciljno območje so moje meje, in ker so to moje meje, moram aktivno sodelovati pri nadzoru migracijskega toka.

Vir: deliberatio.eu