Piše: Nicola De Felice

Na Lampedusi se še vedno izkrcavajo nezakoniti priseljenci. Od začetka leta je v Italiji pristalo približno 35.700 ilegalcev, kar je osemkrat več kot v enakem obdobju leta 2019, ko je bil notranji minister Salvini. Tu je približno 10.000 Tunizijcev, 5.000 Bengalcev, 3.000 Egipčanov in vsi drugi, večinoma ekonomski migranti, ki trgovcem z ljudmi plačujejo denar za zaščito.

Notranji minister Lamorgese še vedno nima potrebne strategije za zajezitev tega pojava. Res je, da se problem ne more omejiti na Ministrstvo za notranje zadeve, ampak zahteva sistemski pristop z vsemi drugimi ministrstvi v okviru političnih pristojnosti, dodeljenih predsedniku Sveta ministrov. Vsem je jasno, da posledice sedanje politike odprtih pristanišč poglabljajo gospodarske, socialne in zdravstvene težave.

Na Siciliji so intenzivna kampanja cepljenja, h kateri je po svojih najboljših močeh prispeval predsednik Musumeci, in posledično zmanjšanje števila okužb ter odprava omejitev oživili upanje na močan turistični vzpon, ki bo izkoristil nedvomno lepoto pokrajine ter zgodovinsko in arheološko dediščino, ki je edini verodostojen vir za razvoj tega območja v bližnji prihodnosti. Vse to je resno ogroženo zaradi hkratnega eksponentnega naraščanja nezakonitega priseljevanja. Če bodo meje ostale kot sito in bodo ladje nevladnih organizacij poleg ladij iz Tunizije še naprej opravljale taksi prevoz z afriške obale pod humanitarno krinko, ni upanja na pozitiven izid. Karantenske ladje, ki jih je zagotovila italijanska vlada, prav tako ne rešujejo težav, ki jih je povzročila pandemija, temveč jih še poglabljajo. Po drugi strani pa prenatrpana žarišča, ki močno presegajo dovoljeno število, ne zagotavljajo potrebnih higienskih pogojev in lahko celo spodbujajo nastanek novih različic virusov.

Vse to ni vredno države, ki se ponaša s suverenostjo nad svojim ozemljem in morjem. Sicilija ne sme več služiti kot odlagališče nezakonitih priseljencev, ki so žrtve podle trgovine z ljudmi in želijo priti v Evropo. To, kar je morala Italija preživeti v sedanjih razmerah in kar je imelo resne posledice za gospodarstvo in kakovost življenja, zaradi tradicionalne gostoljubnosti njenih prebivalcev ni več dopustno. Te zlorabe ni mogoče upravičiti z mednarodnimi zakoni o reševanju na morju.

Italijanska vlada mora prevzeti odgovornost za to tragedijo. Po drugi strani pa mora okrepiti odnose sodelovanja s Tunizijo in Libijo, ne le diplomatsko, temveč tudi vojaško in gospodarsko, in sicer na podlagi strategije, ki mora zagotoviti lastno varovanje meja na jugu teh držav. S predsednikom Saiadom, edino zanesljivo osebnostjo v trenutnem političnem kaosu v Tuniziji, je treba vzpostaviti celovito sodelovanje, ki bo državi omogočilo izhod iz hude politične in gospodarske krize, v kateri se je znašla, in sicer z zagotavljanjem stalnega in strukturiranega gospodarskega (vendar ne welfarističnega) in varnostnega sodelovanja, začenši s patruljami – v teritorialnih vodah in na kopnem – naših policijskih sil skupaj s tunizijsko nacionalno gardo, da se že v zarodku prepreči vsak poskus izstopa. Na meji s Tunizijo je treba vzpostaviti centre vodenja in nadzora z radarskimi nadzornimi sistemi, tako na severu kot na jugu, ki bodo delovali v prisotnosti italijanskih strokovnjakov.

Plačane “zavržence”, ki jih tihotapci pošljejo na ladje nevladnih organizacij, je treba nemudoma prepeljati v Nemčijo in na Norveško z letalskim prevozom, ki lahko Sicilijo ponudita kot bazo v skladu z dublinsko uredbo EU, ki določa, da država zastave ladje prevzame odgovornost za mednarodno zaščito nezakonitih migrantov. Radikalno drugačno mora postati sodelovanje ZN v Afriki s svojimi strukturami UNHCR, da bi se lahko na terenu vzpostavili centri za repatriacijo.

Zaščititi je treba suverenost in obrambo ozemlja, vključno z italijanskimi vodami, ter socialno, zdravstveno in gospodarsko varnost posameznih državljanov, zlasti naših ribičev, ki zakonito lovijo v mednarodnih vodah.

 

Nicola De Felice

Višji sodelavec Centra za študije Machiavelli. Kot kontraadmiral (v pokoju) in nekdanji poveljnik rušilcev in fregat je opravljal pomembne diplomatske, finančne, tehnične in strateške funkcije v obrambnem in pomorskem štabu doma in v tujini, na morju in na kopnem, ter si prizadeval za učinkovito italijansko obrambno in varnostno politiko.

Ta članek je bil prvič objavljen na spletni strani CENTRO MACHIAVELLI, našega partnerja v EVROPSKI EDIENKOOPERACIJI.

 

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj