Piše: Álvaro Peñas
Po veliki zmagi nad protestanti pri Mühlbergu leta 1547 je cesar in španski kralj Karel I. imel možnost oskruniti Luthrov grob, kot so zahtevali nekateri vzvišeni gospodje. Vendar je cesar to zavrnil: “Našel je svojega sodnika. Vojno vodim proti živim in ne proti mrtvim.” Tako je lahko truplo Lutra, cesarjevega velikega sovražnika, počivalo v miru. Minilo je skoraj pet stoletij in danes v revanšistični levici socialistov, komunistov in “independentistov”, ki danes vladajo Španiji, ne najdemo ničesar od cesarjeve plemenitosti in dostojanstva. Politični dediči tistih, ki so pred več kot 80 leti izgubili vojno, se soočajo z nezmožnostjo zmagati v vojni proti živim, zato so začeli vojno proti mrtvim. Pred nekaj dnevi je bila izvedena “ekshumacija” Queipa de Llana, napovedali pa so tudi, da želijo odstraniti generala Moscardója in Jaimeja Milansa del Boscha iz Alcazarja v Toledu. S tem nameravajo doseči to, kar jim ni uspelo med vojno, to je izgnati branilce Alcazarja, in sicer na podlagi orwellovskega zakona, kot je “demokratični spomin”, ki nima nič skupnega s spominom, saj želi izbrisati zgodovino in jo prepisati po svojih željah, še manj pa ima opraviti z demokracijo.
Mnogi menijo, da se to dogaja samo v Španiji, vendar je resnica, da tudi v državah, kjer je zmagal komunizem, politični dediči socializma vodijo vojno proti mrtvim. Dober primer je Slovenija, ki ji trenutno vlada koalicija ekologov, liberalcev in levičarjev, ki ne želi pokopati 4000 žrtev, ki so jih jugoslovanski komunisti po vojni umorili v Macesnovi Gorici, v Kočevskem Rogu. Na predvečer praznika Vseh svetih je bila v kočevski cerkvi sveta maša, ki jo je vodil monsinjor Andrej Saje, predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof. Macesnova Gorica je najnovejši kraj, ki je bil dodan na seznam grozot Titovih zločinov po drugi svetovni vojni. V zadnjih mesecih so arheologi izkopali okoli 4000 posmrtnih ostankov slovenskih moških in otrok – da, tudi med njimi so otroci -, ki so jih junija 1945 pripeljali sem iz taborišča Škofovi zavodi v Šentvidu pri Ljubljani in jih brutalno pobili v gozdovih Kočevskega Roga. “Macesnova gorica je slabša od jame svete Barbare, slabša od Hude jame,” ocenjujejo strokovnjaki. Vsaj petdeset ljudi je preživelo streljanje in metanje v brezna. Približno trideset trupel so našli v nišah v jami, kar pomeni, da so umrli pozneje. Nekaj jih je pobegnilo, znana so pričevanja Milana Zajca, Francija Dejaka, Francija Kozine in Janeza Janše (očeta nekdanjega predsednika slovenske vlade Janeza Janše). France Kozina je izpostavil imena nekaterih morilcev, ki so danes vsi mrtvi, a so bili pred tridesetimi leti, ko so prišla v javnost, še živi in jih policija ali sodstvo nista nikoli preganjala.
Monsinjor Saje je poudaril: “Zanje in za vse druge žrtve nasilja, ki počivajo na slovenskih tleh, bomo molili s prošnjo za spravo in mir ter z iskreno željo, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo. Mnogi med ubitimi so se oklepali rožnega venca ali svetišča Matere Božje na Brezjanskem, kar je znamenje, da so do konca živeli v krščanskem upanju in v živi veri v Boga.” Tako kot v Španiji so bili tudi slovenski katoličani deležni brutalnega preganjanja s strani komunistov, zatiranja, ki se je nadaljevalo tudi po vojni. Večina jih je umrla z molitvijo na ustnicah in v srcu, z ljubeznijo do Boga in do bližnjega, tudi do svojih zatiralcev in rabljev. Moč jim je dajala živa vera v Kristusovo vstajenje. Resnico in pravico so cenili bolj kot svoje življenje, zato so se zoperstavili nepravičnemu nasilju in tako kot današnji Ukrajinci branili svoje domove in družine. Škof je tudi poudaril, da je fizičnim pobojem med vojno in po njej sledilo obrekovanje dobrega imena ubitih. Neupravičeno se je zasejal dvom, da so morali narediti nekaj narobe, da so si zaslužili takšno usodo. “Z obžalovanjem ugotavljamo, da se tovrstna propaganda in zlonamerne govorice še danes niso prenehale,” je dejal novomeški škof.
Vendar sovraštvo do žrtev ni umrlo s koncem Titovega režima in umrli si ne zaslužijo, da bi jih pokopali na kraju, ki je blizu njihovih sorodnikov. Ljubljanski župan, socialni liberalec Zoran Janković, je javno zagotovil, da v Ljubljani ne bo grobov “izdajalcev”. Odrekel je tudi pokopališče posmrtnim ostankom Romov, ki so jih 17. maja 1942 v Iški umorili komunistični partizani, tj. žrtev si ali nisi, odvisno od tega, kdo te je umoril. Obstajajo prvorazredni in drugorazredni mrtvi.
Kot je spomnil monsinjor Saje, je pravica do groba temeljna človekova pravica in predstavlja pravo vrednoto univerzalnega človeškega etosa: “Naša človeška dolžnost je pokopati mrtve in jim izkazati spoštovanje. Pravica do groba izhaja iz neodtujljivega dostojanstva vsakega človeka. Preprečevanje spoštljivega pokopa brutalno umorjenih je zločin proti človeštvu in pomeni nespoštovanje temeljnih civilizacijskih norm. Kakšna država in družba smo, če si posamezniki lahko privoščijo prepovedati pokop nedolžnih žrtev, tudi umorjenih ciganov ali drugih naših rojakov, pokopanih v Kočevskem Rogu in drugih krajih umorov po Sloveniji? Pokopavanje mrtvih v grobove je ena od posebnosti človeškega rodu že od njegovih začetkov. V našem narodu ne bo miru in uničujoče delitve ne bodo premagane, dokler ne bomo presegli ideoloških razlag preteklosti, dosegli soglasja o zgodovinskih dejstvih in spoštljivo pokopali vseh naših ljudi,” je poudaril novomeški škof.
Besede monsinjorja Sajeta služijo za opis dogajanja v Španiji: kakšna država smo, če niti mrtvi ne morejo počivati v miru? Kako je mogoče premagati uničujočo delitev, če je popolnoma vse prežeto z ideologijo? Žal se zdi, da je to cilj tistih, ki oskrunjajo grobove ali preprečujejo pokope, da bi razdelili, tako da v našem narodu ne bi bilo miru. Vse to spremlja gromozanski in sokrivdni molk preštevilnih glasov, ki si ne upajo povedati tega, kar monsinjor Saje glasno razglaša: spoštovanje mrtvih je temeljno civilizacijsko pravilo, po njem se razlikujemo od zveri.
Vir: El Correo de España
Slovenian