Piše: Domen Mezeg (Nova24TV)

Švedski minister za izobraževanje Mats Persson je za lokalni časopis Expressen napisal prispevek s podrobnostmi o tem, kako bo njegovo ministrstvo začelo s preiskavo primerov “kulture izbrisa” na švedskih univerzah. Prepričan je, da to okolje zavira svobodo govora in ustvarja “zastarelo” akademsko okolje.

Švedski minister za izobraževanje Mats Persson je prepričan, da če želimo razumeti resničnost, nekaterih besed ali teorij ni mogoče prepovedati. “Kultura tišine” in kazanja s prstom, govora je tudi o t. i. kulturi izbrisa oziroma črtenja, ustvarja jalovo, prazno in zastarelo akademsko okolje. Naročil bo preiskavo, da bi ugotovil, kako razširjena je ta kultura. Minister je prepričan, da takšna kultura omejuje možnosti posameznih raziskovalcev za podajanje ocene na podlagi svojega znanja in strokovnih veščin, poroča Remix News.

Zahodne univerze, ki so nekoč veljale za branik svobode izražanja, stremijo k čim večjemu utišanju nasprotnih mnenj. Prepričan je, da švedske univerze postajajo kraji, kjer se več ne tolerira odprte debate in kritike. Univerza ni katerikoli kraj, kritika, spraševanje in neposredne razprave, bi morale biti v njej nekaj običajnega, soglasje pa ni cilj. Dodal je še, da morajo biti teme, povezane z rasizmom in seksizmom, del odprte debate, da bi lahko razumeli “vzroke in posledice”. Še ena nevarnost kulture črtenja pa je, da raziskave o politično kontroverznih temah zanemarjajo v korist manj neprijetnih področij.

Minister se sprašuje, kdo si želi raziskovati področje rasizma ali seksizma, če s tem tvega obtožbe, da deli poglede, ki jih proučuje. Prav tako je potrebno znanje o temah, ki se jih lahko razume kot občutljive. Lani so bili denimo trije ugledni švedski akademiki soočeni s pregonom, potem ko je njihova raziskava razkrila, da večino posilstev zagrešijo priseljenci. Enako prostora v javni debati pa si ne želi le za študente z levimi in desnimi nazori, marveč tudi tiste, ki so verni. (Prepričan je, da ima Švedska v temelju dobre akademske pogoje.) Tako bi namreč moralo biti v liberalni demokraciji. Moč akademije je ravno v brezpogojnem iskanju novih znanj, brez prepovedanih tem, od česar bo imela korist celotna družba.