Piše: Álvaro Peñas
Intervju s Xavierjem M., francoskim prostovoljcem za humanitarno pomoč v vojni v Ukrajini. Xavier je star 28 let in prihaja iz Alzacije.
Zadnji dve leti se ukvarjate s humanitarno pomočjo. Kako se je vse skupaj začelo?
Preden sem začel delati za polni delovni čas na humanitarnem področju, sem bil industrijski delavec. Vse se je začelo leta 2020, ob izbruhu armenske vojne, ko je Azerbajdžan napadel Republiko Arcah (Gorski Karabah). Med delom v tovarni me je osupnila novica o vdoru v to krščansko deželo, tako drago Armencem. Moj prijatelj je bil prostovoljec v tem spopadu, zato sem se odločil, da mu pomagam prek združenja Solidarité Arménie. Tako se je začela humanitarna pustolovščina. Dve leti pozneje, januarja 2022, smo se odločili ustanoviti mednarodno združenje in pomagati na različnih celinah ter zagnali Urgence Humanitaire.
Zakaj ste odšli v Ukrajino?
Ker gre za zapleten konflikt, ki pa je zelo pomemben in je na pragu Evrope. Ne moremo ostati ravnodušni, zlasti če gre za invazijo. Leta 2014 sem Ukrajincem podaril medicinsko opremo in žal gre za konflikt, ki traja že več kot osem let.
Katere misije ste v okviru organizacije Urgence Humanitaire opravili v Ukrajini in kje ste bili?
Zaradi prihoda beguncev in napredovanja ruske vojske smo se v začetku marca odločili za prvo nujno misijo. Med drugim smo skoraj povsod po Ukrajini dostavljali medicinske pripomočke. Vsa pomoč in logistika sta bili organizirani v mestu Lvov na zahodu države, od tam pa smo material prepeljali v glavno mesto, Harkov, Zaporijo, Bahmut, Lisičansk in tako naprej.
Od te prve misije smo se osredotočili na bolj neposredno zdravstveno pomoč. Sodelujemo z različnimi bolnišničnimi službami, pa tudi z reševalnimi ekipami (Medivac) v prostovoljnih bataljonih. Na terenu ocenjujemo potrebe in storimo vse potrebno, da najdemo in zagotovimo ustrezno opremo.
Videl sem, da Urgence Humanitaire pomaga tudi civilistom.
Da, izvajali smo misije za pomoč civilnemu prebivalstvu z razdeljevanjem hrane na težko dostopnih območjih (frontna črta). V Harkovu smo na primer s pomočjo prostovoljcev iz skupine Kraken izvedli razdeljevanje hrane bolnim in starejšim ljudem, ki jih ni bilo mogoče evakuirati.
Kako se ukrajinski civilisti spopadajo z obstreljevanjem in vojno?
Zelo slabo, vojna nikoli ni prijetna, zlasti če morajo moški doma oditi v vojno, ne da bi vedeli, ali se bodo vrnili, da ne govorimo o družinah, ki so morale pustiti čisto vse. Toda navdušen sem nad pogumom žensk. Mnoge so se odločile ostati, nekatere so tudi same vstopile v vojsko, nekatere pa podpirajo moške na druge načine. Na začetku vojne so bile na primer ustanovljene delavnice za izdelavo Molotovovih koktajlov ali za izdelavo kamuflaže s sestavljanjem kosov rabljenega blaga in tako naprej.
Kaj mi lahko poveste o svojih izkušnjah tam?
Najprej sem poznal popolnoma kaotično Ukrajino, zdaj pa poznam današnjo Ukrajino, ki je bolj ali manj mirna in urejena. Naj razložim. Na prvi misiji nismo vedeli, kako priti tja. Zračni prostor je bil zaprt, zato sta nam ostali le dve možnosti, bodisi vlak bodisi avto. Tako smo z več kosi prtljage za zdravila in medicinske pripomočke odleteli v Krakov. Ko smo bili tam, smo se odpravili na ukrajinski konzulat, kjer je vladal kaos. Med begunci in tujimi prostovoljci smo bili po ustanovitvi mednarodne legije zelo slabo orientirani, v bistvu so nas usmerili na železniško postajo in nam dali navodila za pot do Lvova. Potovanje je bilo precej težavno. Po dostavi materiala smo se morali vrniti z avtobusom in peš, saj evakuacijska služba ni mogla dohajati navala beguncev.
Naslednji teden smo se vrnili, vendar tokrat s kombijem in z več materiala. Lahko smo odšli v Kijev in pomagali različnim prostovoljcem z dostavo turniketov, čelad, izraelskih povojev…. V tistem času so mesto delno obkolili Rusi in slišali smo obstreljevanje približno deset kilometrov stran. Veliko stvari bi lahko povedal, vendar so bili to zame najbolj nepredvidljivi trenutki, preprosto zato, ker nismo vedeli, v kaj se spuščamo.
Kaj pa prihodnost?
V prihodnjih tednih bo naša pomoč namenjena predvsem rehabilitaciji ranjenih vojakov, vključno s preživelimi iz Azovstala.
Vir: El Correo de España
Slovenian