Zakaj “posebna vojaška operacija” ni uspela?

Piše: Álvaro Peñas

Ko je ruska vojska 24. februarja začela invazijo, so mnogi menili, da so ukrajinski branilci poraženi. Najbolj navdušeni so govorili o dnevih, nato o tednih, a prišel je april, minil je dan zmage, vojna pa se nadaljuje. Tri mesece po invaziji na Ukrajino je več kot očitno, da je Kremlju načrtovana “posebna vojaška operacija” kratkoročno propadla. Devetnajstega maja je Vseslovanska skupščina častnikov, združenje veteranov, ustanovljeno leta 2003, pozvala Vladimirja Putina k napovedi vojne Ukrajini in delni mobilizaciji. Pod vodstvom upokojenega generalpolkovnika Leonida Ivašova, starega 78 let, vojaškega trdorokca, ki je zelo kritičen do ruskega predsednika, ki ga je leta 2001 “predčasno upokojil”, so veterani pozvali Putina, naj razglasi vojno Ukrajini. Zanimiv obrat, saj je general Ivašov 31. januarja pozval Putina, naj “zavrne zločinsko politiko izzivanja vojne, v kateri bi se Rusija sama postavila po robu združenim silam Zahoda”. V novi izjavi častniki pozivajo k oblikovanju novih enot teritorialne obrambe in vojaških uprav, podaljšanju služenja vojaškega roka z enega na dve leti in smrtni kazni za dezerterje.

Zdi se, da Kremelj ni pripravljen storiti takšnega koraka, čeprav je dan po pozivu obrambni minister Sergej Šojgu napovedal oblikovanje 12 novih enot Zahodnega vojaškega okrožja. Te enote bodo očitno potrebovale nove vojake, ki jih bo treba usposobiti. To je eden od temeljnih ključev za razumevanje težav ruske strani. Vsi imamo v spominu bitke iz druge svetovne vojne, neskončne valove sovjetskih vojakov, ki so vdrli v nemško obrambo, vendar je bila takrat povprečna starost v ZSSR 16 let. Danes je povprečna starost v Rusiji več kot 40 let. Rusija trpi zaradi resne demografske krize in je vodilna država na svetu po številu splavov, Ukrajina ima podobno povprečno starost, vendar je njeno prebivalstvo mobilizirano za obrambo svoje države. Zaradi pomanjkanja moških so bile oblikovane nove taktične bataljonske skupine s 400 možmi, čeprav bi jih moralo biti 600, tako da mobilizacija ni izključena. Zamuda Kremlja pri tem koraku je posledica tako implicitnega priznanja neuspeha “posebne vojaške operacije” kot tudi nepriljubljenosti ukrepa med mlajšimi ljudmi. V zadnjih tednih je bilo izvedenih ducat napadov z Molotovimi koktajli na vojaške naborne pisarne, zelo opazni pa so bili tudi vzkliki “Fuck the war” na koncertu v Sankt Peterburgu. Protivojni protesti so sicer v Rusiji z zakonom prepovedani.

Demografija pa ni edini vzrok za težave Moskve. Ruslan Leviev in analitiki Conflict Intelligence Team (CIT) so v iStories podrobno opisali slabosti ruske vojske. Med njimi je bila tudi zamisel o profesionalni vojski, ki so ji kmalu nasprotovale slike zelo mladih ruskih zapornikov, ki opravljajo vojaško službo. Anatolij Serdjukov, obrambni minister v letih 2007-2012, je izvedel reformo, da bi rusko vojsko spremenil v sodobno in profesionalno silo, primerno za manjše spopade, kot je bila vojna z Gruzijo ali posredovanje v Siriji. Vendar je bila reforma po njegovi razrešitvi in zaradi pomanjkanja sredstev za izplačilo visokih plač polovična. Posledica tega je, da imajo enote v vojni, ki zahteva ogromno število vojakov, profesionalno osebje in številne nabornike, ki so razumljivo slabše pripravljeni, usposobljeni in motivirani.

Še en dejavnik, ki je bil odločilen v čečenskem in sirskem konfliktu ter je bil uporabljen proti branilcem Mariupola, je letalstvo. Kljub svoji premoči Rusom ni uspelo uničiti ukrajinske obrambe in letalstva ter niso prevzeli nadzora nad nebom, učinkovitost protiletalskega orožja, ki ga je Zahod dobavil ukrajinski vojski, pa je povzročila številne žrtve v ruskem letalstvu. BBC je šele včeraj poročal, da je 22. maja med letenjem letala Su-25, ki ga je sestrelil stinger, umrl upokojeni general Kanamat Botashev, ki je bil najvišje rangirani pilot, ubit v vojni. Kar zadeva rakete, je Rusija po besedah predsednika Zelenskega do 10. maja nad Ukrajino izstrelila 2 154 raket, vendar se zdi, da tudi te niso imele želenega učinka, v najboljšem primeru pa je na dan izstreljenih le nekaj deset raket. Ne glede na število pa je težava v njihovi učinkovitosti. Kljub nekaterim uspehom, kot je bil napad na vojašnico v Nikolajevu, v katerem je bilo ubitih več deset ukrajinskih vojakov, je bilo izstreljenih veliko raket na neobstoječe cilje, na katerih je bil v preteklosti vojaški objekt, kar kaže na zastarele informacije. Leviev kot primer navaja dva raketna napada na pristanišče Olvia, ki že dolgo ni več vojaško pristanišče in se zdaj uporablja za tovorni promet. Nasprotno pa imajo ukrajinske sile natančne informacije iz Natovih satelitov, kar je privedlo do uničenja številnih ciljev in je nedvomno razlog za veliko število žrtev med ruskimi generali.

Pomanjkanje informacij je še večje zaradi slabega usklajevanja in komunikacije med enotami. V Odesi so marinci in padalci napadli brez kakršne koli koordinacije in obe enoti sta bili poraženi. Bolj uničujoč primer je bilo napredovanje policijskih enot OMON iz Kuzbasa proti Kijevu. Omeniti velja, da je prisotnost te enote dokaz, da je bil eden od ciljev “posebne vojaške operacije”, če ne celo glavni, zavzetje prestolnice in vzpostavitev proruske vlade v Ukrajini. Ne pozabimo, da je bil nekdanji predsednik Janukovič na začetku invazije poslan v Minsk in da policijska enota za obvladovanje nemirov nima nobene vloge v “diverzantski” operaciji. OMON naj bi ob določenem dnevu in uri napredoval proti Kijevu, pri čemer naj bi računal na to, da bodo padalci zavzeli letališče Gostomel. Vendar padalci niso zavzeli letališča in so bili na koncu poraženi, OMON pa je napredoval in bil uničen. Po mnenju analitikov CIT so bili ti neuspehi v vseh treh mesecih vojne stalni in so bili posledica pomanjkanja specializiranega osebja ter nezmožnosti obvladovanja komunikacij na ravni vojakov in poveljnikov enot.

Zmogljivosti ruske vojske so bile ogrožene tudi zaradi napak v dobavni verigi in opremi. Na primer, komplet prve pomoči njenih vojakov je primerljiv s tistim, ki ga uporabljajo Ukrajinci. Zdravniški kompleti ruskih vojakov so iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja; vsebujejo povoje, zdravila proti bolečinam in malo drugega. Zato je razmerje med mrtvimi in ranjenimi ena proti trem (ameriška vojska je imela v vojni v Iraku razmerje ena proti osmim). Nasprotno pa ima ukrajinska vojska sodobna hemostatična zdravila in povoje, kar ji omogoča več časa za reševanje ranjencev. Razlike pa niso le v medicinskih pripomočkih. V prvi fazi vojne, pozimi, so bili primeri, ko so ruski vojaki umrlim ali ukrajinskim vojnim ujetnikom odstranili zimske škornje. Premoč ukrajinske opreme, ki so jo dobavile zahodne države, ni zanemarljiva. Ukrajinske enote lahko na primer izvajajo nočne napade, saj so večinoma opremljene z nočnimi daljnogledi. V Rusiji jih imajo le specialne enote.

Zadnja, a ne najmanj pomembna slabost je morala. Številni ruski vojaki, ki so bili ujeti, se niso zavedali, da se bo njihova vojska podala v vojno, in zato niso bili motivirani za boj. Ko je konflikt izbruhnil, so se miti o “denacifikaciji” in “osvobodilni vojni” spričo silovitega ukrajinskega odpora in obetov dolgotrajne vojne sesuli kot hišica iz kart. Čeprav si Rusija prizadeva povečati motivacijo svojih vojakov, je razkorak v primerjavi z ukrajinsko stranjo velik.

Kljub vsem tem slabostim pa Rusija ostaja mogočen sovražnik in vojna še ni odločena. Kljub neuspehu v Harkovu, kjer so Rusi prešli v obrambo, ali neuspelim poskusom prečkanja reke Siverski Donec, kjer je bila 11. maja uničena skoraj celotna bataljonska taktična skupina, ruske enote nadaljujejo ofenzivo v Donbasu in pošiljajo svoje rezerve, da bi ohranile zagon bitke za Severodoneck. Rusko napredovanje za obkolitev mesta je počasno, izgube pa so velike. Zelenski je prejšnjo nedeljo trdil, da na vzhodu vsak dan umre 100 ukrajinskih vojakov. Po drugi strani pa naj bi ruske žrtve presegle izgube v devetletni vojni v Afganistanu, ki je sovjetsko vojsko stala skoraj 15.000 življenj, navaja britansko obrambno ministrstvo, ki poroča tudi o izgubi več kot 2.000 oklepnih vozil. Ukrajinski viri to številko podvajajo na približno 30.000. Aleksej Arestovič, svetovalec Zelenskega, ki je napovedal invazijo na Ukrajino, je pred štirinajstimi dnevi dejal, da bi bila Rusija v skladu s predhodno študijo v krizi, če bi dosegla 80.000 žrtev, in opozoril: “Čaka nas še veliko dela”. “Posebna vojaška operacija” je propadla, vendar vojne še zdaleč ni konec.

Vir: El Correo de España