Zid

Piše: Álvaro Peñas

Pred nekaj dnevi sem v Madridu užival v razstavi »Berlinski zid. Razdeljen svet«, ki prikazuje najboljši primer spopada med kapitalizmom in komunizmom: zid sramote, ki je skoraj trideset let delil nemško prestolnico. Med razstavljenimi eksponati je bila še posebej vpadljiva propaganda obeh strani, zlasti glede novega mesta, ki naj bi nastalo na ruševinah Berlina. Vendar so se veliki načrti za socialistično modelno mesto izkazali za stražarske postojanke, stražarnice in bodečo žico. Zid je postal najbolj natančen prikaz tega, kar je bil socialistični raj: velikanski zapor. Velja ponoviti, saj je zgodovina vedno manj znana, da je bil zid zgrajen zato, da bi tistim, ki so bili deležni diktature proletariata, preprečili pobeg na dekadentni Zahod. Ni bilo obratno. Gradnja zidu leta 1961 je bila spoznanje o neuspehu komunističnega modela. Sto štirideset ljudi je umrlo, ko so ga poskušali prečkati.

Razstava se osredotoča tudi na pacifistična gibanja, ki so nastala kot odgovor na jedrsko tekmo in blokovsko konfrontacijo. Na tej točki je pomembno omeniti, da so bili nekateri od teh “pacifistov” v resnici vodeni, bodisi kot plačilo ali kot “koristni norci” v službi vzhodnih tajnih služb. Zelene je na primer uspešno infiltrirala vzhodnonemška tajna policija (Stasi). Približno dvajset članov Zelenih je delalo za Stasi, najbolj znan je bil Dirk Schneider, tiskovni predstavnik za notranjo politiko. Sedanji nemški kancler Olaf Scholz je bil eden od voditeljev socialistične mladine (JUSO) Socialdemokratske stranke (SPD), ki se je marca 1983 srečal s predstavniki komunistične mladine NDR in sovjetskega Komsomola na kongresu JUSO, na katerem so bile Združene države obsojene kot odgovorne za “zelo nevarno stopnjevanje mednarodnih razmer”. Septembra istega leta se je Scholz udeležil »Mednarodnega mladinskega tabora« v Vzhodni Nemčiji, ki je potekal pod sloganom »Mir je naša prva človekova pravica! Evropa ne sme postati Euroshima.« Drugi vidni socialist, Gerhard Schröder, ki je bil kancler od leta 1998 do 2005, je prav tako vzdrževal tesne odnose z vzhodnimi »tovariši«, med drugim z Egonom Krenzem, zadnjim predsednikom NDR, ki je padec berlinskega zidu opisal kot »najhujšo noč njegovega življenja«. Schröder je ohranil dobre odnose s Kremljem, po odhodu iz politike pa je bil predsednik Severnega toka, direktor nadzornega sveta ruske državne naftne družbe Rosneft, ponudili so mu celo mesto v upravi ruske državne plinske družbe Gazprom, ki jo je moral zavrniti zaradi invazije na Ukrajino. Dobri odnosi z Moskvo so se nadaljevali tudi pod vlado CDU Angele Merkel in niti aneksija Krima niti vojna v Donbasu nista preklicali poslovanja z Rusijo. Idila, ki je trajala do nedavnega.

Ampak nazaj k zidu. Razstava se zaključi z njegovim padcem novembra 1989 in kasnejšim zlomom komunističnih režimov, s poudarkom na poljskem zgledu in boju Solidarnosti. Padec zidu je bil nepričakovano presenečenje celo za Vladimirja Putina, ki je bil takrat častnik KGB s sedežem v Dresdnu in je tesno sodeloval s Stasijem, in takrat so mnogi mislili, da uničeni ostanki zidu simbolizirajo dokončni poraz komunističnega mita in sovjetskega bloka. Vendar so se zelo zmotili, ker za komunistične zločine ni bilo Nürnberga in v mnogih državah ni bilo prave »dekomunizacije«. Komunistične elite so zamenjale suknjič in postale socialdemokrati ali liberalci, v mnogih primerih pa so ostale v vladi ali na ključnih položajih oblasti. Največji primer tega neuspeha je Rusija, ki se je od prihoda nekdanjega KGB-jevca na oblast vrnila na stara pota, vključno z vohunjenjem in tankovskimi kolonami, Nemčija pa je spet žarišče novega spopada med Zahodom in Rusijo.

Avgusta 2022 je bil nemški vojaški častnik aretiran zaradi predaje informacij o opremi in orožju Bundeswehra ruskim tajnim službam (FSB). Nekaj mesecev kasneje je bil aretiran vodja enote nemške obveščevalne službe BND, ker je delal kot dvojni agent za FSB in izdajal državne skrivnosti. Oktobra je bil zaradi domnevne bližine ruskim vohunskim krogom odstavljen vodja oddelka za IT varnost Arne Schönbohm. Avgusta lani so mediji poročali, da Vladimir Sergienko, parlamentarni pomočnik AfD, dela za FSB. Seznam je neskončen in po preiskavah nemške obveščevalne službe je v Nemčiji aktivnih na tisoče ruskih agentov. “Berlin vohunov” se vrača.

Rusko vmešavanje se kaže tudi v Španiji, kjer sta se nekaj dni po zakonu o amnestiji v korist katalonskih separatistov dva sodnika odločila razširiti preiskavo zoper nekdanjega predsednika katalonske regionalne vlade in begunca pred roko pravice Carlesa Puigdemonta. Ena od teh preiskav je zaradi terorizma, druga pa je povezana s srečanji med agenti Kremlja in katalonskimi separatisti. Dejstvo, da socialistična vlada ni sprejela amandmajev Puigdemontove stranke, ki se želi zaščititi pred zločini terorizma in izdaje, je botrovalo porazu zakona o amnestiji v parlamentu. Dokaz, da je separatizem tisti, ki prevladuje v španski vladi.

Preiskave tako imenovanega primera Voloh so pokazale obstoj stikov z ruskimi agenti in člani organiziranega kriminala. Eden od teh stikov se je zgodil 26. oktobra 2017, sredi osamosvojitvenega procesa, ko se je Carles Puigdemont srečal s Putinovim odposlancem na sedežu katalonske vlade. Ruska vlada je ponudila svojo finančno in vojaško podporo v zameno za to, da bi postala neodvisna Katalonija “Švica kriptovalut”, čeprav sodnik poudarja, da je bil resnični cilj “destabilizirati Evropsko unijo”. Katalonski poskus državnega udara ni uspel in ruske vojske ni bilo, a sodnik meni, da je našel dokaze o financiranju Kremlja. Rusko zanimanje za vse, kar bi lahko destabiliziralo Zahod, ne bi pojasnilo le proseparatistične propagandne kampanje državnih kanalov, kot je Russia Today, ampak tudi dejavnosti politikov, kot je latvijska evropska poslanka Tatjana Zdanoka, ki je po informacijah, ki so pricurljale v Insider, » vir ruske obveščevalne službe že od leta 2005«. Zdanoka je bila do aprila 2022 članica evropske skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze (zapustiti jo je morala zaradi podpore invaziji na Ukrajino) in trdna zagovornica »katalonskih političnih zapornikov«. Svojo podporo je leta 2013 izkazala tudi baskovskemu separatističnemu voditelju in nekdanjemu teroristu Arnaldu Otegiju, čeprav so bile njene kampanje od leta 2017 tako v Španiji kot v Bruslju usmerjene v prid zaprtega predsednika ERC Oriola Junquerasa in drugih načrtovalcev državnega udara, dokler jih ni pomilostila socialistična vlada.

“Razdeljeni svet” je bil naslov razstave. Fizični zid je padel, a svet je spet razdeljen z nevidnim zidom. Zahod, ki se je soočil s hladno vojno in blokovsko politiko, je bil močnejši od Zahoda, na katerem živimo danes, s katastrofalnimi politikami in popolnim nezaupanjem vase, a vseeno nihče ne skoči čez zid na drugo stran. Fotografije Vzhodnih Nemcev, Čehov, Poljakov, Madžarov ali Romunov, ki so napolnile zadnji prostor razstave, so kazale veselje ob koncu komunistične tiranije in upanje na začetek nečesa boljšega. Takšni moramo biti. Povrniti moramo tisto, kar nas je naredilo močnejše, če želimo znova podreti zid.

Vir: deliberatio.eu